Bretanja (, , galsko Bertaèyn) je severozahodna francoska regija ob Atlantskem oceanu. Njeno glavno mesto je Rennes. Uradni jezik v Bretanji je francoščina, vendar se ponekod še uporablja bretonščina.
Geografija Regija leži na skrajnem severozahodu Francije ob Atlantskem oceanu, med Biskajskim zalivom na jugu in Rokavskim prelivom na severu. Na severovzhodu meji na regijo Spodnjo Normandijo, na vzhodu in jugovzhodu pa na regijo Loire.
Večje občine
Naslednja tabela je seznam mest v Bretanji, kjer živi več kot 15.000 prebivalcev. Rennes se nahaja na vzhodu Bretanje in je glavno mesto regije, glavno mesto departmaja Ille-et-Vilaine, kot tudi najbolj naseljeno mesto v Bretanji. Mesto bretonsko ime Št. prebivalcev(2007) INSEE: 2007 Legal population Departma Rennes Roazhon 207,922 Ille-et-Vilaine Brest Brest 142,722 Finistère Quimper Kemper 63,961 Finistère Lorient An Oriant 58,135 Morbihan Vannes Gwened 52,984 Morbihan Saint-Malo Sant-Maloù 48,563 Ille-et-Vilaine Saint-Brieuc Sant-Brieg 46,178 Côtes-d'Armor Lanester Lannarstêr 22,598 Morbihan Fougères Felger 20,678 Ille-et-Vilaine Concarneau Konk Kerne 20,280 Finistère Lannion Lannuon 19,773 Côtes-d'Armor Plœmeur Plañvour 18,509 Morbihan Vitré Gwitreg 16,691 Ille-et-Vilaine Morlaix Montroulez 15,605 Finistère Douarnenez Douarnenez 15,436 Finistère Cesson-Sévigné Saozon-Sevigneg 15,261 Ille-et-Vilaine Bruz Bruz 15,031 Ille-et-Vilaine
Obseg Regija Bretanja je sestavljena iz 80% bivše vojvodine in province Bretanje. Preostalih 20% province je del departmaja Loire-Atlantique, ki zdaj leži v regiji Pays de la Loire, katere glavno mesto Nantes, je bilo zgodovinsko glavno mesto vojvodine Bretanje.
Del razloga, zakaj se je Bretanja razdelila med dve današnji regiji je bil, izogniti se rivalstvu med mestoma Rennes in Nantes. Čeprav je bil Nantes glavno mesto vojvodine Bretanje do šestnajstega stoletja, je bil Rennes sedež vrhovnega sodišča vojvodine med 1560 in 1789. Rennes je bil sedež uprave intendanta Bretanje med 1689 in 1789 in najpomembnejša upravna enota Kraljevine Francije v sedemnajstem in osemnajstem stoletju. Kot je bilo za provincialne države Bretanje navada, je imela zakonodajno telo, ki je zasedalo vsaki dve leti v drugem mestu Bretanje, v Rennesu v letu 1728 in 1789, ne pa v letih 1730, 1758 in 1760. Chambre des comptes je ostala v Nantesu do leta 1789. Od leta 1381 do konca petnajstega stoletja je, kot upravna prestolnica vojvodine služil Vannes (Gwened' v bretonščini), preostali sedež Chambre des comptes do 1490-tih in tudi sedež Parlementa do 1553 in nato ponovno med letoma 1675 in 1689.
Francoske regije iz leta 1956 in so nastale z združevanjem departmajev.Michèle Cointet, op. cit., pp. 183-216 (p. 216 pour la citation) V Bretanji, je to privedlo do ustanovitve nove regije Bretanje, ki vključuje le pet od zgodovinskih Bretonskih departmajev. Izraz region je bil uradno določen z zakonom decentralizacije (2. marca 1982), ki je dal regijam njihov pravni status. Neposredne volitve za prve regionalne predstavnike v EU so bile 16. marca 1986. Jean-Marie Miossec (2009), Géohistoire de la régionalisation en France, Paris: Presses universitaires de France ISBN 978-2-13-056665-6.
Nekateri ljudje v Bretanji in Nantesu še naprej protestirajo proti delitvi starodavnega ozemlja Bretanje v upanju, da bodo videli departma Loire-Atlantique dodan v bretonsko regijo, da bi obnovili zgodovinsko vojvodstvo Bretanjo. Vendar pa taka združitev sproža druga vprašanja: prvič, kaj storiti s preostankom sedanjega departmaja Loire in drugič, katero mesto izbrati kot prestolnico tako združene Bretanje.
Zgodovina Zgodovina Bretanje se lahko nanaša na celotno zgodovino Armoricanskega polotoka ali samo za vzpostavitev in razvoj specifične britske kulture in države v zgodnjem srednjem veku in o nadaljnji zgodovini te države.
Prebretonska Armorica vsebuje starodavno megalitsko kulturo v območju in keltska plemenska območja, ki so obstajala pred rimsko vladavino. Po propadu Rimskega cesarstva so se dogajale velike selitve iz Velike Britanije, kar je vodilo do ustanovitve britanskih kolonij sprva povezanih z domovino v Cornwallu, Devonu in Walesu. Svobodno Bretonsko kraljestvo se je kasneje razvilo v vojvodino Bretanjo, preden je bila poenotena s Francijo in postala provinca. Po francoski revoluciji je bila Bretanja kot upravna enota ukinjena, vendar je nadaljevala ohranjati značilno kulturno identiteto. Njen upravni obstoj je bil ponovno vzpostavljen v sredini 20. stoletja, a v zmanjšani velikosti, kot regija Bretanja.
Prazgodovina Kamena doba
Paleolitik
Paleolitsko obdobje Bretanje se giblje od 700.000 do 10.000 let pred našim štetjem. Sledove so našli v srednjem delu doline reke Vilaine, v kamnolomu v Saint-Malo-de-Phily. Najstarejši sledovi habitata so v Saint-Colomban v Carnacu, kot oblika naselij, zgrajenih v naravnih zavetiščih (pečine ustvarjene z erozijo vzdolž obal). Poleg proda, so tam našli bifaces; datumi nahajališča je 300.000 pr. n. št. Acheulian bifacials iz tega obdobja so našli vzdolž morske obale (Treguennec, Hôpital-Camfrout ali Pléneuf). Najstarejši sledovi uporabe ognja so najdeni na lokaciji Menez Dregan z datumom nekje do 400.000 let pred našim štetjem.p=9, 11, 13, 34}} Nekaj skupin ljudi so iz lovcev takrat postali nabiralci.
Iz srednje mousterjanske dobe sta dve nerešeni znamenitosti na tem območju, Mont-Dol, kjer so našli strgala stara do 70.000 let, kot tudi Goaréva na otoku Bréhat.
Zgornji paleolitik je značilen s prefinjenimi orodji, kot so noži in lamele najdene v Beg-ar-It Hastel v Kerlouanu ali pri Plasenn-al-Lomm na otoku Bréhat. Neposlikana jama se tudi nahaja v območju, a verjetno zaradi dviga ravni morske vode v kasnejšem obdobju zapuščena. Podobna jama je znana v Saulgesu. Paleolitik se je v regiji končal okrog 10.000 pr. n. št.
Mezolitik
Mezolitik je v regiji trajal od leta 10.000 do 5000 pred našim štetjem, kar ustreza koncu zadnje ledene dobe in dvigu vodne gladine. Stepsko vegetacijo je nadomestila vegetacijo breze, bora, leske, hrasta in bresta; veliki sesalci so se umaknili manjšim živalim, kot so jelen ali divji prašič. Moški so opustili lov in udomačili prve domače živali. Populacija se je večala v glavnem na južni obali. Najdbe iz tega obdobja so okostnjaki povprečne velikosti 1,59 m za moške in 1,52 m za ženske..
Človeška tehnologija je napredovala, velikost kamnitih orodij, ki tvorijo mikrolite, se je zmanjšala. Človeška družba je bila bolj strukturirana, s stopnjo specializacije dejavnosti v skupnosti (kot je nakazano s študijami grobnic Téviec) in začetki umetniškega izražanja. Sledovi umrlih nastanejo zaradi orodij, kot so puščice, kar je vidno na nekaterih okostnjakih in potrjuje nasilne konflikte med različnimi skupnostmi.
Neolitik thumb|left|Dolmen de Boutouiller (Saint-Pol-de-Léon) Neolitik, ki se razteza od 5000 do 2000 pred našim štetjem, kaže prihod kmetijstva, ki temelji na požigalništvu. Zemljišče je bilo iztrgano iz gozda, potem ko so ga požgali in ga uporabljali za vzgojo trave. Ta evolucija je bila možna z razvojem metod pridobivanja kamna in njihovega oblikovanja. V kamnolomu v Plussulienu, je bilo na leto pridobljeno okoli 5000 diabaznih osi, kar predstavlja 40% osi Bretonskega polotoka. Ta orodja so se razširila po pariškem bazenu, 10 kopij so našli v Belgiji in v južni Angliji. Regija je uvažala rumena kremenova rezila iz Touraine.
To obdobje je bilo opazno v razvoju megalitskih spomenikov zaradi znatne gospodarske rasti. Dve izmed najstarejših lokacij, gomila Barnenez in Petit-Mont, katerih starost sega v leto 5000 pred našim štetjem, dokazujejo podobnosti v enotnosti kulture na polotoku. Ta tip konstrukcij se je sčasoma razvijal in zagotovil več regionalnih variant. V grobiščih so našli gravure podobne tistim v irski lokaciji Newgrange..
Našli so tudi menhirje. Najvišji znan stoji v regiji Leon, kjer je največji, to je Kerloas, ki se dviga 9,50 m visoko. Največji doslej postavljen se nahaja v južni Bretanji v Locmariaquerju, megalit v višino meri 18,5 m. Na njem so rudi reliefi. Njihove funkcije so bile številne: indikator grobov, astronomskih in topografskih značilnosti ali odraža čaščenje vode. Zadnji menhirji so bili postavljeni okoli 1800-1500 pr. n. št. Ti so lahko kombinirani v eno ali več vrst ali v krogih ali polkrogih.
Železna doba V rimskih virih so navedena različna plemena kot Veneti, Armoričani, Osimii, Namnetes in Coriosolites. Strabon in Posidonij opisujeta Armoričane kot pripadnike Belgov.
Armoričanske zlatnike najdemo tudi v Porenju.
Soline so bile v pozni latenski dobi razširjene v Severni Armorici, na primer pri Trégorju, Ebihensu in Enez Vihanu blizu Pleumeur-Bodouja (Côtes d'Armor) in na otoku Yoc'h v bližini Landuveza (Finistère).
Po ocenah so v Ebihensu proizvedli od 40-55 kg soli na peč. Vsaka peč je bila dolga približno 2 m. Lokacija sega v konec zgodnje latenske ali srednje latenske dobe. Našli so številne ostanke zidov. Pri Tregorju, je bila tipična boudins de Calage (ročna opeka), dolga med 2,5 in 15 cm in s premerom 4-7 cm. Na solinah v Landrellec in Enez Vihan pri Pleumeur-Bodou so bili izkopani pravokotni ostanki peči 2,5-3 m dolge in široke približno 1 m, izdelani so iz kamnov in gline. Na zalivu Morbihan so do sedaj našli približno 50 solin v glavnem s konca latenske dobe.
Rimska doba
Leta 56 pred našim štetjem so območje zasedli Rimljani pod vodstvom Julija Cezarja. Glavni odpor so nudili Veneti. Po porazu so bili njihovi voditelji ubiti, ljudje pa prodani kot sužnji. Rimljani so imenovali okrožje Armorica (latinizirano iz keltske besede, ki pomeni "obalno območje"), del pokrajine Lugdunska Galija. Današnji departma Côtes-d'Armor je prevzel staro ime. Po Dioklecijanovih reformah, je bila del škofije Galliarum.
Posledica vstaje v Bagaudae v 3. stoletju so bili nemiri in izseljevanja, številne vasi so bile uničene. V času vladanja Konstantina (307-350) je prišlo do nekega preporoda. Kovali so številne kovance. Pri tractus Armoricanus so bile zgrajene nove utrdbe, na primer v Brestu, Avranches in Le Yaudetu. Notitia Dignitatum (okoli leta 400) omenja število lokalnih enot imenovanih Traktus Armoricanus et nervicanus, na primer mavretanskih vojakov na ozemlju Venetov in Osmijev. Frankovski Laeti so bili prisotni v Rennesu. Običajno je krščanstvo datirano v pozno četrto stoletje, a je materialnih dokazov malo.
Srednji vek Zgodnji srednji vek
Okoli leta 380 je bilo veliko število Britov v rimski vojski nameščenih v Armorici. Historia Brittonum iz 9. stoletja navaja, da je cesar Magn Maksim, ki je umaknil rimsko vojsko iz Britanije, tam naselil vojake. Drugi britanski in valižanski avtorji (Gildas in Nennius) so mnenja , da je val jugozahodnih Britov, ki do se naselili v Armorikci, v naslednjih stoletjih, zapustil Anglosaško in Irsko. Sodobna arheologija podpira migracijo v dveh valovih. Léon Fleuriot, Les origines de la Bretagne: l'émigration, Paris, Payot, 1980.
Ti Briti so dali regiji ime in prispevali Bretonski jezik Brezhoneg, sestrski jezik valižanščini in kornijščini - (za Bretanjo se uporablja v angleščini naziv Little Britain za razliko od Velike Britanije - ulica v Londonu se imenuje Little Britain, kjer je bilo veleposlaništvo vojvodine Bretanje).
Conan Meriadoc, legendarni ustanovitelj hiše Rohan, je omenjen v srednjeveških valižanskih virih, kot da je vodil naselitev Bretanje s plačanci, ki so delali za Maksima. Velško besedilo The Dream of Maxen, ki vsebuje dejanske podatke o uzurpaciji Maksima navaja, da so poročili avtohtone ženske po izrezovanju njihovih jezikov, da bi ohranili čistost svojega jezika. The Mabinogion trans. Lady Charlotte Guest. To bi bilo mogoče razložiti kot legendo, ki bi pojasnila velško (Britsko) ime Bretanje, Llydaw, kot da izvira iz lled-taw ali "pol tih". V bistvu izraz "Llydaw" ali "Ledav" v zgodnji bretonščini verjetno izhaja iz imena keltskega Litavis.