Kraljestvo Galicije in Lodomerije (nemško , , ), znana tudi kot Avstrijska Galicija ali pogovorno Avstrijska Poljska, je bila konstitutivna domena Habsburške monarhije v zgodovinski regiji Galiciji v vzhodni Evropi. Ustanovljena je bila leta 1772, ko je bilo po prvi delitvi poljsko-litovske Republike obeh narodov to ozemlje priključeno k Avstriji. Leta 1804 je postala kronska dežela novorazglašenega Avstrijskega cesarstva. Od leta 1867 je bila kronska dežela v avstrijski polovici dvojne Avstro-Ogrske monarhije in ohranila določeno stopnjo avtonomije. Njen status je ostal nespremenjen do razpada monarhije leta 1918.
Domena je nastala leta 1772 iz jugozahodnega dela poljsko-litovske skupne države. V naslednjem obdobju je prišlo do več teritorialnih sprememb. Leta 1795 je Habsburška monarhija sodelovala pri tretji delitvi Poljske in si priključila dodatno poljsko ozemlje, ki se je preimenovalo v Zahodno Galicijo. Ta del je monarhija leta 1809 izgubila. Do drugih manjših širjenj ali krčenj ozemlja je prišlo leta 1786, 1803, 1809, 1815, 1846 in 1849. Po letu 1849 so meje kronske dežele ostale stabilne do leta 1918.
Ime "Galicija" je latinizirana oblika Galiča, ene od več regionalnih vzhodnoslovanskih kneževin srednjeveške Kijevske Rusije. Ime "Lodomerija" je latinizirana oblika izvirnega slovanskega imena mesta Volodimir, ki ga je v 10. stoletju ustanovil Volodimir Veliki. Naslov "kralj Galicije in Lodomerije" je bil poznosrednjeveški kraljevi naslov, ki ga je med osvajanjem regije v 13. stoletju ustvaril ogrski kralj Andrej II. Od takrat je bil naslov "kralj Galicije in Lodomerije" vključen med številne ceremonialne naslove, ki so jih uporabljali ogrski kralji, kar je ustvarilo temelje za kasnejše zahteve Habsburžanov po tem ozemlju leta 1772. Po galicijsko-volinskih vojnah (1340–1392) je regijo v 14. stoletju priključila Kraljevina Poljska in jo obdržala do njene razdelitve v 18. stoletju.
Po prvi svetovni vojni je Galicija postala del Druge poljske republike. Po drugi svetovni vojni je bila Galicija razdeljena med Ljudsko republiko Poljsko (do leta 1952 Republika Poljska) in Ukrajinsko SSR Sovjetske zveze, zdaj Poljsko in Ukrajino. Jedro zgodovinske Galicije na splošno ustreza sodobni Lvovski, Ternopilski in Ivano-Frankivski oblasti v zahodni Ukrajini, medtem ko zahodni del sestavljajo večji del poljskega Malopoljskega in Podkarpatskega vojvodstva ter velik del Šlezijskega vojvodstva.
Uradno ime Uradno ime kraljestva je bilo Kraljestvo Galicije in Lodomerije z Veliko Krakovsko kneževino in vojvodinama Auschwitz and Zator. Ime je obstajalo v vseh štirih aktualnih jezikih: nemško , in , in .
Zgodovina thumb|left|Meje Galicije in meje sodobnih držav
Galicija je bila največje ozemlje, ki ga je Habsburška monarhija priključila med prvo delitvijo Poljske leta 1772. Ozemlje se je od samega začetka imenovalo Kraljestvo Galicije in Lodomerije, da bi poudarilo ogrske zahteve po njej. V tretji delitvi Poljske so Habsburžani priključili tudi velik del etnično poljskih dežel na severozahodu. To ozemlje je skupaj z nekaterimi najzahodnejšimi etnično poljskimi deli Galicije postalo Zahodna ali Nova Galicija, kar je spremenilo geografsko vsebino imena Galicija. Glavno mesto Avstrijske Galicije je bil Lvov, nemško Lemberg. V mestu je prevladovala poljska aristokracija, čeprav so večino prebivalstva vzhodne polovice kraljestva tvorili Ukrajinci. V Galiciji, predvsem v njenih vzhodnih delih, je živelo tudi veliko Judov.
V prvih desetletjih avstrijske vladavine je bila Galicija trdno vodena z Dunaja. Številne pomembne reforme je izvedla birokracija, v kateri so bili večinoma Nemci in Čehi. Plemstvu so bile zagotovljene precej omejene pravice. Nekdanji podložniki niso bili več le premičnina, ampak so postali subjekti prava in dobili nekatere osebne svoboščine, kot je pravica do poroke brez gospodovega dovoljenja. Njihove delovne obveznosti so bile določene in omejene. Za svoje pravice so se lahko na cesarska sodišča pritožili mimo svojega gospoda. Uniatska cerkev vzhodnega obreda, ki je služila predvsem Ukrajincem, se je preimenovala v Grkokatoliško cerkev, da bi se izenačila z Rimskokatoliško cerkvijo. Dobila je svoja semenišča in sčasoma metropolita. Reforme med lokalno aristokracijo niso bile priljubljene, med preprostim prebivalstvom, tako med Poljaki kot Ukrajinci (imenovani tudi Rutenci), pa so naletele na pozitiven odziv in simpatije, ki so trajale skoraj do konca avstrijske vladavine. Istočasno je Avstrijsko cesarstvo iz Galicije izvleklo precejšnje bogastvo in v svojo vojsko vpoklicalo veliko galicijskega kmečkega prebivalstva.
Obdobje od leta 1809 do 1860 Med napoleonskimi vojnami je bila Avstrija v skladu s Schönbrunnskim sporazumom leta 1809 prisiljena vse svoje pridobitve v tretji delitvi Poljske, vključno z Zamoščem, odstopiti Napoleonovi Varšavski vojvodini, nekaj ozemlja okoli Tarnopola pa Ruskemu imperiju. Po napoleonskih vojnah je Dunajski kongres leta 1815 vrnil Ternopil in nekaj drugih ozemelj Avstriji, večino nekdanjega avstrijskega ozemlja v Varšavski vojvodini pa je dodelil Kongresni Poljski (v nekaterih virih Kraljevina Poljska), ki ji je vladal ruski car. Mesto Krakov in okoliško ozemlje, ki je bilo prej del Nove ali Zahodne Galicije, je postalo polavtonomno Svobodno mesto Krakov pod nadzorom treh sil, ki so vladale Poljski, tj. Avstrije, Rusije in Prusije.
300px|right|thumb|Zemljevid Galiciji in Lodomerije v letih 1861–1918
20. in 30. leta 19. stoletja so bila obdobje birokratske vladavine, ki jo je nadziral Dunaj. Večino upravnih položajev so zasedli nemško govoreči uradniki, vključno z nemško govorečimi Čehi. Po neuspešni novembrski vstaji na Poljskem leta 1830–1831, v kateri je sodelovalo nekaj tisoč galicijskih prostovoljcev, je v Galicijo prišlo veliko poljskih beguncev. Obdobje poznih 1830. let je bilo polno poljskih zarotniških organizacij, katerih delo je doseglo vrhunec z neuspešnim uporom leta 1846 v delu Galicije, naseljenim s Poljaki. Upor so Avstrijci zlahka zadušili s pomočjo galicijskih kmetov, ki so ostali zvesti cesarju. Poljski graščaki so podpirali ali bili naklonjeni načrtom upornikov za ustanovitev neodvisne poljske države. Kmetje na graščinskih posestvih zahodne Galicije, ki jih je slaba letina privedla do bede, v svobodni Poljski niso videli veliko koristi in so namesto tega izkoristili priložnost, da se uprejo instituciji tlačanstva in pobijejo številne posestnike. S propadom upora za svobodno Poljsko je mesto Krakov izgubilo delno avtonomijo in bilo vključeno v Avstrijsko cesarstvo kot Veliko krakovsko vojvodstvo. Vojvodstvo so upravljale avstrijske oblasti, kot da bi bilo del Galicije.
V istem obdobju se je med Ukrajinci v vzhodnem delu Galicije začelo narodno prebujanje. Krog aktivistov, predvsem grkokatoliških semeniščnikov, ki so se jih dotaknila gibanja v Evropi in zgledi Slovanov, zlasti v vzhodni Ukrajini pod Rusi, se je začel usmerjati k preprostemu ljudstvu in njegovemu jeziku. Leta 1837 je tako imenovana ukrajinska triada pod vodstvom Markijana Šaškeviča izdala zbirko ljudskih pesmi in drugega gradiva v knjigi Nimfa Dnestra (ukrajinsko Rusalka Dnistrovaia), pisani v ukrajinščini. Vznemirjeni zaradi teh dogajanj so avstrijske oblasti in grkokatoliški metropolit knjigo prepovedali.
Leta 1848 je na Dunaju in v drugih delih avstrijskega cesarstva izbruhnila revolucija. V Lvovu je bil ustanovljen Poljski narodni svet. Kasneje je bil ustanovljen tudi Rutenski (ukrajinski) narodni svet. Guverner Franz Stadion je še preden je Dunaj ukrepal, odpravil ostanke tlačanstva, da bi pomiril revolucionarje. Še več. Poljskim zahtevam po avtonomiji Galicije so nasprotovale ukrajinske zahteve po nacionalni enakopravnosti in delitvi pokrajine na vzhodni ukrajinski in zahodni poljski del. Cesarska vojska je obstreljevala Lvov in sčasoma revolucijo povsem zadušila.
Sledilo je desetletje ponovnega absolutizma. Da bi pomirili Poljake, je bil za podkralja imenovan grof Agenor Gołuchowski, konzervativni predstavnik vzhodnogalicijske aristokracije, tako imenovanih Podolcev. Začel je polonizirati lokalno upravo in dosegel, da so se ukrajinske zamisli o razdelitvi pokrajine odložile, ni pa mu uspelo prisiliti Grkokatoliške cerkve k prehodu na zahodni gregorijanski koledar in med Ukrajinci zamenjati cirilico z latinico.
Ustavni poskusi thumb|250px|Jan Lewicki (1795–1871): Galicijski pokol (poljsko Rzeź galicyjska)
Leta 1859, po vojaškem porazu Avstro-Ogrske v Italiji, je cesarstvo vstopilo v obdobje ustavnih poskusov. Leta 1860 je dunajska vlada pod vplivom Agenorja Gołuchowskega izdala svojo Oktobrsko diplomo, ki je predvidevala konservativno federalizacijo cesarstva. Negativen odziv v nemško govorečih deželah je povzročil spremembe v vladi in izdajo Februarskega patenta, ki je omilil načrtovano decentralizacijo. Galicije je kljub temu do leta 1861 dobila Zakonodajno skupščino in Parlament Galicije in Lodomerije (poljsko Sejm). Sprva je bilo v parlamentu dokaj močno prohabsburško ukrajinsko in poljsko kmečko zastopstvo, približno polovica predstavnikov. V parlamentu se je razpravljalo tudi o perečih socialnih in ukrajinskih nacionalnih vprašanjih, potem pa so upravni pritiski omejili učinkovitost tako kmečkih kot ukrajinskih predstavnikov in v parlamentu sta prevladala poljska aristokracija in plemstvo, ki sta bila naklonjena zgolj lastni avtonomiji. Istega leta so izbruhnili nemiri v ruski Poljski in se do neke mere prelili v Galicijo. Galicijski parlament je prenehal zasedati.
Leta 1863 je v ruski Poljski izbruhnil nov upor in avstro-ogrska oblast v Galiciji je od leta 1864 do 1865 razglasila obsedno stanje in začasno ukinila državljanske svoboščine.
Leto 1865 je prineslo vrnitev k federalnim idejam po vzoru Gołuchowskega in ponovno so se začela pogajanja o avtonomiji med poljsko aristokracijo in Dunajem.
Ukrajinci so se počutili vedno bolj zapuščene s strani Dunaja in med Ukrajinci, ki so se zbrali okoli grkokatoliške stolnice svetega Jurija, je prišlo do obrata proti Rusiji. Skrajnejši zagovorniki te usmeritve so postali znani kot rusofili. Istočasno se je pod vplivom v ukrajinščini pisane poezije osrednjega ukrajinskega pesnika Tarasa Ševčenka pojavilo nasprotno ukrajinofilsko gibanje, ki je objavljalo besedila v ukrajinskem jeziku in sčasoma vzpostavilo mrežo čitalnic. Zagovorniki te usmeritve so postali znani kot narodnjaki, kasneje pa kot Ukrajinci. Skoraj vsi Ukrajinci pa so še vedno upali na narodno enakopravnost in na upravno razdelitev Galicije po etničnih mejah.
Galicijska avtonomija thumb|250px|Gakicijski parlament v Lvovu
Leta 1866, po bitki pri Sadovi in avstrijskem porazu v avstrijsko-pruski vojni, se je Avstro-Ogrska začela soočati z vse večjimi notranjimi težavami. Da bi okrepil podporo monarhiji, se je cesar Franc Jožef začel pogajati za kompromis z ogrskim plemstvom, da bi zagotovil njegovo podporo. Nekateri člani vlade, na primer avstro-ogrski premier, grof Belcredi, so cesarju svetovali, naj sklene obsežnejši ustavni dogovor z vsemi narodi, ki bi ustvaril federativno ureditev. Belcredija je skrbelo, da bi uskladitev z zgolj ogrskimi interesi odtujila druge narode. Franc Jožef vsekakor ni mogel prezreti moči ogrskega plemstva, ki ni hotelo sprejeti nič manj kot dualizem z njim samim in tradicionalnimi avstrijskimi elitami.
Končno se je po tako imenovanem kompromisu (nemško Ausgleich) februarja 1867 Avstrijsko cesarstvo preoblikovalo v dualistično Avstro-Ogrsko. Čeprav so poljski in češki načrti za vključitev svojih delov monarhije v federalno strukturo propadli, se je začel počasen, a vztrajen proces liberalizacije avstrijske oblasti v Galiciji. Predstavniki poljske aristokracije in inteligence so se obrnili na cesarja in prosili za večjo avtonomijo Galicije. Njihove zahteve niso bile dokončno sprejete, vendar je bilo v naslednjih nekaj letih narejenih več pomembnih korakov za vzpostavitev galicijske avtonomije.