thumb|250px|Upravna razdelitev poljsko-litovske Republike obeh narodov iz maja 1772, ki jih je uvedla Narodna vlada med januarsko vstajo leta 1863 thumb|160px|7. februarja 1831 sta se na poljski nacionalni kokardi pojavili rdeča in bela barva iz poljskega in litovskega grba; takšne kokarde so nosili tudi poljski vojaki in vstajniki med januarsko vstajoZnamierowski
Januarska vstaja (, , , , ) je bila vstaja predvsem v ruski Kongresni Poljski, katere cilj je bil končati rusko okupacijo dela Poljske in ponovno pridobiti neodvisnost. Vstaja se je začela 22. januarja 1863 in trajala vse do leta 1864, ko so ruske sile ujele še zadnje upornike.
Januarska vstaja je bila najdlje trajajoč upor v razdeljeni Poljski. Konflikt je prizadel vse sloje družbe in imel globoke posledice za sodobne mednarodne odnose ter na koncu preoblikoval poljsko družbo.
Splet dejavnikov v začetku leta 1863 je vstajo naredil neizogibno. Poljsko plemstvo in meščanski krogi so hrepeneli po vsaj delno avtonomnem statusu, ki so ga uživali v Kongresni Poljski pred novembrsko vstajo, generacijo prej leta 1830. Mladina, spodbujena z uspehi italijanskega gibanja za neodvisnost, si je želela enakega izida tudi na Poljskem. Rusija je bila zaradi krimske vojne (1854-1856) oslabljena in je v svojo notranjo politiko uvedla bolj liberalne odnose, kar je spodbudilo poljsko podzemno narodno vlado, da je načrtovala organiziran napad na ruske okupatorje najkasneje spomladi 1863. V načrtih niso upoštevali Aleksandra Wielopolskega, proruskega skrajno konzervativnega vodje civilne uprave v času ruske okupacije. V poskusu, da bi oviral poljsko nacionalno gibanje, je Wielopolski na januar prestavil vpoklic mladih poljskih aktivistov v rusko cesarsko vojsko, ki se je služina 20 let. Ta odločitev je januarja leta 1863 sprožila vstajo, prav tisto, čemur se je Wielopolski želel izogniti.Chisholm, Hugh, ur. (1911). "Wielopolski, Aleksander". Encyclopædia Britannica. Vol. 28 (11. izdaja). Cambridge University Press. str. 622.
Uporu mladih poljskih nabornikov so se kmalu pridružili visoki poljsko-litovski častniki in člani političnega razreda. Uporniki, slabo organizirani, številčno v veliki manjšini in brez zadostne tuje podpore so bili prisiljeni v tvegano gverilsko vojskovanje. Maščevanje je bilo hitro in neusmiljeno. Javne usmrtitve in deportacije v Sibirijo so sčasoma prepričale številne Poljake, da so opustili oborožen boj. Poleg tega je car Aleksander II. močno udaril na poljsko zemljiško plemstvo in posledično celotno gospodarstvo, ko se je leta 1864 nenadoma odločil dokončno odpraviti tlačanstvo na Poljskem. Posledični razpad posesti in revščina mnogih kmetov sta prepričala izobražene Poljake, da so se raje obrnili k ideji "organskega dela" za izboljšanje svojega gospodarskega in kulturnega položaja namesto neplodnih uporov proti okupatorju.
Ozadje thumb|250px|Ruska vojska v Varšavi med vojnim stanjem leta 1861
Car Aleksander II. je kljub porazu Ruskega carstva v krimski vojni in gospodarsko in politično oslabljeni državi leta 1856 svaril pred nadaljnjimi koncesijami z besedami "pozabite na kakršne koli sanje". Med prebivalstvom Kongresne Poljske sta prevladovali dve miselni struji. V liberalno-konservativnih, običajno posestniških in intelektualnih krogih, zbranih okoli Andrzeja Zamoyskega, so se pojavljali patriotski vzgibi, ki so upali na urejeno vrnitev k ustavnemu statusu pred letom 1830. Postali so znani kot Beli. Alternativno gibanje, znano kot Rdeči, je združevalo kmete, delavce in nekaj nižje duhovščine. Zemljiški posestniki so bili pripravljeni popustiti in odpraviti tlačanstvo v zameno za primerno odškodnino, demokratično gibanje pa je strmoglavljenje ruskega jarma videlo kot povsem odvisno od brezpogojne odprave tlačanstva.
thumb|250px|Artur Grottger: "Bitka", slika iz cikla "Polonia" (Poljska), posvečena januarski vstaji leta 1863
Ravno takrat, ko so demokrati leta 1860 organizirali prve verske in domoljubne demonstracije, so se med izobraženo mladino začele oblikovati prikrite odporniške skupine. Kri se je v Varšavi prvič prelila februarja 1861, ko je ruska vojska napadla demonstrante na Grajskem trgu ob obletnici bitke pri Grochówu. Ubitih je bilo pet demonstrantov. Zaradi strahu pred širjenjem spontanih nemirov je Aleksander II. nerad ugodil peticiji za spremembo sistema upravljanja. Nazadnje se je strinjal z imenovanjem Aleksandra Wielopolskega za vodjo komisije za preučevanje verskih obredov in javnega šolstva ter napovedal ustanovitev državnega sveta in samouprave mest in okrožij. Koncesije niso preprečile nadaljnjih demonstracij. 8. aprila je bilo v ruskem streljanju ubitih 200 in ranjenih 500 ljudi. V Varšavi je bilo uvedeno vojno stanje, proti organizatorjem demonstracij v Varšavi in Vilni pa so bili sprejeti brutalno represivni ukrepi z deportacijo globoko v Rusijo.
Samo v Vilni je bilo leta 1861 organiziranih 116 demonstracij. Tisto jesen so Rusi uvedli izredne razmere v gubernijah Vilna, Kovno (Kaunas) in Grodno.
Dogodki so privedli do hitrejše konsolidacije odpora. Bodoči voditelji vstaje so se na skrivaj zbrali v Sankt Peterburgu, Varšavi, Vilni, Parizu in Londonu. Iz teh posvetovanj sta nastali dve telesi. Do oktobra 1861 je bil ustanovljen Mestni odbor gibanja, junija 1862 pa še Centralni nacionalni odbor (CNO). V njegovem vodstvu so bili Stefan Bobrowski, Jarosław Dąbrowski, Zygmunt Padlewski, Agaton Giller in Bronisław Szwarce. Odbor je vodil ustanovitev nacionalnih struktur, ki naj bi postale nova tajna poljska država. CNO ni načrtoval vstaje pred pomladjo 1863, vpoklici v rusko vojsko, ki jih je sredi januarja začel Wielopolski, pa so prisilili organizatorje, da so v noči z 22. na 23. januar 1863 predčasno razglasila vstajo.
Poziv k orožju v Kongresni Poljski thumb|right|150px|Marian Langiewicz, vojaški poveljnik Vstaja je izbruhnila v trenutku, ko je v Evropi vladal splošni mir. Velike sile, kot so bile Francija, Velika Britanija in Avstrija, so glasno podpirale vstajnike, vendar niso bile pripravljene zmotiti mednarodnega miru. Revolucionarni voditelji niso imeli dovolj sredstev za oborožitev in opremljanje skupin mladeničev, ki so se skrivali v gozdovih, da bi se izognili ukazu Aleksandra Wielopolskega o vpoklicu v rusko vojsko. Sprva se je okoli revolucionarnega sveta zbralo približno 10.000 mož. Prostovoljci so prihajali predvsem iz mestnega delavskega razreda in nižjega uradništva. Med njimi je bilo tudi precej mlajših sinov revnejšega plemstva (šlahte) in nekaj duhovnikov nižjega ranga. Ruska vlada je imela sprva na Poljskem na voljo vojsko 90.000 mož pod poveljstvom ruskega generala Andersa Edvarda Ramsayja.
200px|thumb|Bojišče v januarski vstaji v Kongresni Poljski v letih 1863–1864
Zdelo se je, da bo upor hitro zatrt. Začasna vlada CNO se ni ustrašila in je izdala manifest, v katerem je izjavila, da so "vsi sinovi Poljske svobodni in enakopravni državljani, ne glede na njihovo veroizpoved, stan in družbeni položaj". Odločila je tudi, da zemlja, ki jo kmetje obdelujejo, bodisi na podlagi najema bodisi dela, postane njihova brezpogojna last, odškodnina zanjo pa se zemljiškim posestnikom izplača iz splošnih državnih skladov. Začasna vlada se je po svojih najboljših močeh trudila, da bi oskrbela in opremila neoborožene in razkropljene prostovoljce, ki so se februarja borili v osemdesetih krvavih spopadih z Rusi. CNO je tudi pozval narode Zahodne Evrope od Norveške do Portugalske, naj podprejo upor. Na klic so se odzvali italijanski, francoski in ogrski častniki. Papež Pij IX. je bil proti vstaji, o čemer so obvestili Wsyslawa Czartorskega.Sprawy polskie w pontyfikacie Piusa IX (1846-1878) (v poljščini). Pridobljeno 11. marca 2023. Zgodovinar Jerzy Zdrada poroča, da je bilo do pozne pomladi in zgodnjega poletja 1863 v Kongreni Poljski 35.000 oboroženih Poljakov, ki so se soočali s 145.000 možmi ruske vojske.
Razširitev upora v Litvo 200px|thumb|left|Bojišča v Litvi, Latviji, Belorusiji in Ukrajini 150px|thumb|right|Grb predlagane Poljsko-Litovsko-Rusinske države: poljski beli orel, litovski Vitis in rusinski nadangel Mihael thumb|right|150px|Władysław Czartoryski 1. februarja 1863 je izruhnil upor tudi v nekdanji Veliki litovski kneževini in se aprila in maja razširil v Daugavpils v Latviji in Vitebsk v Belorusiji, v Kijevsko gubernijo v severni Ukrajini in v Volinsko vojvodstvo. Prostovoljci, orožje in zaloge so začeli pritekati čez meje iz Galicije in Prusije. Prostovoljci so prišli tudi iz Italije, Ogrske, Francije in same Rusije. Največja ovira je bila, da kljub osvobajajočemu manifestu KCO brez predhodne ideološke agitacije kmetov ni bilo mogoče mobilizirati za sodelovanje v boju, razen v tistih regijah, kjer so prevladovale poljske enote, ki so se postopoma vključevale v upor kmečkega prebivalstva. thumb|200px|Zastava upornikov
Tajna država Tajno poljsko državo je vodil Narodni svet (Rada Narodowa, RN), ki so mu bile odgovorne civilne in vojaške strukture na terenu. Bil je "virtualna koalicijska vlada", ki so jo sestavljali Rdeči in Beli, vodili pa so jo Zygmunt Sierakowski, Antanas Mackevičius in Konstanty Kalinowski. Slednja dva sta podpirala svoja kolega na Poljskem in se držala skupnih politik.
Diplomacija RN pod vodstvom Wladyslawa Czartoryskega je bila osredotočena na Pariz. Izbruh oboroženega spopada v nekdanji Republiki obeh narodov je presenetil zahodnoevropske prestolnice, tamkajšnje javno mnenje pa je simpatiziralo z uporniki. Parizu, Londonu, Dunaju in Sankt Peterburgu je postalo jasno, da bi se kriza lahko sprevrgla v mednarodno vojno. Ruski diplomati so vstajo imeli za svojo notranjo zadevo, evropska stabilnost pa je bila na splošno odvisna od usode poljskih teženj.
Mednarodne posledice Razkritje obstoja Alvenslebenske konvencije, ki sta jo 8. februarja 1863 v Sankt Peterburgu podpisali Prusija in Rusija za skupno zatiranje upora Poljakov, je vstajo internacionaliziralo. Konvencija je zahodnim silam omogočila, da prevzamejo diplomatsko pobudo za lastne cilje. Napoleon III. Francoski, ki je že simpatiziral s Poljsko, si je prizadeval zaščititi svojo mejo na Renu in je svoje politično orožje usmeril proti Prusiji z namenom, da bi izzval vojno z njo. Hkrati si je prizadeval za zavezništvo z Avstrijo. Združeno kraljestvo si je prizadevalo preprečiti francosko-prusko vojno in blokirati avstrijsko zavezništvo s Francijo, s čimer je želelo preprečiti kakršno koli zbliževanje Francije z Rusijo. Avstrija se je s Prusijo potegovala za prevlado na nemških ozemljih, vendar je zavračala francoske pristope k zavezništvu in spodbujala kakršno koli podporo Napoleonu III., češ da deluje proti nemškim interesom. Kljub Napoleonovi podpori nadaljevanju upora ni bilo nobene razprave o kakšnem vojaškem posredovanju v imenu Poljakov.
Francija, Združeno kraljestvo in Avstrija so se dogovorili za diplomatsko posredovanje v obrambo poljskih pravic in aprila izdale diplomatske note, ki so bile zgolj prepričevalne. Poljski kraljevi namestnik je upal, da bo razvoj upora na koncu spodbudil zahodne sile k oboroženi intervenciji, kar je bila tudi glavna tema poljskih diplomatskih pogovorov s temi silami. Poljsko stališče je bilo, da je vzpostavitev trajnega miru v Evropi pogojena s ponovno vzpostavitvijo neodvisne poljske države.