Med svojimi Galskimi vojnami je Julij Cezar dvakrat napadel Britanijo: leta 55 in 54 pr. n. št.Cezar, Commentarii de Bello Gallico 4.20–35, 5.1, 8–23; Dion Kasij, Rimska zgodovina 39.50–53, 40.1–3; Florus, Epitome of Roman History 1.45 Cezar je prvič s seboj vzel le dve legiji in dosegel le izkrcanje na obali Kenta. Druga invazija je obsegala 800 ladij, pet legij in 2.000 konjenikov. Sila je bila tako mogočna, da se keltski Britanci niso uprli Cezarjevemu izkrcanju, temveč so počakali, da se je začel premikati v notranjost. Cezar je sčasoma prodrl v Middlesex in prečkal reko Temzo, s čimer je britanskega vojskovodjo Cassivellauna prisilil, da je plačal davek Rimu, in postavil Mandubracija iz plemena Trinovantov za klientnega kralja. Rimljani so se nato vrnili v Galijo, ne da bi osvojili katero koli ozemlje.
Cezar je poročila o obeh invazijah vključil v svoj Commentarii de Bello Gallico, ki vsebuje najzgodnejše ohranjene pomembne opise očividcev o prebivalcih, kulturi in geografiji otoka. To je dejansko začetek pisane zgodovine ali vsaj protozgodovine Velike Britanije.
Britanija pred Cezarjem
Britanija je bila že dolgo znana v takratnem klasičnem svetu kot vir kositra. Obalo je raziskoval grški geograf Piteas v 4. stoletju pred našim štetjem, morda pa jo je raziskal še prej v 5. stoletju, kartažanski mornar Himilko Pomorščak. Toda za mnoge Rimljane je bil otok, ki je ležal onkraj Oceana tistega, kar je bilo zanje rob znanega sveta, dežela velike skrivnosti. Nekateri rimski pisci so celo vztrajali, da ne obstaja,Plutarh, Cezarjevo življenje 23.2 in poročila o Piteasovem potovanju zavrnili kot prevaro.npr. Strabon, Geografija 2:4.1, napisano kmalu po Cezarju; Polybius, Zgodovine 34.5 – čeprav je njegovo rušenje Piteja morda želelo poveličati njegovo skromnejšo atlantsko odpravo – glej Barry Cunliffe, Izjemno potovanje Grka Piteja
Britanija je imela v času vladavine Julija Cezarja kulturo železne dobe z ocenjenim prebivalstvom med enim in štirimi milijoni. Arheološke raziskave kažejo, da je bilo njeno gospodarstvo v veliki meri razdeljeno na nižinska in gorska območja. V nižavju jugovzhodnega dela so velika območja rodovitne zemlje omogočala obsežno poljedelstvo, komunikacija pa se je razvila vzdolž starodavnih poti, kot so Icknieldova pot, Romarska pot in Jurska pot ter plovnih rek, kot je reka Temza. V višavju, severno od meje med Gloucesterjem in Lincolnom, so bila obdelovalna zemljišča na voljo le v izoliranih žepih, zato je bila živinoreja, ki jo je podpiralo vrtnarjenje pogostejše kot ustaljeno kmetijstvo, komunikacija pa je bila težja. Naselja so bila običajno zgrajena na višje ležečih predelih in utrjena, na jugovzhodu pa so se na nižjih tleh, pogosto ob rečnih prehodih, začeli graditi oppidijumi, kar kaže na to, da je trgovina postajala vse pomembnejša. Trgovski stiki med Britanijo in celino so se povečali od rimske osvojitve Narbonske Galije leta 124 pr. n. št., italijansko vino pa se je uvažalo prek polotoka Armorike, večina pa je prispela na Hengistbury Head v Dorsetu.
Cezarjevo pisno poročilo o Britaniji pravi, da so Belgi iz severovzhodne Galije že prej izvajali napade na Britanijo in ustanavljali naselja na nekaterih njenih obalnih območjih in da je v živem spominu Diviciacus, kralj Suessionesov imel oblast tako v Britaniji kot v Galiji.Commentarii de Bello Gallico 2.4, 5.12 Britanski kovanci iz tega obdobja kažejo zapleten vzorec vdora. Najstarejši galsko-belgijski kovanci, ki so jih našli v Britaniji, izvirajo iz obdobja pred letom 100 pr. n. št., morda že iz leta 150 pr. n. št., kovani so bili v Galiji in so bili najdeni predvsem v Kentu. Kasnejši kovanci podobne vrste so bili kovani v Britaniji in jih najdemo vzdolž vse južne obale vse do Dorseta na zahodu. Zdi se, da je bila belgijska moč skoncentrirana na jugovzhodni obali, čeprav se je njihov vpliv širil dlje proti zahodu in v notranjost, morda prek poglavarjev, ki so vzpostavili politični nadzor nad domačim prebivalstvom.
Motivacija
Cezar je osvajal Galijo od leta 58 pr. n. št., leta 56 pr. n. št. pa je po porazu Armoriških Venetov v pomorski bitki pri Morbihanu zavzel večino severozahodne Galije.
Cezarjev izgovor za invazijo je bil, da je »skoraj v vseh vojnah z Galci sovražniku prišla pomoč iz te dežele«, saj so begunci med galskimi Belgi bežali v belgijska naselja v BritanijiCommentarii de Bello Gallico 2.4, 5.12 – čeprav je razprava o tem, ali so bila železnodobna naselja tega obdobja »Belgi« v našem pomenu besede. in Veneti iz Armorike, ki so nadzorovali pomorsko trgovino z otokom, so leta 56 pr. n. št. poklicali na pomoč svoje britanske zaveznike, da bi se zanje borili proti Cezarju.Commentarii de Bello Gallico 3.8–9 Strabon pravi, da je bil namen venetskega upora leta 56 pr. n. št. preprečiti Cezarju potovanje v Britanijo in motiti njihovo trgovsko dejavnost,Strabonova geografija – Knjiga IV Poglavje 4, Loeb Classical Library, prek LacusCurtius kar nakazuje, da je bila možnost britanske odprave do takrat že obravnavana.
Morda je bila to tudi krinka za raziskovanje britanskih mineralnih virov in gospodarskega potenciala: pozneje se Cicero sklicuje na razočarajoče odkritje, da na otoku ni zlata ali srebra;Cicero, Pisma prijateljem 7.7; Pisma Atiku 4.17 in Svetonij poroča, da naj bi Cezar odšel v Britanijo iskat bisere.Svetonij, Življenja dvanajstih cesarjev: Julij 47. Cezar je kasneje posvetil prsa, okrašena z britanskimi biseri, Veneri Rodoslovki v tempelju, ki ga je kasneje zgradil (Plinij, Naravna zgodovina : IX.116), ostrige pa so kasneje iz Britanije izvažali v Rim (Plinij, Naravoslovna zgodovina) IX.169 in Juvenal, Satira IV.141
Vendar pa je bil to morda izgovor za pridobitev ugleda v očeh rimskega ljudstva zaradi Pompejevega in Krasovega konzulstva. Po eni strani sta bila Cezarjeva politična zaveznika, Krasov sin pa se je leto prej boril pod njim. Bila pa sta tudi njegova tekmeca in sta imela izjemen sloves (Pompej je bil odličen general, Kras pa izjemno bogat). Ker sta konzula zlahka vplivala na javno mnenje in ga kupovala, je moral Cezar ostati v javnosti. Njegova rešitev je bila prečkati dve vodni površini, ki ju še nobena rimska vojska ni poskusila prečkati: Ren in Rokavski preliv.
Prva invazija (55 pr. n. št.)
Načrtovanje in izvidnica
Cezar je poklical trgovce, ki so trgovali z otokom, vendar mu niso mogli ali niso želeli dati nobenih koristnih informacij o prebivalcih in njihovih vojaških taktikah ali o pristaniščih, ki bi jih lahko uporabljal, verjetno zato, ker niso želeli izgubiti svojega monopola nad trgovino čez Rokavski preliv. Poslal je tribuna Gaja Volusena, da bi z eno samo vojno ladjo izvidoval obalo. Verjetno je pregledal obalo Kenta med Hythe in Sandwich, vendar ni mogel pristati, ker si "ni upal zapustiti svoje ladje in se zaupati barbarom"Commentarii de Bello Gallico 4.22 in se po petih dneh vrnil, da bi Cezarju sporočil podatke, ki jih je uspel zbrati.
Do takrat so prispeli veleposlaniki nekaterih britanskih plemen, ki so jih trgovci opozorili na bližajočo se invazijo in obljubili svojo predajo. Cezar jih je poslal nazaj skupaj s svojim zaveznikom Commiusom, kraljem belgijskih Atrebatov, da bi s svojim vplivom pridobili čim več drugih plemen.
Zbral je floto, ki jo je sestavljalo osemdeset transportnih ladij za prevoz vojakov, zadostnih za prevoz dveh rimskih legij (VII. legija Claudia in X. legija Equestris) ter neznanega števila vojnih ladij pod poveljstvom kvestorja v neimenovanem pristanišču na ozemlju Morinov, skoraj zagotovo Itius Portus (danes Saint-Omer). Iz drugega pristanišča, verjetno Ambleteuse, naj bi odplulo še osemnajst transportnih ladij s konjenico. Te ladje so bile morda trireme ali bireme, morda pa so bile prirejene po venetskih načrtih, ki jih je Cezar videl že prej ali pa so bile celo zasežene od Venetov in drugih obalnih plemen.
Konec poletja 55 pr. n. št., čeprav je bilo za sezono pohodov že pozno, se je Cezar odločil, da se vkrca za Britanijo.
Izkrcanje
Očitno v naglici je Cezar pustil garnizijo v pristanišču in se "ob tretji straži" (precej po polnoči) 23. avgusta odpravil na pot z legijami, da bi prispel v Britanijo ob zori, konjenica pa je morala odkorakati do svojih ladij, se vkrcati in se mu čim prej pridružiti. Glede na poznejše dogodke je bil odhod brez konjenice bodisi taktična napaka bodisi (skupaj z dejstvom, da so legije prišle brez prtljage ali težke oblegovalne opreme)Commentarii de Bello Gallico 4.30 potrjuje, da invazija ni bila namenjena popolni osvojitvi.
Cezar je sprva poskušal pristati, a ko je zagledal obalo, so ga množične sile keltskih Britov, zbrane na razglednih hribih, odvrnile od pristanka tam.Commentarii de Bello Gallico 4.23 Potem ko je tam čakal na sidru "do devete ure" (okoli 15. ure) in čakal, da pridejo njegove oskrbovalne ladje iz drugega pristanišča, je medtem sklical vojni svet in ukazal floti naj pluje proti severovzhodu vzdolž obale do odprte plaže, verjetno pri Ebbsfleet, Thanet.
Britanci so sledili tempu Rimljanov in postavili naproti impresivno silo, vključno z konjenico in bojnimi vozovi, legije pa so oklevale z izkrcanjem. Še huje je bilo, da so bile naložene rimske ladje prenizko v vodi, da bi se približale obali in vojaki so se morali izkrcati v globoki vodi, medtem ko jih je sovražnik ves čas napadal iz plitvine. Končno je legijski praporščak skočil v morje in se prebrodil do obale. Zajem legijskega praporja (aquila) v boju je bilo največje ponižanje, zato so se možje izkrcali, da bi zaščitili praporščaka. Po nekaj odlašanja se je končno oblikovala bojna vrsta in Britanci so se umaknili. Pomožne enote konjenice kljub več poskusom niso mogle prečkati reke, zato Cezar ni mogel zasledovati Britancev.Commentarii de Bello Gallico 4.25
Kraj izkrcanja
Nedavna arheološka izkopavanja, ki jih je izvedla Univerza v Leicesterju kažejo, da je bilo verjetno nabrežje pri Ebbsfleetu v zalivu Pegwell, kjer so bili odkriti artefakti in obsežni zemeljski nasip iz tega obdobja. Če je imel Cezar s seboj tako veliko floto, kot je bilo domnevano, je možno, da bi se nabrežje ladij raztezalo na več kilometrov od Walmerja proti zalivu Pegwell.
Najdišče v Ebbsfleetu je danes obrambni ograjen prostor, ki je zaradi zamuljenja nekdanjega kanala Wantsum oddaljen približno 1 km od morja, v antiki pa je bilo na polotoku, ki je štrlel v morje. Obrambni jarek je obdajal območje več kot 20 ha na obali.
Spopadi
Rimljani so postavili tabor in sprejeli veleposlanike, kateri so jim izročili Commiusa, ki so ga Briti zajeli takoj po prihodu v Britanijo. Cezar trdi, da se je pogajal z močnega položaja in da so britanski voditelji, ki so za svoje napade nanj krivili navadne ljudi v samo štirih dneh prestrašeni dali talce, nekatere takoj, druge pa, ko so jih lahko pripeljali iz notranjosti in razpustili svojo vojsko. Ko pa je njegova konjenica prišla na kraj izkrcanja, se je nato razkropila in se zaradi neviht vrnila v Galijo, saj je primanjkovalo hrane. Cezarja presenetile visoke britanske plime in nevihta. Njegove nasedle vojne ladje so se napolnile z vodo, njegova transportna plovila, ki so bila zasidrana, pa so se zaletavala druga v drugo. Nekatere ladje so bile razbite, mnoge druge pa so postale neprimerne za plovbo zaradi izgube vrvi ali druge vitalne opreme, kar je ogrozilo povratno pot.
Britanci so se tega zavedali in upali, da bodo Cezarja čez zimo obdržali v Britaniji in ga tako izstradali do podrejenosti, zato so ponovili napad in iz zasede napadli eno od legij, ki je iskala hrano v bližini rimskega tabora. Ekipo za iskanje hrane je zamenjal preostanek rimske sile in Britance so ponovno pregnali, le da so se po več dneh neviht ponovno združili z večjo silo, da bi napadli rimski tabor. Ta napad je bil v krvavem begu popolnoma odbit z improvizirano konjenico, ki jo je Commius zbral od prorimskih Britancev in rimsko politiko požgane zemlje.