thumb|300px|Van der Hagenov zemljevid Livonije right|thumb|Baltska bronasta ogrlica iz vasi Aizkraukle, Latvija, datirana v 12. stoletje n. št., zdaj v Britanskem muzeju
Zgodovina Latvije se je začela pred približno 11.000 leti s koncem zadnje ledene dobe v severni Evropi.Ilgvars Butulis, Antonijs Zunda: Latvijas vēsture. Riga 2010, ISBN 978-9984-38-827-4, str. 13. Starodavna baltska ljudstva so se na tem ozemlju naselila v 2. tisočletju pred našim štetjem, proti koncu 1. tisočletja našega štetja pa so bila na ozemlju Latvije prepoznavna štiri različna plemenska kraljestva. Glavna latvijska reka Zahodna Dvina je bila začetek pomembne trgovske poti iz baltske regije prek Rusije v južno Evropo in na Bližnji vzhod, ki so jo uporabljali najprej Vikingi in kasneje skandinavski in nemški trgovci.
V zgodnjem srednjem veku so se ljudstva v regiji uprla pokristjanjevanju in postala tarča napadov križarjev med livonsko križarsko vojno. Latvijsko glavno mesto Riga, ki so ga leta 1201 ustanovili Nemci ob ustju Zahodne Dvine, je postalo strateško oporišče osvajanj regije, ki so jih odobrili papeži, izvajali pa predvsem Livonski bratje meča. Riga je bila prvo večje mesto v vzhodnem Baltiku in po letu 1282 glavno trgovsko središče Hanse.
Prevlado baltskih Nemcev na Terra Mariana so od 16. stoletja vse bolj ogrožale druge sile. Zaradi strateške lege Latvije in uspešnega trgovskega mesta Riga je bilo njeno ozemlje pogosto središče konfliktov in osvajanj vsaj štirih velikih sil: Tevtonskega viteškega reda, poljsko-litovske Republike obeh narodov, Švedske in Ruskega imprerija. Zadnje obdobje zunanje hegemonije se je začelo leta 1710, ko je oblast nad Rigo in deli današnje Latvije med veliko severno vojno prešla s Švedske na Rusijo. Pod rusko oblastjo je Latvija prednjačila v industrializaciji in odpravi tlačanstva in je do konca 19. stoletja postala eden najbolj razvitih delov Ruskega carstva. Zaradi naraščajočih socialnih težav in nezadovoljstva, ki so jih prinesle, je Riga igrala vodilno vlogo v ruski revoluciji leta 1905.
Prvo latvijsko narodno prebujanje se je začelo v petdesetih letih 19. stoletja in se nadaljevalo po prvi svetovni vojni, ko je Latvija po dveh letih boja v latvijski vojni za neodvisnost končno dobila neodvisnost, ki jo je leta 1920 priznala Sovjetska Rusija in leta 1921 mednarodna skupnost. Latvijska ustava je bila sprejeta leta 1922. Politična nestabilnost in posledice velike gospodarske krize so 15. maja 1934 privedli do državnega udara, ki ga je izvedel predsednik vlade Kārlis Ulmanis. Latvijska neodvisnost je bila prekinjena junija in julija 1940, ko je bila država okupirana in priključena Sovjetski zvezi. Leta 1941 jo je napadla in okupirala nacistična Nemčija, nato pa so jo v letih 1944/1945 ponovno zasedli Sovjeti.
Od sredine štiridesetih let prejšnjega stoletja je Latvijska sovjetska socialistična republika pod sovjetskim državnim nadzorom in doživela znatno rusifikacijo svojega prebivalstva. Latvijska kultura je vse to preživela. V obdobju sovjetske liberalizacije pod Mihailom Gorbačovom je Latvija avgusta 1991 znova krenila na pot neodvisnosti in mesec kasneje dobila priznanje Rusije. Od takrat je Latvija kot neodvisna država postala članica Organizacije združenih narodov, vstopila v NATO in se pridružila Evropski uniji.
Latvijsko gospodarstvo je po pridobitvi neodvisnosti doživelo veliko recesijo, ki je povzročila latvijsko finančno krizo leta 2008. Slabše gospodarske razmere in boljše zaposlitvene možnosti v zahodni Evropi so po vstopu Latvije v Evropsko unijo povzročile množično emigracijo latvijskega prebivalstva.
Prazgodovina thumbnail|right|Kultura trakaste keramike je dosegla tudi Latvijo thumbnail|Glavniška keramika iz Estonije (4000–2000 pr. n. št.) thumbnail|right|Neolitsko koščeno orodje thumbnail|right|Baltska plemena (škrlatno) v 7.–8. stoletju
Ledena doba na ozemlju današnje Latvije se je končala pred 12.000–14.000 leti. Prvi človeški naseljenci so se tam naselili v paleolitiku pred 11.000–12.000 leti. Bili so lovci, ki so sledili čredam severnih jelenov, in taborili ob rekah in obali zaledenelega Baltskega morja. Geologija Baltskega morja kaže, da je segalo globlje v celino od sedanjega. Najstarejša orodja, najdena v bližini Salaspilsa, izvirajo iz poznega paleolitika. Stara so približno 12.000 let in pripadajo sviderski kulturi.
V mezolitiku (9000–5400 pr. n. št.) so nastala prva stalna naselja lovcev in nabiralcev. Lovili so in ribarili ter si postavljali tabore v bližini rek in jezer. V okolici jezera Lubāns so odkrili kar 25 naselij. Ti naseljenci so pripadali kundski kulturi in izdelovali orožje in orodja iz kremena, rogov, kosti in lesa.
Neolitik (5000–1800 pr. n. št.) Zgodnji neolitik (5400–4100 pr. n. št.) so zaznamovali začetki lončarstva, živinoreje in kmetijstva.
V srednjem neolitiku (4100–2900 pr. n. št.) se je v regiji razvila narvska kultura. Takratni prebivalci ozemlja Latvije so bili Finci, predniki Livoncev, ki so bili v tesnem sorodstvu z Estonci in sodobnimi Finci ter so pripadali kulturi glavnikaste keramike.
Na začetku poznega neolitika (2900–1800 pr. n. št.) so ozemlje današnje Latvije naselili Balti, ki so pripadali kulturi trakaste keramike. Bili so predniki Latvijcev in od tretjega tisočletja pred našim štetjem naseljevali večino latvijskega ozemlja.Data: 3000 BC to 1500 BC – The Ethnohistory Project
Bronasta doba (1800 pr. n. št.-500 n. št.) Bronasta doba v severni Evropi in Skandinaviji se je začela okoli 1800 pr. n. št., se pravi nekoliko kasneje kot v južni Evropi. Zaradi pomanjkanja lastnih nahajališč bakra in kositra so se obe kovini in bronasti predmeti uvažali.
V severni del vzhodne obale Baltika so v bronasti dobi okoli 6. stoletja pr. n. št. iz Evrazije prišla ugrofinsko govoreča plemena,A. Mittnik et al. The genetic prehistory of the Baltic Sea region. Nature Communications 9: 442 (2018) ki so se pomešala s prejšnjimi prebivalci in oblikovala ugrofinsko, estonsko in livonsko ljudstvo. Odnosi med starodavnimi plemeni niso bili vedno miroljubni. Redno so plenili sosednja ozemlja, jemali sužnje in ugrabljali žene. V naslednjih stoletjih so med baltsko-ugrofinskimi sosedi potekale kulturne in genetske izmenjave.Igaunītis mans vīriņš, es igauņa līgaviņa. Kaimiņu radošanās ne tikai mūslaikos!
Železna doba (500 n. št.-1200 n. št.) thumbnail|right|Naselje na jezeru Āraiši iz pozne železne dobe
Z uvedbo železnega orodja v zgodnji železni dobi (500 pr. n. št.–1. stoletje pr. n. št.) se je zelo izboljšalo kmetijstvo in postalo prevladujoča gospodarska dejavnost. Bron, s katerim so trgovali s tujci, saj Latvija nima niti bakra niti kositra, so uporabljali za izdelavo najrazličnejšega okrasja.
V srednji železni dobi (400–800 n. št.) so lokalni prebivalci začeli oblikovati prve etnične in regionalne identitete. Baltska ljudstva so sčasoma postala Kuri, Semigali, Latgalci in Seli, medtem ko so finska ljudstva postala Livonci, Estonci in Vendi. Pojavila so se prva lokalna poglavarstva.
Na začetku sedanje dobe je ozemlje, danes znano kot Latvija, postalo pomembno trgovsko križišče. Znana od Varjagov do Grkov, omenjena v starodavnih kronikah, se je raztezala od Skandinavije čez latvijsko ozemlje po Zahodni Dvini do starodavne Kijevske Rusije in Bizantinskega cesarstva. Stari Balti so aktivno sodelovali v tej trgovski mreži. Po vsej Evropi je bila latvijska obala znana kot kraj pridobivanja jantarja, zato Latvijo včasih še vedno imenujejo Dzintarzeme (Dežela jantarja). Do srednjega veka in v njem je bil jantar marsikje dragocenejši od zlata. Latvijski jantar je bil znan celo v antični Grčiji in Rimskem cesarstvu, jantarjeva pot pa je intenzivno služila za trgovanje z jantarjem z jugom Evrope.
V vendelskem obdobju je bilo v bližini mesta Grobiņa ustanovljeno skandinavsko naselje, ki so ga najverjetneje ustanovili priseljenci z Gotlanda. Kolonija je imela nekaj sto prebivalcev in obstajala med letoma 650 in 850 našega štetja. Številne kronike omenjajo, da so Kuri plačevali davek švedskim kraljem.
V pozni železni dobi (800–1200 n. št.) je bil uveden sistem treh polj. Začela se je gojiti rž. Kakovost lokalnih obrti se je izboljšala z uvedbo lončarskega kolesa in boljših tehnik obdelave kovin. Iz tega obdobja so bili na ozemlju Latvije najdeni arabski, zahodnoevropski in anglosaški kovanci. Zgrajena je bila mreža lesenih gradišč, ki je zagotavljala nadzor in večjo varnost.
Nastanek prvih držav thumb|Baltska plemena okoli leta 1200 n. št. thumbnail|Ocenjeno ozemlje Kneževine Jersike
V 10. stoletju so različna starodavna baltska plemenska poglavarstva začela oblikovati zgodnja kraljestva. Na ozemlju današnje Latvije in severne Litve so se razvile regionalne plemenske kulture, vključno s Kuri, Latgalci, Seli, Semigali in finskimi Livonci, ki so se združili pod svojimi lokalnimi poglavarji.
Največje pleme so bili Latgalci, ki so bili tudi najbolj napredni v svojem družbeno-političnem razvoju. Glavni latgalski kneževini Jersiki so vladali pravoslavni krščanski knezi iz latgalsko-pološke veje dinastije Rurik. Zadnji vladar Jersike, omenjen v Henrikovi kroniki Livonije, dokumentu, ki opisuje dogodke s konca 12. in začetka 13. stoletja, je bil kralj Visvaldis (latinsko Vissewalde, rex de Gercike). Ko je Visvaldis leta 1211 razdelil svoje kraljestvo, se je del države imenoval "Lettia" (latinsko terra, quae Lettia dicitur), kar je verjetno prvič, da se to ime omenja v pisnih virih.
V nasprotju s tem so Kuri, katerih ozemlja so segala v današnjo Litvo in Kursko koso, ohranili življenjski slog morskih roparjev, ki je vključeval ropanje in plenjenje. Na zahodni obali Baltskega morja so postali znani kot "baltski Vikingi".
Seli in Semigali, tesno sorodni Aukštaitom in Samogitom, so bili znani kot uspešni kmetje in so se najdlje upirali Nemcem pod poglavarji, kot so bili Viestardi. Livonci so živeli ob obalah Riškega zaliva in bili ribiči in trgovci in so temu ozemlju dali prvo nemško ime – Livonija.
Preden so se v poznem 12. stoletju začele nemške invazije, je v Latviji živelo približno 135.000 Baltov in 20.000 Livoncev.
Nemško obdobje (1184–1561) thumbnail|right|Cerkev v Ikšķileju, prva kamnita zgradba v Latviji, ki jo je zggradil sveti Majnhard leta 1185 thumb|Srednjeveška Livonija leta 1260
Do konca 12. stoletja so Latvijo vse pogosteje obiskovali trgovci iz zahodne Evrope, ki so se odpravljali na trgovska potovanja vzdolž najdaljše latvijske reke Zahodne Dvine v Kijevsko Rusijo. Z nemškimi trgovci so prišli tudi krščanski pridigarji, ki so poskušali poganske baltske in finske narode spreobrniti v krščansko vero.
V zgodnjih osemdesetih letih 12. stoletja je začel svoje poslanstvo med Livonci ob Dvini sveti Majnhard. Domačini se niso prostovoljno spreobračali v nova prepričanja in prakse in še posebej nasprotovali obredu krsta. Novica o tem je dosegla papeža Celestina III. v Rimu in papež je leta 1195 ukazal, da se organizira livonski križarski pohod in se pogane na silo spreobrne v krščanstvo. Majnhardu je sledil Bertold Hannoverski, ki so ga leta 1198 blizu Rige ubili Livonci.
Bertoldov naslednik, riški škof Albert, ki je skoraj 30 let podjarmljal lokalne vladarje, je vzpostavil nemško hegemonijo, ki je trajala do neodvisnosti Litve v 20. stoletju. Velik del Albertove vladavine je opisan v Henrikovi kroniki Livonije. Čeprav je bila Riga trgovsko pristanišče že od antičnih časov, se Albertu pripisujejo zasluge za njeno ustanovitev leta 1201, ko jo je postavil za svoj sedež moči. Riga je postopoma postala največje mesto v vzhodnem delu Baltskega morja.
Leta 1207 je bila ustanovljena država, znana kot Terra Mariana in od leta 1228 kot Livonska konfederacija.Karl Bosl. Europa im Mittelalter. Weltgeschichte eines Jahrtausends. Carl Ueberreuter Verlag, Wien 1970, str. 274. Sestavljala so jo različna ozemlja, ki so pripadala Cerkvi in Livonskemu redu na območju današnje Latvije in Estonije, in je bila pod neposredno oblastjo rimskega papeža.