Podsaharska Afrika je območje in regije afriške celine, ki ležijo južno od Sahare. Sem spadajo Srednja Afrika, Vzhodna Afrika, Južna Afrika in Zahodna Afrika. Geopolitično lahko izraz poleg afriških držav in ozemelj, ki so v celoti v tej določeni regiji, vključuje tudi politične skupnosti, katerih je le del ozemlja v tej regiji, v skladu z definicijo Združenih narodov (ZN). To velja za nestandardizirano geografsko regijo, katere število vključenih držav se giblje od 46 do 48, odvisno od organizacije, ki opisuje regijo (npr. ZN, SZO, Svetovna banka itd.). Afriška unija (AU) uporablja drugačno regionalno razčlenitev, ki priznava vseh 55 držav članic na celini in jih združuje v pet različnih in standardnih regij.
Izraz služi kot skupinski ekvivalent Severni Afriki, ki je namesto tega združena z definicijo MENA (tj. Bližnji vzhod in Severna Afrika), saj je del arabskega sveta, večina severnoafriških držav pa je prav tako članic Arabske lige. Vendar pa Komori, Džibuti, Mavretanija in Somalija (in včasih Sudan) kljub temu, da so tudi članice Arabske lige, geografsko veljajo za del podsaharske Afrike. Program ZN za razvoj na splošno uporablja klasifikacijo podsaharska za 46 od 55 afriških držav, razen Džibutija, SADR, Somalije in Sudana. Koncept so znanstveniki na obeh straneh Sahare kritizirali kot rasistično konstrukcijo.
Od približno leta 3900 pr. n. št. sta saharska in podsaharska regija Afrike ločeni zaradi izjemno ostrega podnebja redko poseljene Sahare, ki tvori učinkovito oviro, ki jo v Sudanu prekinja le Nil, čeprav je plovbo po Nilu ovirala reka Sudd in rečni katarakti. Teorija saharske črpalke pojasnjuje, kako sta rastlinstvo in živalstvo (vključno s Homo sapiensom) zapustili Afriko in prodrli v Evrazijo in naprej. Afriška pluvialna obdobja so povezana s fazo "mokre Sahare", v kateri so obstajala večja jezera in več rek.
Podnebni pasovi in ekoregije
Podsaharska Afrika ima široko paleto podnebnih pasov ali biomov. Zlasti Južna Afrika in Demokratična republika Kongo veljata za megaraznoliki državi. Imata suho zimsko sezono in vlažno poletno sezono.
Sahel se razteza čez vso Afriko na zemljepisni širini približno od 10° do 15° severne. Med državami, ki vključujejo dele Sahare na svojem severnem ozemlju in dele Sahela na svojem južnem območju, so Mavretanija, Mali, Niger, Čad in Sudan. Sahel ima vroče polsušno podnebje. Južno od Sahela se od Atlantskega oceana do Etiopskega višavja razteza pas savane (zahodna in vzhodna sudanska savana). Med savanami in ekvatorialnimi gozdovi ležita bolj vlažen gvinejski in severnokongolski gozdno-savanski mozaik. Afriški rog vključuje vroče puščavsko podnebje vzdolž obale, vendar je vroče polsušno podnebje veliko bolj prisotno v notranjosti, v nasprotju s savano in vlažnimi širokolistnimi gozdovi v Etiopskem višavju. Tropska Afrika obsega tropski deževni gozd, ki se razteza vzdolž južne obale Zahodne Afrike in čez večji del osrednje Afrike (Kongo) zahodno od Afriških velikih jezer. V vzhodni Afriki se gozdovi, savane in travniki nahajajo v ekvatorialnem območju, vključno z ekosistemom Serengetija v Tanzaniji in Keniji. V visokogorju in gorskih verigah vzhodne Afrike, od Etiopskega višavja do Južne Afrike, najdemo značilne afromontanske gozdove, travnike in grmičevje. Južno od ekvatorialnih gozdov sta zahodni in južni kongolski gozdno-savanski mozaik prehodna območja med tropskimi gozdovi in gozdnim pasom miombo, ki se razteza čez celino od Angole do Mozambika in Tanzanije. Puščavi Namib in Kalahari ležita v južni Afriki in ju obdajajo polpuščave, vključno z regijo Karu v Južni Afriki. Travišča Bushveld ležijo vzhodno od puščav. Kapska floristična regija je na južnem koncu Afrike in je dom raznolikih subtropskih in zmernih gozdov, gozdnatih površin, travnikov in grmičevja.
Zgodovina Prazgodovina Po paleontologiji je bila anatomija lobanje zgodnjih hominidov podobna anatomiji njihovih bližnjih bratrancev, velikih afriških gozdnih opic, goril in šimpanzov. Vendar so sprejeli dvonožno gibanje in proste roke, kar jim je dalo ključno prednost, ki jim je omogočila življenje tako v gozdnatih območjih kot na odprti savani v času, ko se je Afrika izsuševala, savana pa je posegala v gozdnata območja. To se je zgodilo pred 10 do 5 milijoni let.Shillington, Kevin(2005). History of Africa, Rev. 2nd Ed. New York: Palgrave Macmillan, p. 2, .
Pred 3 milijoni let se je v južni, vzhodni in osrednji Afriki razvilo več vrst avstralopitekov. Bili so uporabniki orodja in ne njegovi proizvajalci. Naslednji večji evolucijski korak se je zgodil okoli leta 2,3 milijona pr. n. št., ko so primitivna kamnita orodja uporabljali za iskanje po truplih živali, ki so jih ubili drugi plenilci, tako zaradi mesa kot zaradi mozga. Pri lovu H. habilis najverjetneje ni bil sposoben konkurirati velikim plenilcem in je bil bolj plen kot lovec, čeprav je H. habilis verjetno kradel jajca iz gnezd in je morda lahko ujel majhno divjad ter oslabil večji plen, kot so mladiči in starejše živali. Orodja so bila razvrščena kot Olduvan.Shillington, Kevin(2005). History of Africa, Rev. 2nd Ed. New York: Palgrave Macmillan, pp. 2–3, .
Pred približno 1,8 milijona let se je Homo ergaster prvič pojavil v fosilnih zapisih v Afriki. Iz Homo ergasterja se je pred 1,5 milijona let razvil Homo erectus (pokončni človek). Nekateri zgodnejši predstavniki te vrste so imeli majhne možgane in so uporabljali primitivno kamnito orodje, podobno kot H. habilis. Možgani so kasneje postali večji in H. erectus je sčasoma razvil bolj zapleteno tehnologijo kamnitega orodja, imenovano ašelsko. H. erectus, potencialno prvi hominid, ki se je ukvarjal z lovom, je obvladal umetnost kurjenja ognja. Bili so prvi hominidi, ki so zapustili Afriko, nato kolonizirali celoten Stari svet in morda kasneje dali povod za nastanek Homo floresiensis. Čeprav nekateri novejši avtorji menijo, da je bil H. georgicus, potomec H. habilis, prvi in najbolj primitivni hominid, ki je kdaj živel zunaj Afrike, mnogi znanstveniki menijo, da je bil H. georgicus zgodnji in primitivni član vrste H. erectus.Shillington, Kevin(2005). History of Africa, Rev. 2nd Ed. New York: Palgrave Macmillan, p. 3, .
Fosilni in genetski dokazi kažejo, da se je Homo sapiens razvil v vzhodni in južni Afriki pred približno 350.000 do 260.000 leti in se postopoma v valovih selil po celini. Pred 50.000 in 60.000 leti je njihova širitev iz Afrike sprožila kolonizacijo planeta s strani sodobnih ljudi. Do 10.000 pr. n. št. se je Homo sapiens razširil po vseh koncih sveta. To razpršitev človeške vrste kažejo jezikovni, kulturni in genetski dokazi.
V 11. tisočletju pred našim štetjem so lončarstvo neodvisno izumili v Zahodni Afriki, najstarejša lončarstvo tam pa izvira iz osrednjega Malija iz leta 9400 pr. n. št. Razširilo se je po Sahelu in južni Sahari.
Ko je Sahara postala puščava, za popotnike med severom in jugom ni predstavljala popolnoma neprehodne ovire zaradi uporabe živinoreje za prenašanje vode, hrane in zalog čez puščavo. Pred uvedbo kamelStearns, Peter N. (2001) The Encyclopedia of World History, Houghton Mifflin Books. p. 16. . je bila uporaba volov, mul in konj za prečkanje puščave pogosta, trgovske poti pa so sledile verigam oaz, ki so bile razpotegnjene čez puščavo. Transsaharska trgovina je bila v polnem teku leta 500 pr. n. št., Kartagina pa je bila glavna gospodarska sila za njen nastanek.Collins, Robert O. and Burns, James. M(2007). A History of Sub-saharan Africa. Cambridge: Cambridge University Press, p. 62, Davidson, Basil. Africa History, Themes and Outlines, revised and expanded edition. New York: Simon & Schuster, p. 54, . Domneva se, da so kamelo prvič pripeljali v Egipt, potem ko je Ahemenidsko cesarstvo leta 525 pr. n. št. osvojilo Egipt, čeprav velike črede v Severni Afriki niso postale dovolj pogoste, da bi bile kamele izbrana tovorna žival za transsaharsko trgovino.
Zahodna Afrika
Širjenje Bantujcev je veliko migracijsko gibanje, ki je nastalo v zahodni osrednji Afriki (morda okoli Kameruna) okoli leta 2500 pr. n. št., vzhodno in osrednjo Afriko pa je doseglo do leta 1000 pr. n. št., južno Afriko pa v zgodnjih stoletjih n. št.
Mestna država Djenné-Djenno je cvetela od leta 250 pr. n. št. do leta 900 n. št. in je vplivala na razvoj Ganskega cesarstva. Kultura Nok v Nigeriji (ki je trajala od 1500 pr. n. št. do 200 n. št.) je znana po vrsti terakotne figure. V južni Sahari in Sahelu je obstajalo več srednjeveških imperijev, ki so temeljili na transsaharski trgovini, vključno z Ganskim cesarstvom in Malijskim imperijem, Songajskim imperijem, Kanemskim imperijem in kasnejšim Bornujskim imperijem.Davidson, Basil. Africa History, Themes and Outlines, revised and expanded edition. New York: Simon & Schuster, pp. 87–107, . Gradili so kamnite strukture, kot v Tičitu, vendar večinoma iz opeke. Velika mošeja v Djenneju najbolj odraža sahelsko arhitekturo in je največja stavba iz opeke na svetu.
V gozdnem pasu je nastalo več držav in imperijev, kot so država Bono, Akvamu in drugi. Ašantski imperij je nastal v 18. stoletju na ozemlju današnje Gane. Kraljevino Nri so ustanovili Igbo v 11. stoletju. Nri je bilo znano po tem, da je imel kralja-duhovnika, ki ni imel vojaške moči. Nri je bila redka afriška država, ki je bila zatočišče za osvobojene sužnje in izobčence, ki so iskali zatočišče na njihovem ozemlju. Med drugimi večjimi državami sta bili kraljestvi Ifẹ in Oyo v zahodnem bloku Nigerije, ki sta postali pomembni okoli leta 700–900 oziroma 1400 in središče jorubske kulture. Jorubi so okoli svojih mest zgradili ogromne zidove iz blata, najbolj znano pa je Sungbo Eredo. Drugo pomembno kraljestvo v jugozahodni Nigeriji je bilo kraljestvo Benin, katerega moč je trajala med 15. in 19. stoletjem. Njihova prevlada je segala vse do znanega mesta Eko, ki so ga portugalski trgovci in drugi zgodnji evropski naseljenci poimenovali Lagos. Prebivalci Benina, ki govorijo jezik Edo, so znani po svojih slavnih bronastih odlitkih in bogatih koralih, bogastvu, starodavni znanosti in tehnologiji ter Beninskih zidovih, eni najdaljših umetnih struktur na svetu.
V 18. stoletju sta bili konfederaciji Oyo in Aro odgovorni za večino sužnjev, izvoženih iz sodobne Nigerije, in jih prodajali evropskim trgovcem s sužnji. Po napoleonskih vojnah so Britanci razširili svoj vpliv v notranjost Nigerije. Leta 1885 so britanske zahteve po zahodnoafriški vplivni sferi prejele mednarodno priznanje, naslednje leto pa je bila pod vodstvom sira Georgea Goldieja ustanovljena družba Royal Niger Company. Leta 1900 je ozemlje družbe prišlo pod nadzor britanske vlade, ki si je prizadevala utrditi svoj vpliv nad območjem sodobne Nigerije. 1. januarja 1901 je Nigerija postala britanski protektorat kot del Britanskega imperija, takrat vodilne svetovne sile. Nigerija je svojo neodvisnost dobila leta 1960 v obdobju dekolonizacije.
Srednja Afrika Arheološke najdbe v Srednji Afriki dokazujejo človeško naselitev, ki lahko sega več kot 10.000 let nazaj. Po Zangatu in Hollu obstajajo dokazi o taljenju železa v Srednjeafriški republiki in Kamerunu, ki lahko segajo v obdobje od 3000 do 2500 pr. n. št. V Zilumu v Čadu so nedavno odkrili obsežna obzidana najdišča in naselja. Območje se nahaja približno 60 km jugozahodno od Čadskega jezera in je bilo z radiokarbonsko analizo datirano v prvo tisočletje pr. n. št., citing Magnavita 2004; Magnavita et al. 2004, 2006; Magnavita and Schleifer 2004.Peter Mitchell et al., The Oxford Handbook of African Archeology (2013), p. 855: "The relatively recent discovery of extensive walled settlements at the transition from the Neolithic to the Early Iron Age in the Chad Basin (Magnavita et al., 2006) indicates what enormous sites and processes may still await recognition."
Trgovina in izboljšane kmetijske tehnike so podpirale bolj sofisticirane družbe, kar je vodilo do zgodnjih civilizacij Sao, Kanem, Bornu, Shilluk, Baguirmi in Wadai.