Livonska križarska vojna je bila niz različnih vojaških osvajalskih in pokristjanjevalnih pohodov v srednjeveški Livoniji – sodobni Latviji in Estoniji – in del severnih križarskih vojn v 12. in 13. stoletju, ki so jih odobrili rimski papeži.
Pregled Zgodovinski viri Glavni vir informacij o livonski križarski vojni je Henrikova kronika Livonije, ki jo je okoli leta 1229 napisal 1440 Henrik Latvijski (Henricus de Lettis). Avtor v svoji kroniki omenja, da jo je napisal na pobudo svojih gospodov in spremljevalcev, vključno s svojim nekdanjim učiteljem, škofom Albertom Riškim. Škof je v celotnem besedilu deležen številnih pohval. Kronika je razdeljena po letih Albertovega škofovanja. James A. Brundage (1972) je trdil, da je Albert sredi 1220. let naročil Henriku, naj napiše Livonsko kroniko, da bi z njo poveličal Albertove dosežke in v zgoščeni obliki posredoval nerešena vprašanja novoimenovanemu papeškemu legatu Viljemu Modenskemu.
Henrik je zapisal, da je križarsko vojno kot orodje zunanje politike prvi razglasil papež Urban II. leta 1095. Križarska vojna proti Livoncem je bila prvič razglašena leta 1195 in ponovno leta 1197 ali 1198. Neodvisnih virov, ki bi to potrdili, ni. Najstarejše ohranjeno papeško pismo, povezano z livonsko križarsko vojno, je pismo papeža Inocenca III. s 5. oktobra 1199. Večina ohranjenih dokumentov, ki se nanašajo na poslanstvo Viljema Modenskega kot papeškega legata, obravnava težave, ki so jih povzročala rivalstva in notranje napetosti znotraj katoliške cerkve v Livoniji in sosednjih pokrajinah. V dokumentih so le posamezne omembe Viljemovih stikov s spreobrnjenimi prebivalci na Baltiku. V njih ni nobene sledi o Viljemovih stikih s predstavniki Novgoroda, Pskova, Jersike ali nekrščanskih sil v regiji. Ko se je Viljem Modenski leta 1226 vrnil v Rim, je apostolska pisarna v Rimu izdala vrsto pisem in odlokov o zadevah v Livoniji, ki so bili veliko podrobnejši od vseh prejšnjih papeških sporočil o Baltiku. Slednja so bila zelo nejasna in niso kazala veliko zanimanja za to regijo.
Udeleženci Pismo Inocenca III. iz leta 1199 je določalo, da bodo kristjani, ki so se zaobljubili romanju v Sveto deželo, prejeli odpustek ali spremembo pokore za grehe, če se bodo namesto tega odločili za sodelovanje v livonski križarski vojni. V tem primeru bi prejeli pravico do papeške zaščite. Udeleženci naj bi nosili znak križa, ki je bil povezan s posebnimi pravnimi obveznostmi. Za razliko od križarjev v Sveti deželi je to pomenilo, da je moral nosilec križa vsaj eno leto služiti v papeško razglašeni livonski križarski vojni.
Organizacija Za razliko od prejšnjih križarskih pohodov, ki jih je običajno začel papež, je bil glavni pobudnik livonskega križarskega pohoda očitno riški škof Albert. Poleg tega ni vojne spremljal noben papeški legat vse do leta 1224, se pravi skoraj tri desetletja. V prejšnjih križarskih vojnah so papeža vedno zastopali papeški legati, pogosto pridigali križarjem, sodelovali v vojaških akcijah in imeli diplomatsko vlogo kot papeževi predstavniki za politično in duhovno politiko. Ko je bil konec leta 1224 za legata končno imenovan Viljem Modenski, se je to zgodilo na zahtevo Alberta Riškega in ne na papeževo lastno pobudo. V velikem delu Viljemove misije križarska vojna morda sploh ni bila pod nadzorom, saj to v njegovem mandatu ni izrecno omenjeno. Brundage (1972) je v svoji razpravi navedel, da se je papeštvo šele od sredine 1220. let začelo bolj aktivno zanimati za livonsko križarsko vojno, zlasti z združevanjem vojaškega cilja osvajanja z verskim ciljem spreobrnjenja podjarmljenega prebivalstva v krščanstvo. V prejšnjih pohodih, kot je bil križarski pohod proti Vendom leta 1147, sta bili osvajanje in pokristjanjevanje bolj ali manj ločeni dejavnosti, brez tesnega sodelovanja med križarji in misijonarji.
Geografija Livonska križarska vojna je potekala večinoma na ozemljih današnje Latvije in Estonije. Vojno sta vodila večinoma Sveto rimsko cesarstvo in Kraljevina Danska. 2. februarja 1207 je bila na osvojenih ozemljih ustanovljena cerkvena država Terra Mariana kot kneževina Svetega rimskega cesarstva. Kneževino je papež Inocenc III. leta 1215 razglasil za podložnico Svetega sedeža. Po uspešni križarski vojni je Viljem Modenski ozemlje, ki so ga zasedli Tevtonci in Danci, razdelil na šest fevdalnih kneževin.
Ozemlja na vzhodnih obalah Baltskega morja so bila ena zadnjih delov Evrope, ki so bili pokristjanjeni.
Vojne proti Livoncem in Latgalcem (1198–1209) Ko so v drugi polovici 12. stoletja začeli v Livonijo prihajati nemški trgovci, ki so trgovali po starodavni trgovski poti od Varjagov do Grkov, so bili nekateri domačini že krščeni.
V Ikšķile je leta 1184 prispel sveti Majnhard Segeberški z nalogo spreobrniti poganske Livonce v krščanstvo in bil leta 1186 posvečen za škofa v Üxküllu. V tistih časih je bilo obrečno mesto Ikšķile središče misijonarskih dejavnosti v Livoniji.
Domorodni Livonci (Līvi), ki so plačevali davek vzhodnoslovanski Pološki kneževiniBlomkvist Nils, The Discovery of the Baltic: The Reception of a Catholic World-system in the European North (AD 1075–1225) (Leiden 2005). str. 508 in so bili pogosto tarča napadov svojih južnih sosedov Semigalov, so sprva imeli Nemce (Sase) za koristne zaveznike. Prvi pomemben Livonec, ki se je spreobrnil v katoliško vero, je bil njihov voditelj Kaupo iz Turaide, ki se je krstil okoli leta 1189.
Papež Celestin III. je leta 1193 pozval k križarski vojni proti poganom v severni Evropi. Ko mirne metode spreobračanja niso prinesle pričakovanih rezultatov, je nestrpni Majnhard načrtoval Livonce spreobrnil na silo, vendar so mu to preprečili. Majnhard je umrl leta 1196, ne da bi uspešno opravil svojo misijo. Njegov naslednik, škof Bertold iz Hannovra, cistercijanski opat iz Loccuma, je prišel v Livonijo leta 1198 z veliko skupino križarjev. Kmalu zatem je bil med bitko z Livonci obkoljen in ubit, njegova vojska pa poražena.
Da bi se maščeval za Bertoldov poraz, je papež Inocenc III. izdal bulo, s katero je razglasil križarsko vojno proti Livoncem. Naslednje leto je v Livonijo z veliko vojsko prispel Albert von Buxthoeven, posvečen v škofa leta 1199, in leta 1201 ustanovil Rigo kot sedež svoje škofije. Leta 1202 je ustanovil viteški red Livonskih bratov meča, da bi pomagali spreobračati pogane v krščanstvo in, kar je še pomembneje, zaščitili nemške trgovce in zagotovili nemški nadzor nad trgovino.
Ko se je nemški pritisk zaostril, so se Livonci in njihov krščeni poglavar uprli križarjem. Kaupove sile so bile leta 1206 pri Turaidi poražene, Livonci pa so bili razglašeni za spreobrnjene. Kaupo je nato ostal zaveznik križarjev vse do svoje smrti v bitki na dan svetega Mateja leta 1217.
Do leta 1208 so bila zaradi Albertovega energičnega pohoda zavzeta pomembna trgovska središča ob Zahodni Dvini: Salaspils (Holme), Koknese (Kokenhusen) in grad Sēlpils (Selburg). Istega leta so vladarji latgalskih grofij Tālava, Satekle in Autine sklenili vojaška zavezništva z redom in začela se je gradnja gradu Cēsis in kamnitega gradu Koknese na sotočju Zahodne Dvine in Pērse, ki je nadomestil leseni grad Latgalcev.
Leta 1209 je Albert na čelu križarske vojske zavzel prestolnico latgalske kneževine Jersike in za ujetnico vzel ženo jersiškega vladarja Visvaldisa. Visvaldis je bil prisiljen prepustiti svoje kraljestvo Albertu kot darilo riški nadškofiji in del kraljestva prejel nazaj kot fevd. Tālava, oslabljena v vojnah z Estonci in Rusi, je leta 1214 postala vazalna država riške nadškofije. Leta 1224 je bila dokončno razdeljena med nadškofijo in viteški red Bratov meča.
Vojne proti Estoncem (1208–1227) Osvojitev estonskega zaledja Do leta 1208 so se križarji dovolj okrepili, da so začeli operacije proti Estoncem. Slednji so bili takrat razdeljeni na osem večjih in sedem manjših grofij, ki so jih vodili starešine, in so med seboj omejeno sodelovale. S pomočjo na novo spreobrnjenih lokalnih livonskih in latgalskih plemen so začeli križarji začeli napadati Sakalo in Ugandijo v južni Estoniji. Estonska plemena so se odločno upirala napadom iz Rige in občasno plenila ozemlja, ki so jih nadzorovali križarji.
V letih 1208–1227 so vojne med različnimi nasprotniki divjale po Livoniji, Latgaliji in drugih estonskih okrožjih, Livi, Latgalci in Rusi iz Novgorodske republike pa so bili v različnih obdobjih zavezniki tako križarjev kot Estoncev. Gradišča, ki so bila ključna središča estonskih okrožij, so bila večkrat oblegana, zavzeta in ponovno zavzeta. Med z vojno utrujenima stranema je bilo sklenjeno triletno premirje, ki naj bi trajalo od leta 1213 do 1215. Na splošno se je premirje izkazalo za bolj ugodno za Nemce, ki so v tem času utrdili svoj politični položaj, medtem ko Estonci svojega sistema ohlapnih zavezništev niso uspeli razviti v centralizirano državo. Estonce je vodil Lembitu iz Lehole, starešina Sakalije, ki je leta 1211 pritegnil pozornost nemških kronistov kot osrednja osebnost estonskega upora. Livonski voditelj Kaupo je bil v bitki na dan svetega Mateja blizu Viljandija (Fellin) 21. septembra 1217 ubit. Ubit je bil tudi Lembitu, bitka pa je bila za Estonce uničujoč poraz.
Krščanski kraljestvi Danska in Švedska sta si prav tako želeli širitve na vzhodne obale Baltika. Leta 1218 je riški škof Albert zaprosil za pomoč danskega kralja Valdemarja II., ki je namesto z njim sklenil dogovor z Livonskim redom. Kralj Valdemar je leta 1219 zmagal v bitki pri Lindaniseu v Reveliji in kasneje ustanovil trdnjavo Castrum Danorum, ki so jo Estonci leta 1220 in 1223 neuspešno oblegali. Švedski kralj Ivan I. je poskušal vzpostaviti švedsko oblast v provinci Wiek, vendar so njegove čete v bitki pri Lihuli leta 1220 premagali Oeselijci. Celotna severna Estonija je prišla pod dansko oblast.
Med estonsko vstajo leta 1223 so vse krščanske trdnjave v Estoniji, razen Talina, padle v estonske roke, njihovi branilci pa so bili ubiti. Do leta 1224 so križarji ponovno osvojili vse večje trdnjave, razen tiste v Tartuju, ki so jo branili odločna estonska garnizija in 200 ruskih najemnikov. Vodja ruskih čet je bil kokneški knez Vjačko, ki mu je Novgorodska republika obljubila trdnjavo in okoliška ozemlja, "če jo bo uspel osvojiti".Tarvel, Enn (ur.). 1982. Henriku Liivimaa kroonika. Heinrici Chronicon Livoniae. str. 246. Tallinn: Eesti Raamat. Križarji so Tarbato avgusta 1224 končno zavzeli in vse njene branilce pobili.
V začetku leta 1224 je cesar Friderik II. v Catanii oznanil, da bodo Livonija, Prusija, Sambija in številne sosednje pokrajine odslej veljale za reichsfrei, torej neposredno podrejene samo rimskokatoliški cerkvi in Svetemu rimskemu cesarstvu, namesto da bi bile pod jurisdikcijo lokalnih vladarjev. Konec leta je papež Honorij III. imenoval modenskega škofa Viljema za papeškega legata za Livonijo, Prusijo in druge baltske države.
Leta 1224 so Livonski bratje meča ustanovili svoj sedež v Fellinu (Viljandi) v Sakali, kjer še vedno stoji obzidje gradu velikega mojstra reda. Križarji so ustanovili tudi trdnjave Wenden (Cēsis), Segewold (Sigulda) in Ascheraden (Aizkraukle).
Henrikova kronika Livonije, ena najobširnejših srednjeveških kronik, je bila verjetno napisana kot poročilo za legata Viljema in mu je predstavila zgodovino katoliške cerkve v Livoniji do njegovega časa. Kronika pripoveduje, kako je leta 1226 Viljem Modenski v trdnjavi Tarvanpe uspešno posredoval pri mirovnem sporazumu med Nemci, Danci in Vironi.
Vojna proti Saaremai (1206–1261) thumb|Nemške osvajanja thumb|Mirovni sporazum med Livonskim redom, škofijo Ösel-Wiek in Oseljani, sklenjen leta 1241; Narodni arhivi Švedske
Zadnja estonska pokrajina, ki se je upirala napadalcem, je bila otoška država Saaremaa (Ösel), katere vojne flote so v letih bojev proti nemškim križarjem še naprej napadale Dansko in Švedsko.