Pskovska republika (rusko Псковская республика, romanizirano Pskovskaja respublika) je bila mestna država v severni Rusiji. Zanjo tradicionalno velja, da si je formalno neodvisnost od Novgorodske republike priborila leta 1348. Glavno mesto republike je bil Pskov, njeno ozemlje pa se je približno ujemalo z ozemljem današnje Pskovske oblasti.

Zgodovina Izvor thumb|250px|Tevtonski vitezi v Pskovu, prizor iz filma Aleksader Nevski Sergeja Mihajloviča Eisensteina (1938)

Po razpadu Kijevske Rusije v 13. stoletju je mesto Pskov in njegovo odvisno ozemlje postalo del Novgorodske republike, vendar je še naprej uživalo samoupravo pod nadzorom posadnika oziroma glavnega izvršitelja, ki ga je imenoval Novgorod. Pskov je imel status okrožja (rusko пригород, romanizirano prigorod), vendar je dobil edinstveno pravico do lastnih okrožij, med katerimi je bilo najstarejše Izborsko. Prvo obdobje samooklicane neodvisnosti je trajalo od leta 1228 do 1242 in se končalo, ko je mesto začasno priključil Livonski red. Potem ko ga je osvobodil Aleksander Nevski, je mesto priseglo zvestobo Novgorodu in njegovemu velikemu knezu. Zaradi vodilne vloge Pskova v boju proti Livonskemu redu, se je njegov vpliv znatno povečal. Dolga vladavina Dovmonta Pskovskega (vladal 1266–1299) in zlasti njegova zmaga v bitki pri Rakvereju leta 1268 sta napovedali obdobje znatne avtonomije in mir v odnosih z Livonskim redom. Širjenje Velike litovske kneževine na ozemlje Pskova se je začelo, ko se je veliki litovski knez Gediminas leta 1323 odzval na prošnjo Pskovcev, naj jim pošlje kneza.

Leta 1327 je v Pskovu dobil zatočišče tverski knez Aleksander Mihajlovič, potem ko je pobegnil iz Tverja po protitatarskem uporu, ki ga je zatrla kazenska vojska kana Zlate horde. Aleksander je bil imenovan za pskovskega kneza, hkrati pa je bil dosežen sporazum, da ga Pskov "ne bodo izročil ruskim knezom". Poglavar Ruske pravoslavne cerkve je na zahtevo Ivana I. Moskovskega izobčil Aleksandra in prebivalce Pskova. Aleksander je pobegnil v Litvo. Po sklenitvi sporazuma Pskova s poglavarjem cerkve je bilo izobčenje preklicano. Aleksander se je leta 1331 vrnil v Pskov in ponovno služil kot njegov knez, dokler ni leta 1337 odšel v Hordo, da bi si povrnil Tversko kneževino.

Avgusta 1348 je švedski kralj Magnus IV. Eriksson zavzel ključno trdnjavo Orešek na otoku v izlivu Neve. Pskov je poslal Novgorodu na pomoč manjšo vojaško enoto in obljubil sodelovanje pod pogojem, da bo Pskovu formalno priznana neodvisnost. Novgorod je poslal združeno vojsko oblegat Orešek in na poti tja s Pskovom sklenil Bolotovski sporazum, s katerim novgorodski posadniki niso imeli več nobene upravne ali sodne funkcije v Pskovu. Sodišča novgorodskega nadškofa so od zdaj vodili le predstavniki, ki so jih izbrali Pskovčani. V zameno se je Pskov zavezal, da bo Novgorodu pomagal, če bo napaden. Pskovčani so kljub temu zavrnili pomoč Novgorodu pri obleganju Oreška in njihova vojska je odšla domov.

Podpis Bolotovskega sporazuma tradicionalno velja za datum, ko se je v Pskovu začela neodvisnost. Nekateri sodobni zgodovinarji trdijo, da je bil sporazum sklenjen že prej ali da je le malo dokazov o odvisnosti Pskova od Novgoroda v 12. in 13. stoletju. Poznavalci so podpis sporazuma datirali med leti 1329 in 1342. Valentin Janin je trdil, da je bil sklenjen leta 1329 in je le potrdil prejšnje sporazume. Po Janinu je bil Pskov neodvisen že leta 1137, odnosi med mestoma pa so temeljili na sporazumih. Vse do 14. stoletja kljub temu ni nobene sledi o dejavnostih ali zakonodaji pskovskih magistratov. Sergej Belecki je dokazal, da so se prvi pskovski pečati pojavili v 14. stoletju in da so se zgledovali po novgorodskih.

14. stoletje Novgorodska prva kronika za leto 1341 navaja, da so se Pskovčani "predali" Litvi, ko so povabili velikega kneza Algirdasa, da vlada njihovi republiki. Po smrti litovskega guvernerja aprila 1349 so se Pskovčani odločili prekiniti vezi z Algirdasom in njegovim sinom Andrejem Polockim. Algirdas je zato Pskovu napovedal vojno, vendar se je zaradi vrste vojaških porazov v preteklosti omejil na aretacijo pskovskih trgovcev in pošiljanje Andreja na roparjenje pskovskega ozemlja.

Čeprav noben vir ne omenja prihoda moskovskega guvernerja v Pskov ali pogajanj z Moskvo v tistem času, je Pskov verjetno prejemal vojaško podporo Moskve in je bil do konca desetletja v njeni vplivni sferi. Simeonu Moskovskemu je uspelo vzpostaviti prevladujoč položaj tudi v Novgorodu, s čimer je začasno odpravil vpliv Litve v severozahodni Rusiji.

Večino druge polovice 14. stoletja je bil Pskov v vplivni sferi Velike litovske kneževine in mesto je še naprej vabilo litovske kneze. To se je spremenilo, ko je veliki litovski knez Vitautas leta 1398 podpisal Salinski sporazum s Tevtonskim viteškim redom, s katerim jim je obljubil pomoč pri osvajanju Pskova. Vitezi so mu v zameno obljubili pomoč pri osvajanju Novgoroda. Istega leta je Vitautas v zameno za vojaško pomoč nudil zatočišče Toktamišu, kanu Zlate horde. Toktamiš je Vitautasu obljubil pomoč tudi pri osvajanju Moskve, on pa se pridružil Toktamišu v njegovi vojni proti Timurju Kutlugu. Leta 1399 sta bila oba odločilno poražena v bitki pri reki Vorskli. Potem ko je knez Ivan Andrejevič zapustil mesto, je Pskov poslal odposlance k velikemu moskovskemu knezu Vasiliju I. s prošnjo za kneza. Od takrat naprej je bil pskovski knez guverner ali podkralj pod vrhovno oblastjo moskovskega velikega kneza. Istega leta je Moskva podpisala sporazum s tverskim knezom, ki je utrdil sodelovanje med obema kneževinama.

15. stoletje thumb|300px|Pskovska republika leta 1462

Litva je poskušala Novgorod in Pskov ponovno vključiti v svojo vplivno sfero, kar je leta 1406 privedlo do litovskega napada na Pskov. Veliki moskovski knez Vasilij I. je poslal vojake na pomoč Pskovu, kar je privedlo do obmejne vojne med Litvo in Moskvo, ki je trajala do leta 1408. Sprti strani sta prenehali z boji, ko se je moral Vasilij leta 1408 spopasti s tatarsko invazijo pod vodstvom Edigeja, turškega emirja Bele horde. Vitautas se je medtem pridružil silam Vladislava II. Jagela in leta 1410 sodeloval v bitki pri Grunwaldu, v kateri so bili tevtonski vitezi uničujoče poraženi. Odnosi med Litvo in Moskvo so se spet umirili, vendar sta se obe strani še naprej borili za vpliv na politične odločitve Pskova in Novgoroda. Končno je veliki moskovski knez Vasilij II. leta 1449 podpisal sporazume s Kazimirjem IV. Jagelom, ki so razmejile njuna vplivna področja. Kazimir priznal Pskov in Novgorod kot od Moskve odvisni državi. Pskovska odvisnost od Moskve se je povečala, saj je moral tudi guverner velikega kneza priseči zvestobo velikemu knezu.

V prvi polovici 15. stoletja je bilo priznanje suverenosti moskovskega velikega kneza prostovoljno. Pskov je lahko sklepal pogodbe tudi z drugimi državami. V mirovnem sporazumu z Livonskim redom iz leta 1417 piše, da so pskovski odposlanci izjavili: "Poslali so nas naše oblasti, župan in ves Pskov, iz dediščine našega gospoda, ruskega kneza". Čeprav je bil moskovski veliki knez priznan kot suveren in gospod, Pskov pa kot njegova "dedščina", Pskovčani niso potrebovali njegove odobritve za sklenitev sporazuma z Livonskim redom. Status Pskova do sredine 15. stoletja je bil primerljiv s statusom svobodnih mest Svetega rimskega cesarstva. Pskov ni plačeval rednih davkov suverenu, niti ni bil od njega odvisen v sodnih zadevah. Moskovski dvor je sredi 15. stoletja sprejmal naziv suverena (gosudar), da bi odražal zahtevo velikega kneza po vrhovni oblasti nad ruskimi deželami.

Leta 1462 je veliki knez Vasilij II. imenoval kneza Vladimirja Andrejeviča za guvernerja Pskova, ne da bi prej zaprosil za soglasje Pskova. Po Vasilijevi smrti so Pskovčani Vladimirja odstavili, veliki knez Ivan III. pa je z mestom dosegel sporazum, v katerem je obljubil, da ne bo imenoval novega guvernerja brez soglasja Pskova. Pskovčani so v zameno obljubili, da guvernerja ne bodo odstavili brez soglasja velikega kneza. Pet let pozneje je Ivan III. za svojega guvernerja imenoval Fjodorja Jurjeviča in zahteval, da Pskov njegovemu guvernerju podeli pravico, da imenuje predstavnike v vseh dvanajstih okrajih, namesto v sedmih, do katerih je imel doslej pravico. Pskov je bil prisiljen sprejeti zahtevo. Nekateri poznavalci menijo, da je bilo sprejetje Pskovske sodne listine istega leta poskus porazdelitve sodne oblasti med mestom in velikim knezom.

Od 1460. let naprej je pskovska zunanja politika postopoma prešla pod nadzor velikega kneza. Sporazume s sosednjimi državami je verjetno odobraval veliki knez, medtem ko so pskovske oblasti še naprej reševale manjše trgovinske spore. V pismu iz obdobja 1463–1465, naslovljenem na oblasti v Rigi, so knez, posadniki, bojarji, trgovci in "ves Pskov" protestirali proti prekrškom, s katerimi sta se soočila dva pskovska trgovca v Rigi, ne da bi se pri tem sklicevali na odločitev velikega kneza. Sporazumi med Moskvo in drugimi državami kažejo, da Pskov v tistem času ni bil več aktiven udeleženec v mednarodnih zadevah. V mirovnem sporazumu z Litvo iz leta 1494 je Ivan III. Pskov imenoval za svojo dediščino in zagotovil ohranjanje trgovine in pravičnosti v mestu. Čeprav naj bi Pskov že v drugi polovici 15. stoletja izgubil svojo neodvisnost, sta njegova lokalna uprava in pravni sistem ostala nedotaknjena.

16. stoletje Leta 1501 sta bili pskovska in moskovska vojska v bitki pri reki Sirici poraženi od Livonskega reda, Pskov pa je vzdržal poznejše obleganje. Poleti 1503 je Pskov na ukaz velikega moskovskega kneza sklenil šestletno premirje z Livonskim redom. "Car" Ivan III. je v Novgorodu potrdil sporazum med predstavnikli "spoštovanega livoljskega kneza Walterja von Plettenburga" na eni strani in Pskova na drugi. Naziv "car" je bil uporabljen kot del Ivanove politike za pridobitev mednarodnega priznanja kot enakopravnega cesarju Svetega rimskega cesarstva. Sporazum je bil eden zadnjih, ki jih je Pskov sklenil, preden je popolnoma izgubil svojo avtonomijo.

Ko je veliki knez postal Vasilij III., je nadaljeval očetovo politiko priključevanja preostalih ruskih držav. Jeseni 1509 je obiskal Novgorod, kjer je od pskovskega mestnega sveta prejel pritožbe zoper moskovskega guvernerja mesta. Vasilij je sprva spodbujal pritožbe proti guvernerju, a je kmalu zatem zahteval, da mesto ukine svoje tradicionalne institucije, vključno z odstranitvijo zvona mestnega sveta. Od takrat naprej so Pskovu vladali izključno carski guvernerji in uradniki, 13. januarja 1510 pa so stari zvon odstranili in prepeljali v Moskvo.

Med uradnim obiskom Pskova je Vasilij III. priredil velik sprejem, ki so se ga udeležili mestni uradniki, trgovci in predstavniki drugih slojev. Na vrhuncu sprejema jih je ukazal aretirati in deportirati. Skupno je bilo deportiranih približno 300 družin, ki so jih nadomestili carju zvesti ljudje, saj si je Vasilij prizadeval odstraniti vsako morebitno nasprotovanje svoji neposredni vladavini. Po vključitvi v centralizirano rusko državo sta mesto Pskov in okolica še naprej uspevala. Ohranila sta nekatere svoje gospodarske in kulturne tradicije, ki so se morda razširile celo v Moskvo.

Po Pskovskih letopisih je mesto ob ustanovitvi štelo 6500 gospodinjstev oziroma približno 30.000 ljudi.

Geografija Čeprav je bil Pskov mestna država, se je, tako kot Novgorod, raztezal na velikem ozemlju. Republika je obsegala ozemlje med Novgorodom in pokrajinami, ki so jih naseljevala baltska ljudstva, in segala do Finskega zaliva. Zaradi svoje geografske lege je Pskov pogosto vzdrževal stike z Litvo in Tevtonskim viteškim redom. Hanzeatska liga je imela v Pskovu svojo pisarno, kar je mestu omogočalo trgovinske stike z oddaljenimi državami. Pskov ni imel relativno nenaseljenega zaledja, kar je preprečevalo ekspanzionizem, za razliko od Novgoroda, ki je imel obsežno zaledje na ruskem severu.

Družba