Deoksugung (; handža 德壽宮), imenovana tudi palača Doksu ali palača Doksugung, je nekdanja kraljeva palača v Seulu v Južni Koreji. Bila je prva glavna palača Korejskega cesarstva med letoma 1897 in 1910 in je danes pomembna turistična atrakcija. Ima mešanico tradicionalne korejske in zahodne arhitekture, ki odraža njeno zgodovino. V palači sta Zgodovinski muzej cesarstva Dehan in Narodni muzej moderne in sodobne umetnosti, podružnica Doksugung.
Palačo je kralj Sondžo prvič uporabljal kot začasno palačo med vojno Imdžin med letoma 1592 in 1598, ko so bile druge palače uničene. Leta 1611 je postala uradna palača z imenom Gjongungung. Palača je bila nato večinoma neuporabljena do konca 19. stoletja.
Leta 1897 je Godžong razglasil ustanovitev Korejskega cesarstva in Gjongungung razglasil za glavno palačo cesarstva. Palačo je poskušal spremeniti v simbol korejskih prizadevanj za modernizacijo. Hitro jo je razširil z nakupom zemljišč na bližnjih posestvih in gradnjo novih stavb v korejskem in zahodnem slogu. Pod njegovim mandatom sta bili zgrajeni glavni stavbi palače, Džunghvadžon in Sokdžodžon. Kljub njegovim prizadevanjem za ohranitev neodvisnosti Koreje je bil leta 1907 prisiljen abdicirati, Korejo pa je leta 1910 kolonizirala Japonska. V palači je živel do svoje smrti leta 1919. Po Godžongovi smrti je kolonialna vlada hitro razprodala in razstavila premoženje palače. Do leta 1930 je ostalo 18 prvotnih stavb. Leta 1933 je palača postala javni park. Leta 1938 je bilo za Sokdžodžona zgrajeno zahodno krilo in skupaj sta obe stavbi postali Umetnostni muzej kraljeve družine Ji. Po teh prizadevanjih za odprtje palače za javnost je ostalo le 8 prvotnih stavb.
Tudi desetletja po osvoboditvi Koreje leta 1945 je palača še naprej delovala kot javni park, nekateri javni projekti pa so dodatno spremenili ali zmanjšali njeno velikost. Neki znanstvenik je ocenil, da je sedanja velikost palače 1/3 njene največje velikosti. Prizadevanja za obnovo njenega predkolonialnega videza so se začela v 1980-ih. Leta 2004 je bil sprejet obsežen načrt za obnovo vidikov palače. V okviru tega načrta je bilo na podlagi zgodovinskih raziskav poustvarjenih ali premaknjenih nazaj na prvotna predkolonialna mesta več stavb in objektov.
Zgodovina Obdobje Čoson Na mestu, kjer je danes palača, je nekoč stala grobnica kraljice Sindok, druge žene ustanoviteljskega kralja Čosona, Tedža (vladal 1392–1398). Med vladavino Tedžonga (vladal 1400–1418) so grobnico prestavili drugam. Veliki princ Volsan, starejši brat kralja Songdžonga, je na tem območju zgradil svojo rezidenco. V zgodnjih fazah vojne Imdžin med letoma 1592 in 1598 je kralj Sondžo pobegnil iz Seula. Med njegovo odsotnostjo so bile palače v mestu uničene v požaru. Po vrnitvi v Seul leta 1593 je ostal na območju, ki se je imenovalo DŽongnung-dong Hengung (정릉동 행궁; 貞陵洞行宮). Tam je sčasoma umrl.
Na prestol v palači se je nato povzpel kralj Gvanghegun. Leta 1611 je bila palača Čangdokgung ustrezno popravljena in Gvanghegun se je preselil v to palačo. Nato je Hengung nadgradil v pravo palačo in ji izbral novo ime: Gjongungung (경운궁; 慶運宮). Odredil je, da se objekti v Gjongungungu vzdržujejo, da bi jo lahko uporabljali kot sekundarno palačo. Nekaj mesecev pozneje se je preselil v Gjongungung. Med popravilom drugih palač je odredil, da se več struktur v Gjongungungu razstavi in njihov material uporabi v drugih palačah. Leta 1618 je bila Sondžodževa nekdanja žena, kraljica Inmok, prisilno zaprta v palači. Leta 1623 je kralj Indžo odredil, da se vse stavbe v Gjongungungu, razen dveh, vrnejo prvotnim lastnikom.
V večjem delu poznejšega obdobja Čoson je veljalo, da ima Gjongungung slabše zmogljivosti, zato ga korejska kraljeva družina večinoma ni uporabljala. Leta 1679 je bil obnovljen, med letoma 1748 in 1775 pa ga je štirikrat obiskal kralj Jongdžo. Članek v Enciklopediji korejske kulture trdi, da je bil sicer prezrt, do te mere, da se ni pojavil na številnih zemljevidih poznega obdobja Čoson. Po neuspelem državnem udaru Gapsin leta 1884 so bile v bližini Gjongungunga dodeljene različne tuje misije. Zahodno od njega sta bili rusko in ameriško veleposlaništvo. Severno od njega je veleposlaništvo Združenega kraljestva. Leta 1893 je korejski monarh Godžong v Gjeongungungu priredil slovesnost ob 300. obletnici vrnitve Sondža v Seul. Zgodovinar An Chang-mo (안창모) trdi, da je imela palača simboliko za Godžonga kot kraj, kjer je monarh bival med krizo tuje invazije.
Obdobje Korejskega cesarstva
Po atentatu na korejsko kraljico Min leta 1895 je korejski monarh Gojong v začetku leta 1896 pobegnil na varno v rusko legacijo. Namesto da bi se vrnil v Gyeongbokgung, kjer je bila Min umorjena, se je Gojong odločil, da bo Gyeongungung postal njegova rezidenca zaradi bližine legacij, za katero je verjel, da bi ga lahko zaščitila pred Japonsko. Takrat je imela palača le majhno število stavb. Približno teden dni po prihodu v legacijo je začel naročati obnovo in širitev Gyeongungunga. Prvi krog prenove je bil končan 28. septembra 1896. Nato so za Min, ki so jo posmrtno poimenovali cesarica Myeongseong, pri čemer so njene posmrtne ostanke prenesli iz Gyeongbokgunga v Gyeongungung. 20. februarja 1897 je Gojong zapustil rusko veleposlaništvo in se preselil v Gyeongungung. Istega leta je ukazal temeljito rekonstrukcijo cestne infrastrukture okoli palače. Potem ko se je 13. oktobra 1897 na slovesnosti v bližnjem Hwangudanu kronal za cesarja, je uradno razglasil Korejsko cesarstvo.
Gojong je poskušal palačo spremeniti v simbol korejskih prizadevanj za modernizacijo. Posestvo palače se je razširilo v tri smeri: sever, zahod in jug. Na vzhodu je bila glavna cesta in gosto naseljeno mesto. Palača je bila, za razliko od prejšnjih glavnih palač v Seulu, zgrajena in rasla pod omejitvami, ki so bile posledica dejstva, da je bila znotraj dobro uveljavljenega mesta. Zemljišča so kupovali od različnih skupin, vendar to ni bilo vedno mogoče ali enostavno, zlasti ko so bili vpleteni tuji lastniki zemljišč in konzulati. Bližnje stavbe so imele omejitve glede višine, da bi preprečili pogled v palačo.
14. aprila 1904 je v Hamnyeongjeonu izbruhnil velik požar. Medtem ko je bil Hamnyeongjeon Gojongovo spališče, je bil v tistem času v Gwanmyeongjeonu, medtem ko so Hamnyeongjeon popravljali. Požar je uničil večino stavb, vključno z Jungmyeongjeonom, Seogeodangom in Jeokjodangom, ki izvirajo iz časa Seonja. Številne stavbe na severni, severovzhodni in vzhodni strani palače so bile rešene požara. Številne dragocenosti so bile uničene, le nekatere pa so bile rešene. Večina Gojongovih ministrov in japonski minister sta Gojongu svetovala, naj se vrne v Gyeongbokgung, vendar je Gojong to zavrnil. Obnovitvena dela so se začela naslednji dan. Stroški popravil so bili ogromni in so presegli celotni letni proračun Korejskega cesarstva. Do leta 1905 so bile obnovljene stavbe Jeukjodang, Seogeodang, Gyeonghyojeon, Jungmyeongjeon, Heummungak in Hamnyeongjeon. Številne od teh so bile zgrajene manjše od prvotne oblike. V istem letu so bila dokončana tudi vrata Junghwamun in Jowunmun. Leta 1906 sta bila dokončana glavna stavba Junghwajeon in glavna vrata Daeanmun.
Leta 1907 je bil Godžong prisiljen abdicirati v korist svojega sina Sundžonga. Avgusta 1907 je bilo Sundžongovo kronanje relativno preprosta zadeva v Dondokdžonu. Kasneje je Sundžong uporabljal Čangdokgung kot svojo glavno palačo, verjetno na zahtevo Japoncev, ki so ga želeli izolirati od Godžonga. Istega leta se je Gjongungung preimenoval v Doksugung. Godžong je še naprej živel tam v stavbi Hamnjongdžon. Leta 1910 je bila dokončana stavba Sokdžodžon.
Kolonialno obdobje
Maja 1912 je sosednja cesta Tepjongno prerezala vzhodno stran palače. Vrata Podokmun, sosednje stavbe in velik trg pred Dehanmunom so bili porušeni. Vzhodni zid palače je bil potisnjen navznoter. Številne nekdanje gostinske hiše za palačo so se ločile od palače; te so se razširile na območje, ki je danes Seul Plaza.
Smrt Godžonga leta 1919 je bila pomembna prelomnica za palačo. Palačo je upravljal Urad dinastije Ji, čeprav je kraljeva družinav večji meri nehala uporabljati palačo. Generalni vladni urad Čōsen je začel zmanjševati, razstavljati in prodajati dele palače. Območje Sonvondžon, na severozahodu palače, je bilo prvo, ki je bilo razstavljeno in prodano; do leta 1923 sta bili na njenem mestu zgrajeni dve šoli. Do leta 1930 je ostalo 18 prvotnih palačnih stavb.
Maja 1931 je urad dinastije Ji napovedal, da bo 10.000 pjongov (33.000 m2) Doksugunga preurejenih v javni park, imenovan Centralni park (중앙공원; 中央公園). Po približno enem letu gradbenih del je bil 1. oktobra 1933 odprt za javnost. Iz palače so odstranili deset stavb. Preostale nekdanje gostinske hiše, ki so bile med širitvijo Tepjongna ločene od palače, so bile porušene leta 1933. Načrti so bili narejeni za bazen namesto Dondokdžona, ki bi ga pozimi lahko uporabljali kot drsališče. Načrt se je zdel preveč žaljiv za zapuščino palače in je bil opuščen. Spremembe palače med tem postopkom so bile med najpomembnejšimi v zgodovini palače. Vodni element je bil premaknjen iz druge palače Čangdokgung na vrt pred Sokdžodžonom. Vrtovi palače so bili bistveno prenovljeni; do danes se je ohranilo le nekaj dreves in okrasnih elementov. V parku so posadili številne potonike. Te so postale priljubljena atrakcija v kolonialnem obdobju in celo po osvoboditvi. Leta 1985 so jih nadomestili borovci in azaleje, potem ko je bilo ugotovljeno, da so produkt kolonialnega obdobja.
Leta 1933 je bil Sokdžodžon preurejen v Umetnostni muzej Sokdžodžon.] Med letoma 1936 in 1938 je bila zgrajena trinadstropna stavba zahodnega krila. Skupaj so te stavbe postale Umetnostni muzej kraljeve družine Ji.
Po omenjenih projektih je ostalo le še osem prvotnih stavb.
Po osvoboditvi Kmalu po osvoboditvi Koreje leta 1945 se je Umetnostni muzej kraljeve družine Ji preimenoval v Umetnostni muzej Doksugung. Marca 1946 je vojaška vlada Združenih držav Amerike v Koreji zasegla Sokdžodžon in ga določila za sedež sovjetsko-ameriške skupne komisije. Tam so 20. marca 1946 imeli pomemben sestanek o vprašanju ponovne združitve Koreje. Vrnjena korejska začasna vlada je stavbo uporabljala za številne svoje sestanke. Skupna komisija je bila razpuščena oktobra 1947.
Med korejsko vojno 1950–1953 je bila palača večinoma prizanesena vojni škodi, čeprav je bila notranjost uničena v požaru. Med drugo bitko za Seul so se severnokorejski vojaki zbrali v palači. Ameriški poročnik James Hamilton Dill je prepričal svoje nadrejene, naj palače ne obstreljujejo zaradi njene kulturne dediščine. Leta 1996, potem ko je ta zgodba prišla v središče pozornosti južnokorejske vlade, je prejel zahvalno ploščo.
Leta 1961 je na palačo vplival projekt širitve bližnje ceste Tepjongno. Zidovi palače so bili porušeni in nadomeščeni s prozorno ograjo. Leta 1968 so bili zidovi med drugim programom širitve ceste še dodatno potisnjeni nazaj. Dehanmun sprva ni bil potisnjen nazaj skupaj z zidom, ampak je štrlel izven ceste. Od avgusta 1970 do januarja 1971 so vrata premaknili proti zahodu v zid, na njihovo sedanjo lokacijo.
V 1980-ih so se začela prizadevanja za obnovo palače v predkolonialno stanje. Leta 2004 je bil za to pripravljen načrt z naslovom Osnovni načrt za obnovo in vzdrževanje Doksugunga (덕수궁 복원정비기본계획). V okviru teh prizadevanj je bil leta 2009 obnovljen Džungmjongdžon, Sokdžodžon leta 2014, Gvangmjongmun pa leta 2018 nazaj na prvotno lokacijo.
An Čang-mo trdi, da je sedanji Doksugung približno tretjino manjši od svoje največje velikosti.
== Trenutne znamenitosti Vzhodni del Dehanmun