Kars (armensko Կարս ali Ղարս, Kars, azerbajdžansko Qars, kurdsko Qers) je mesto v severovzhodni Turčiji in sedež province Kars in okrožja Kars.İl Belediyesi , Turkey Civil Administration Departments Inventory. Pridobljeno 1. marca. Leta 2022 je imel Kars 91.450 prebivalcev. V klasičnem zgodovinopisju (Strabon) so ga umeščali v starodavno regijo Horzene (grško Χορζηνή, Hrzrene), ki je bila del province Ajrarat Armenskega kraljestva. Od leta 929 do 961 je bil Kars glavno mesto Bagratidske Armenije. Do leta 1920, ko so mesto zavzele turške nacionalistične sile, je bila večina prebivalcev Armencev.
Etimologija Ime mesta morda izhaja iz armenske besede hars, ki pomeni nevesta. Po drugi hipotezi ime izvira iz gruzijske besede kari, ki pomeni vrata.
Zgodovina
Srednji vek O zgodnji zgodovini Karsa je znanega le malo. Znano je le to, da je imel v srednjem veku svojo dinastijo armenskih vladarjev in je bil glavno mesto regije, znane kot Vanand. Srednjeveški armenski zgodovinarji so mesto imenovali z različnimi imeni, vključno s Karuts' k'aghak' ('mesto Kars'), Karuts' berd, Amrots'n Karuts', Amurn Karuts' (vsa imena pomenijo 'trdnjava Kars').Arakelyan, Babken; Vardanyan, Vrezh; Khalpakhchyan, Hovhannes (1979). "s.v. Kars". Armenian Soviet Encyclopedia. Vol. 5. Yerevan. str. 342–343. Nekje v devetem stoletju, najkasneje leta 888, je prišel pod okrilje armenskih Bagratidov. Med letoma 929 in 961 je bil glavno mesto kraljevine Bagratidske Armenije. V tem obdobju je bila zgrajena mestna stolnica, kasneje znana kot cerkev Svetih apostolov.Varazdat M. Harutyunjan. "Chartarapetutyun" [Arhitektura] v Hay Zhoghovrdi Patmutyun [Zgodovina Armenskega ljudstva] ur. Tsatur Aghajan in drugi. Erevan: Armenian Academy of Sciences, 1976, vol. 3, str. 374–375.
Leta 963, kmalu po prenosu sedeža Bagratidov iz Karsa v Ani, je Kars postal glavno mesto novega neodvisnega kraljestva Vanand. Obseg njegove dejanske neodvisnosti od Bagratidske Armenije ni znan. Vladar je bil vedno sorodnik vladarjev Anija, po zavzetju Anija s strani Bizantinskega cesarstva leta 1045 pa je bil naziv "kralj kraljev", ki so ga imeli Bagratidi, prenesen na vladarje Karsa.
Leta 1064, takoj po zavzetju Anija s strani Alp Arslanovih Seldžukov, je armenski kralj Karsa Gagik Abas plačal davek zmagovitim Seldžukom, da ne bi oblegali njegovega mesta. Leta 1065 je Gagik Abas odstopil svoje kraljestvo Bizantinskemu cesarstvu, Kars pa so kmalu zatem zasedli Seldžuki.
thumb|Stolnica Armenske apostolske cerkve v Karsu, zgrajena v 10. stoletju; fotografija je iz poznega 19. stoletja thumb|Armensko kraljestvo pod Bagratidi (10. in 11. stoletje)
Seldžuki so hitro opustili neposredni nadzor nad Karsom in ta je postal majhen emirat. Njegovo ozemlje je bilo zelo podobno ozemlju Vananda in je mejilo na podobno ustanovljen, a večji Šedadidski emirat s središčem v Aniju. Karski emirat je bil vazal Saltukidov iz Erzuruma, ki so se učinkovito upirali gruzinskim poskusom zavzetja Karsa. Mesto je šele leta 1206 uspel osvojiti Zakare iz klana Zakaridov-Mhargrdzelijev in ga pridružiti svojemu fevdu Ani.. Leta 1242 so Kars osvojili Mongoli, kasneje pa je prišel pod gruzinski vpliv. Med vladavino Davida IX. Gruzinskega je južna ozemlja Gruzinskega kraljestva, vključno s Karsom, zasedel Ilkanat. Do leta 1358 so mestu vladali Džalajiridi, leta 1380 pa je padlo pod oblast Kara Kojunlujev. Leta 1387 je mesto zravnal s tlemi, okoliško podeželje pa opustošil Timurlenk. Mesto je zatem prišlo pod oblast Kara Kojunlujev, nato Ak Kojunlujev in zatem novoustanovljene iranske dinastije Safavidov, ki jo je ustanovil kralj Ismail I. Po sklenitvi Amasijskega miru leta 1555, s katerim se je končala osmansko-safavidska vojna 1533–1555, je bilo mesto razglašeno za nevtralno, njegova obstoječa trdnjava pa je bila porušena.Alexander Mikaberidze. Conflict and Conquest in the Islamic World: A Historical Encyclopedia, Volume 1. ABC-CLIO, 31. julij 2011 , str. 698 Leta 1585 so Osmani med osmansko-safavidsko vojno 1579–1590 ob Tabrizu zavzeli tudi Kars.Endress, Gerhard Islam: An Historical Introduction page 194. Edinburgh University Press, 2002 8. junija 1604 je mesto med novo osmansko-safavidsko vojno 1603–1618 zavzel safavidski vladar Abas I.Somel, Selcuk Aksin. (2003). Historical Dictionary of the Ottoman Empire page XXXV. Scarecrow Press, 13 feb. 2003 Mestne utrdbe je obnovil osmanski sultan Murat III. Utrdbe so bile dovolj močne, da so leta 1731 prestale obleganje perzijskega Nadir Šaha. Mesto je postalo glavno središče sandžaka v osmanskem Erzurumskem vilajetu. Julija 1744 je mesto ponovno oblegal Nadir Šah. Kasneje, avgusta 1745, je Nadir Šah med osmansko-perzijsko vojno 1743–1746 pri Karsu premagal ogromno osmansko vojsko.Kohn, George Childs. Dictionary of Wars Routledge, 2013. . str. 506 Posledično so Turki pobegnili proti zahodu in med potjo plenili svoja ozemlja.
Ruska uprava left|thumb|250px|Januarij Suhodolski: Rusko obleganje Karsa leta 1828 left|thumb|250px|Armenska stolnica v Karsu je bila leta 1993 preurejena v mošejo
Leta 1807 se je Kars uspešno uprl napadu Ruskega carstva. Med premorom med ruskimi pohodi proti Osmanskemu cesarstvu v regiji je leta 1821 Kars zasedel vrhovni poveljnik Abas Mirza iz kadžarskega Irana,Aksan, Virginia. Ottoman Wars, 1700–1870: An Empire Besieged Routledge, 2014, str. 463 kar je še dodatno razvnelo osmansko-perzijsko vojno 1821–1823. Po še enem ruskem obleganju Karsa leta 1828 so Osmani 23. junija 1828 mesto predali ruskemu generalu, grofu Ivanu Paskeviču. Rusi so zajeli 11.000 vojnih ujetnikov. Ob koncu vojne se je mesto iz diplomatskih razlogov vrnilo Osmanskemu cesarstvu, Rusija pa je dobila le dve obmejni utrdbi. Med krimsko vojno je osmanska garnizija v Karsu pod vodstvom britanskih častnikov, vključno z generalom Williamom Fenwickom Williamsom, med dolgotrajnim obleganjem zadrževala Ruse. Ko je v mestu izbruhnila kolera in so bile izčrpane zaloge hrane, se je mesto novembra 1855 predalo ruskemu generalu Nikolaju Muravjov-Karskemu.
Pomen mesta se je povečal, ko sta se zanj začela boriti Osmansko in Rusko carstvo. Trdnjavo so med rusko-turško vojno 1877–1778 osvojili Rusi pod poveljstvom generalov Loris-Melikova in Ivana Lazareva. Po vojni je bil Kars s Sanstefanskim sporazumom predan Rusiji. Kars je postal glavno mesto Karskega okrožja in širše Karske oblasti (regije), ki je obsegala okrožja Kars, Ardahan, Kagizman in Olti. Slednji je bil najjužnejši podaljšek ruskega Zakavkazja. V naslednjih letih so Rusi podpirali utrjevanje Karsa.
Od leta 1878 do 1881 se je v Osmansko cesarstvo preselilo več kot 82.000 muslimanov z ozemelj, ki so bila prej pod osmanskim nadzorom. Med njimi je bilo tudi več kot 11.000 meščanov Karsa. Hkrati se je v regijo iz Osmanskega cesarstva in drugih regij Zakavkazja preselilo veliko Armencev in pontskih Grkov, tukaj običajno imenovanih kavkaški Grki. Po podatkih ruskega popisa prebivalstva so Armenci leta 1897 predstavljali 49,7 %, Rusi 26,3 %, kavkaški Grki 11,7 %, Poljaki 5,3 % in Turki 3,8 % prebivalstva. Первая всеобщая перепись населения Российской Империи 1897 г. Распределение населения по родному языку и уездам Российской Империи кроме губерний Европейской России (v ruščini). Demoscope Weekly. Pridobljeno 8. aprila 2014.
Prva svetovna vojna V prvi svetovni vojni je bilo mesto eden glavnih ciljev osmanske vojske med izgubljeno bitko pri Sarikamišu v kavkaški kampanji. Rusija je 3. marca 1918 v skladu z Brest-Litovskim mirom Osmanskemu cesarstvu prepustila Kars, Ardahan in Batum. Kars je bil takrat dejansko pod nadzorom armenskih in ruskih neboljševiških sil. Kars je 25. aprila 1918 zavzelo Osmansko cesarstvo, vendar se je moralo po sklenitvi Mursoškega premirja oktobra 1918 umakniti na predvojno mejo. Kars je uradno prišel pod nadzor Prve Armenske republike, vendar ga Osmani niso hoteli izročiti. Vojaški guverner mesta je namesto tega ustanovil Začasno nacionalno vlado jugozahodnega Kavkaza, ki jo je vodil Fahrettin Pirioglu. Vlada je zahtevala turško suverenost nad Karsom in turško govorečimi regijami do Batumija in Aleksandropolja (Džumrija). Velik del regije je januarja 1919 prišel pod administrativni nadzor Armenije, vendar je proturška vlada ostala v mestu, dokler ni 19. aprila 1919 skupna operacija britanskih in armenskih čet razpustila samozvane začasne vlade, njene voditelje pa aretirala in poslala na Malto. Maja 1919 je Kars prišel pod polno upravo Armenske republike in postal glavno mesto njene province Vanand.
Poleti 1920 so se v Oltiju dogajali spopadi med turškimi revolucionarji in armenskimi obmejnimi četami. Jeseni istega leta so štiri turške divizije pod poveljstvom generala Kâzıma Karabekirja napadle Armensko republiko, kar je sprožilo turško-armensko vojno. Kars je bil dovolj utrjen, da bi zdržal dolgotrajno obleganje, a so ga turške sile na začudenje vseh 30. oktobra 1920 zavzele z malo odpora, kar nekateri sodobni zgodovinarji štejejo za eno od najhujših vojaških polomij v armenski zgodovini.Hovannisian. Republic of Armenia, Vol. IV, str. 253–261. Določila Aleksandropolskega sporazuma, ki so ga 2. decembra 1920 podpisali predstavniki Armenije in Turčije, so Armenijo prisilila, da vrne vsa osmanska ozemlja, ki so ji bila podeljena s Sèvreskim sporazumom.
Po prodoru boljševikov v Armenijo je Aleksandropolski sporazum nadomestil Karski sporazum, sklenjen 23. oktobra med Turčijo in Sovjetsko zvezo. Sporazum je omogočil Sovjetom priključitev Adžarije v zameno za turški nadzor nad regijami Kars, Igdir in Ardahan. Karski sporazum je vzpostavil mirne odnose med državama in določil meje Sovjetske republike Armenije, Azerbajdžana in Gruzije ter sedanje severovzhodne meje Turčije. Sporazum je vseboval de iure določbe, ki so armenskim prebivalcem zagotavljale pravico, da se odpovejo turškemu državljanstvu, svobodno zapustijo ozemlje in s seboj vzamejo svoje premoženje ali izkupiček od njegove prodaje. Po nekaterih poročilih so prej armenska zemljišča zaradi sporazuma dejansko postala državna lastnina.
Obdobje po drugi svetovni vojni thumb|250px| Mošeja Fethiye, nekdanja ruska vojaška stolnica, zgrajena kot poklon Aleksandru Nevskemu thumb|250px|Konak Gazi Ahmed Paše, tradicionalna hiša v Karsu, zgrajena v obdobju, ko je bilo mesto del Ruskega imperija
Po drugi svetovni vojni je Sovjetska zveza poskušala razveljaviti Karski sporazum in ponovno pridobiti Karsko regijo in sosednjo regijo Ardahan. 7. junija 1945 je sovjetski zunanji minister Vjačeslav Molotov turškemu veleposlaniku v Moskvi Selimu Sarperju povedal, da bi morali regije vrniti Sovjetski zvezi v imenu Gruzijske in Armenske republike. Turčija se je znašla v težkem položaju: želela si je dobrih odnosov s Sovjetsko zvezo, hkrati pa ni hotela odstopiti svojih ozemelj. Turčija sama ni bila v stanju, da bi se bojevala s Sovjetsko zvezo, ki se je po drugi svetovni vojni pojavila kot velesila. Do jeseni 1945 so sovjetske čete na Kavkazu dobile ukaz, naj se pripravijo na morebitno invazijo na Turčijo. Premier Winston Churchill je tem ozemeljskim zahtevam nasprotoval, predsednik Harry Truman pa je sprva menil, da zadeva ne bi smela zadevati drugih strani. Z začetkom hladne vojne so Združene države Amerike začele na Turčijo gledati kot na koristnega zaveznika proti sovjetski širitvi in so jo začele finančno in vojaško podpirati. Do leta 1948 je Sovjetska zveza opustila svoje zahteve do Karsa in drugih regij.Krikorian, Robert O. (2011), "Kars-Ardahan and Soviet Armenian Irredentism, 1945–1946," in Armenian Kars and Ani, ur. Richard G. Hovannisian. Costa Mesa, CA: Mazda Publishers, str. 393–409.
Nedavna zgodovina