Sulova državljanska vojna

Sulova državljanska vojna () je potekala med rimskim generalom Sulo in njegovimi nasprotniki, frakcijo Cinna-Marij (običajno imenovano Marijanci ali Cinanci po njunih nekdanjih voditeljih Gaju Mariju in Luciju Korneliju Cini), v letih 83–82 pr. n. št. Vojna se je končala z odločilno bitko pri Kolinskih vratih (82 pr. n. št.) tik pred samim Rimom. Po vojni se je zmagoviti Sula razglasil za diktatorja Rimske republike.

Predigra

Sula je dosegel začasni nadzor nad Rimom in Marijev izgon v Afriko po svojem prvem pohodu na Rim, vendar je kmalu zatem odšel, da bi vodil prvo mitridatska vojno. Ta odhod je omogočil Gaju Mariju in njegovemu sinu Gaju Mariju mlajšemu, da sta se z vojsko vrnila v Rim in skupaj z Lucijem Kornelijem Cino prevzela nadzor nad Rimom od Sulovega podpornika Gneja Oktavija (konzul 87 pr. n. št.) med Sulovo odsotnostjo. Po Marijevih ukazih so nekateri njegovi vojaki šli skozi Rim in pobijali vodilne Sulove podpornike, vključno z kozulom Oktavijem.

Njihove glave so bile razstavljene na rimskem forumu. Po petih dneh je Cina ukazal svojim bolj discipliniranim četam, naj pobijejo Marijeve divjajoče vojake. Skupno je bilo umorjenih okoli 100 rimskih plemičev. Marij je razglasil Sulove reforme in zakone za neveljavne, uradno izgnal Sulo, se dal izvoliti za Sulovo vzhodno poveljstvo, Cino in sebe pa za konzula za leto 86 pr. n. št. Marij je umrl dva tedna pozneje in Cina je ostal edini nadzornik Rima.

Po tem dosežku so Marijanci poslali Lucija Valerija Flaka (konzul 86 pr. n. št.) z vojsko, da bi Suli odvzel poveljstvo na vzhodu. Flak je za drugega poveljnika dobil Gaja Flavija Fimbrijo (konjeniški prefekt), za katerega zgodovina beleži, da je imel malo vrlin. Po Plutarhovi biografiji o Suli je Gaj Flavij Fimbrija sčasoma agitiral proti svojemu poveljniku in leta 84 pr. n. št. spodbudil čete k umoru Flaka.

Medtem sta se dve rimski vojski utaborili druga ob drugi in Sula je, ne prvič, spodbujal svoje vojake, naj širijo nesoglasja v Flakovi vojski. Mnogi so dezertirali k Suli, preden se je Flak dogovoril, da se bo premaknil na sever, da bi ogrozil Mitridatove severne posesti. Medtem se je Sula premaknil, da bi prestregel novo pontsko vojsko in končal vojno pri bitki pri Orhomenu.

Potek

Ko je bil Mitridat zaenkrat poražen in Cina mrtev zaradi upora v Anconi ter Flak ubit od lastnih vojakov in njegova vojska premagana, je bil Sula odločen, da si povrne nadzor nad Rimom od svojih sovražnikov.

Dogodki leta 83 pr. n. št.

Spomladi leta 83 pr. n. št. je Sula izkrcal svojo vojsko v dveh divizijah v južni Italiji: eno divizijo pri Brundiziju in drugo pri Tarentu.Lynda Telford, Sulla: A Dictator Reconsidered, str. 158; Philip Matyszak, Cataclysm 90 BC, str. 133; John Leach, Pompey the Great. str. 24. V Tarentu je Sula daroval bogovom.Lynda Telford, Sulla: A Dictator Reconsidered, str. 157–158. Takoj, ko je stopil na italijanska tla, so se izobčeni plemiči in stari Sulovi podporniki, ki so preživeli marijansko-cinski režim, zgrnili pod njegovo zastavo. Najvidnejši med njimi so bili Kvint Cecilij Metel Pij, Mark Licinij Kras in Lucij Marcij Filip (konzul 91 pr. n. št.). Metel in Kras sta to storila na čelu svojih neodvisno zbranih vojsk.Lynda Telford, Sulla: A Dictator Reconsidered, str. 158–159; John Leach, Pompey the Great. str. 25. Filip, ki je vladal Sardiniji, je otok zavaroval za Sulovo stvar.Philip Matyszak, Cataclysm 90 BC, str. 136.

Pompej Veliki sin Gneja Pompeja Strabona, je zbral tri legije med očetovimi veterani v svojem rodnem Picenumu in, ko je premagal in izigral Marijeve sile, se je pridružil Suli. Ko je Pompej srečal Sulo, ga je nagovoril kot Imperator.Lynda Telford, Sulla: A Dictator Reconsidered, p.159; John Leach, Pompey the Great. pp 24–25; Tom Holland, Rubicon, p. 90; Plutarch, Life of Pompey, 8. Publius Cornelius Cethegus (politični vodja), trden podpornik Marija, se je zdaj tudi pridružil Sulovi zadevi.Lynda Telford, Sulla: A Dictator Reconsidered, p.160.

Da bi preprečil neustavljiv napredek svojih sovražnikov, je Gnaeus Papirius Carbo (konzul 85 pr. n. št.) poslal svoja novoizvoljena marionetna konzula Gaiusa Norbanus in Scipija Asiaticusa (konzul 83 pr. n. št.), oba z vojskama, proti Suli. Ko je Sula prispel v Kampanijo je ugotovil, da konzul Norbanus blokira cesto do Capue. Ker ni želel izgledati kot vojne lačen napadalec, je Sula poslal odposlance k Norbanusu, ki so ponujali pogajanja, vendar so bili ti zavrnjeni. Norbanus se je nato premaknil, da bi blokiral Sulov napredek pri Canusiumu in je bil prvi, ki se je z njim spopadel v bitki pri gori Tifata. Tukaj je Sula zadal Marijevim silam uničujoč poraz, pri čemer je Norbanus izgubil šest tisoč svojih mož proti Sulovim sedemdesetim. Norbanus se je z ostanki svoje vojske umaknil v Capuo. Sula ga je zasledoval, vendar ga je ustavil Norbanusov konzularni kolega Scipio Asiaticus, ki je bil utaborjen pri Capui.Lynda Telford, Sulla: A Dictator Reconsidered, p.162; John Leach, Pompey the Great. p. 25; Philip Matyszak, Cataclysm 90 BC, p. 133.

Scipio ni bil pripravljen tvegati bitke z nasprotnikovo vojsko, prekaljeno v bitkah in je pozdravil Sulovo ponudbo za pogajanja. Kvint Sertorij, eden od Scipionovih legatov, ni zaupal Suli in je Scipionu svetoval, naj izsili odločilno akcijo. Namesto tega je bil poslan k Norbanusu, da bi mu pojasnil, da je v veljavi premirje in da potekajo pogajanja. Sertorius je naredil majhen ovinek in zavzel mesto Suessa, ki je prešlo na Sulovo stran. Ko se je Sula pritožil zaradi te kršitve zaupanja, je Scipio poslal nazaj talce, ki jih je Sula dal kot znak dobre vere. To Scipionovo vedenje je razjezilo Scipionove čete, ki so bile že tako razburjene, ker so se morale soočiti s Sulovimi veterani. Med Scipionovimi vojaki in Sulo je bil sklenjen dogovor in ti so množično prebegnili, kar je še povečalo njegove vrste. Konzula in njegovega sina so našli skrite v šotorih in ju pripeljali k Suli, ki ju je izpustil, potem ko jima je izsilil obljubo, da se nikoli več ne bosta borila proti njemu ali se ponovno pridružila Karbu. Vendar je Scipio prelomil obljubo takoj po izpustitvi in odšel naravnost h Carbu v Rim.Lynda Telford, Sulla: A Dictator Reconsidered, pp 162–165; John Leach, Pompey the Great. p. 25; Philip Matyszak, Cataclysm 90 BC, pp 133–134; Philip Matyszak, Sertorius, pp 32–33. Sula je nato drugič premagal Norbanusa. Norbanus pa je pobegnil nazaj v Rim in dal Metella Pija in vse druge senatorje, ki so marširali s Sulo, razglasiti za sovražnike države.

V Rimu so bile volitve za konzulstvo leta 82; izvoljena sta bila Gaj Marij mlajši (sin velikega Gaja Marija) in Gnej Papirius Carbo (ponovno izvoljen drugič).Lynda Telford, Sulla: A Dictator Reconsidered, p. 166; Philip Matyszak, Cataclysm 90 BC, p. 137. Ob koncu kampanjske sezone leta 83 pr. n. št. je Marcus Lucullus, eden od Sulovih legatov, premagal številčno močnejšo silo (50 kohort proti njegovim 16) pri Fidentiji.Philip Matyszak, Cataclysm 90 BC, p. 163; Plutarch, Life of Sulla, 28.

Dogodki leta 82 pr. n. št.

Nova konzula za leto 82 pr. n. št. sta bila Gnaeus Papirius Carbo, za svoj tretji mandat in Gaius Marius mlajši, ki je bil takrat star le 26–28 let.

V predahu od kampanje, ki ga je omogočila zima, so Marijeve sile začele dopolnjevati svoje vrste. Kvint Sertorij je zbral moške v Etruriji, stari veterani Mariusa so se vrnili iz pokoja, da bi se borili pod njegovim sinom in Samniti so zbrali svoje bojevnike v podporo Carbu, v upanju, da bodo uničili Sulo, človeka, ki jih je premagal v zavezniški vojni.Lynda Telford, Sulla: A Dictator Reconsidered, pp 165–167. Medtem je Sula poslal Krasa, da rekrutira čete med Marsi in Pompeja, da zbere nadaljnje legije v Picenumu, rekrutiral pa je tudi vojake iz Kalabrije in Apulije.Lynda Telford, Sulla: A Dictator Reconsidered, pp 166–167; John Leach, Pompey the Great. p. 25.

Ko se je začela vojna sezona, je Sula napredoval po cesti Via Latina proti prestolnici, Metel pa je s podporo Pompeja vodil Sulske sile v severno Italijo. Carbo se je vrgel proti Metelu, medtem ko je mladi Marius branil samo mesto Rim.John Leach, Pompey the Great. p. 26; Lynda Telford, Sulla: A Dictator Reconsidered, p. 168; Philip Matyszak, Cataclysm 90 BC, p. 137. Marius mlajši je svojo vojsko popeljal jugovzhodno v Kampanijo in se srečal s Sulovimi silami pri Sacriportusu (blizu Signie). Po začetnem spopadu se je Sula odločil postaviti tabor. Medtem ko so Sulovi možje pripravljali tabor (kopali jarek, postavljali zemeljske nasipe), je Marius nenadoma napadel. Sulovi veterani so preprosto zabodli svoje pilume v zemljo, da bi ustvarili improvizirano barikado in izvlekli meče. Ko so organizirali svoje bojne linije, so Sulovci protinapadli. Marijeva sila je bila postavljena v obrambo, njihova leva stran je začela omahovati in pet kohort pešcev ter dve konjenikov sta prebegnili k Suli. To je povzročilo splošen razpad in Marijeva vojska se je razbežala v begu. Marius je izgubil 28.000 mož (ubitih, ujetih, prebeglih ali pobeglih), medtem ko je Sula trdil, da je izgubil le 23 mož.Lynda Telford, Sulla: A Dictator Reconsidered, pp 170–172; Philip Matyszak, Cataclysm 90 BC, pp 138–139.

Marius je preživel bitko pri Sacriportusu in se umaknil s 7.000 možmi v Praeneste. Prvi, ki so prispeli, so imeli srečo in so lahko vstopili skozi vrata, toda ko so se Sulove sile približale, so prestrašeni meščani Praenesteja zaprli vrata. Mariusa so morali dvigniti z vrvjo, medtem ko so na stotine Marijevcev, ujetih med zidovi in Sulovci, pobili. Sula je nato pustil svojega poročnika Lucrecija Afello, da oblega Praeneste in se premaknil proti zdaj nebranjeni Rimu.Lynda Telford, Sulla: A Dictator Reconsidered, p. 172; Philip Matyszak, Cataclysm 90 BC, p. 139. Po porazu je Marius poslal sporočilo pretorju Luciju Juniju Brutusu Damasippu v Rim, naj ubije vse preostale Sulove simpatizerje, preden bi Sula lahko zavzel mesto. Damasippus je sklical sestanek senata in tam, v sami Kuriji, so označene moške pobili atentatorji. Nekateri, kot je Lucij Domicij Ahenobarb (konzul 94 pr. n. št.), so bili ubiti na senatnih stopnicah, ko so poskušali pobegniti in Pontifex maximus, glavni rimski duhovnik, Kvint Mucij Scevola, je bil umorjen v Vestinem templju; trupla umorjenih so nato vrgli v reko Tiber.Lynda Telford, Sulla: A Dictator Reconsidered, pp 172–173; Philip Matyszak, Cataclysm 90 BC, pp 139–140; Appian, Civil Wars, 1.88.

Medtem na severu sta Metel, ki je delal skupaj s Pompejem, bojevala proti konzulu Carbu in njegovima legatoma Gaju Karinu (pretor 82 pr. n. št.) in Gaju Marciju Censorinu. Metel je premagal Karina pri reki Aesis, le da ga je nato blokiral sam Carbo. Ko je slišal, da je bil Marius mlajši poražen pri Sacriportusu, se je Carbo umaknil v Ariminum, močno nadlegovan s konjeniškimi napadi Pompeja na njegovo zaledje. Nekaj časa kasneje sta Metel in Pompej premagala Censorina blizu Sena Gallica in oplenila mesto.Lynda Telford, Sulla: A Dictator Reconsidered, p. 169; Philip Matyszak, Cataclysm 90 BC, p. 139; John Leach, Pompey the Great. p. 26. Neapelj je padel v roke Sulanov zaradi izdaje; praktično celotno prebivalstvo je bilo pobito. Posledično Appian pripomni, da so se mesta, ki so bila najbližje Rimu, predala brez boja.Philip Matyszak, Cataclysm 90 BC, str. 140; Appian, Civil Wars, 1.87. Ko je Sula obkrožil Rim s svojimi četami, so ljudje odprli vrata in Rim je zavzel brez boja, preostali Marijanci pa so pobegnili.Lynda Telford, Sulla: A Dictator Reconsidered, str. 174.