Bitka pri White Marshu ali bitka pri Edge Hillu je bila bitka v filadelfijski kampanji ameriške revolucionarne vojne, ki je potekala od 5. do 8. decembra 1777 na območju okoli Whitemarsh Townshipa v Pensilvaniji. Bitka, ki je potekala v obliki niza spopadov, je bila zadnji večji spopad leta 1777 med britanskimi in ameriškimi silami.
George Washington, vrhovni poveljnik ameriških revolucionarnih sil, je tedne po porazu v bitki pri Germantownu preživel utaborjen s kontinentalno vojsko na različnih lokacijah po zgornjem delu okrožja Philadelphia (zdaj okrožje Montgomery), severno od mesta, ki so ga zasedli Britanci. V začetku novembra so Američani vzpostavili utrjen položaj približno 16 km severno od Filadelfije ob potokih Wissahickon Creek in Sandy Run (Wissahickon Creek), predvsem na več hribih med Old York Road in Bethlehem Pike. Od tu je Washington spremljal gibanje britanskih čet v Filadelfiji in ocenjeval svoje možnosti.
4. decembra je general Sir William Howe, vrhovni poveljnik britanskih sil v Severni Ameriki, vodil precejšen kontingent čet iz Filadelfije v zadnjem poskusu uničenja Washingtona in kontinentalne vojske pred začetkom zime. Po nizu spopadov je Howe prekinil napad in se vrnil v Filadelfijo, ne da bi se z Washingtonom spustil v odločilen konflikt.
Ko so se Britanci vrnili v Filadelfijo, je Washington lahko odpeljal svoje čete v zimske četrti v Valley Forge.
Ozadje in premik v bitko
Po porazu 4. oktobra 1777 v bitki pri Germantownu se je Washingtonova vojska umaknila po Skippack Pike do Pawling's Mill, onkraj Perkiomen Creeka, kjer so ostali utaborjeni do 8. oktobra. Nato so se odpravili vzhodno po Skippack Pike, zavili levo na Forty-Foot Road (današnja Old Forty-Foot Road) in se odpravili do Sumneytown Pike, kjer so se utaborili na posestvu Fredericka Wampola blizu Kulpsvilla v Towamencin Townshipu. Tam je brigadni general Francis Nash umrl zaradi ran, ki jih je utrpel v Germantownu in bil pokopan na pokopališču Mennonite Meeting. Washington je ostal v Towamencinu en teden, zbiral zaloge in čakal, da vidi ali se bo Howe premaknil proti njemu. 16. oktobra je Washington premaknil svoje sile na Methacton Hill v Worcester Townshipu. Ko je izvedel za Howeov umik iz Germantowna v Filadelfijo, je Washington 20. oktobra premaknil svojo vojsko v Whitpain, 5 km bližje Filadelfiji. 29. oktobra je Washingtonova vojska štela 8.313 kontinentalcev in 2.717 milic, čeprav so se mnogim vojakom iz Marylanda in Virginije iztekali pogoji služenja. Z okrepljenimi vrstami je Washington poslal brigado v pomoč pri obrambi utrdb Mifflin in Mercer na reki Delaware.
2. novembra je Washington po priporočilu svojega vojnega sveta odpeljal svoje sile v White Marsh, približno 13 km severozahodno od Filadelfije. Washington je vzpostavil štab v hiši Emlen, kjer sta bila on in njegovi pomočniki nastanjena. Original source: V White Marshu je vojska začela graditi redute in obrambne objekte, vključno z abatisom pred svojim taborom.McMichael, p. 214.
Po predaji britanskega generalpodpolkovnika Johna Burgoyna po bitke pri Saratogi, je Washington začel umikati čete s severa, vključno z 1.200 možmi Varnumove brigade Rhode Islanda in približno 1.000 dodatnimi možmi iz različnih enot Pensilvanije, Marylanda in Virginije.Ward, p. 377. Generalmajor Horatio Gates je poslal strelski korpus polkovnika Daniela Morgana in brigade Johna Patersona in Johna Gloverja. S temi dodatnimi silami in bližajočo se zimo se je Washington moral soočiti s problemom oskrbe svoje vojske. Četrtina vojakov je bila bosa in bilo je zelo malo odej ali toplega oblačila. Washington je postal tako obupan, da je celo ponudil nagrado osebi, ki bi lahko priskrbela "najboljši nadomestek za čevlje, narejen iz surovih kož". Morala je bila tako nizka in dezertiranje tako pogosto, da je Washington 24. oktobra ponudil pomilostitev vsem dezerterjem, ki bi se vrnili do 1. januarja. Washingtonova izguba Filadelfije in neaktivnost sta povzročili kritike kongresa, ki ga je pritiskal, naj napade mesto. Zato je 24. novembra sklical vojaški svet, ki je z 11 proti 4 glasoval proti napadu.Martin, p. 156. Kljub temu je Washington naslednji dan odšel pogledat britanske obrambne položaje, ki so se izkazali za močnejše, kot je pričakoval.Martin, p.157.
19. oktobra je Howe umaknil britanske sile iz Germantowna in se osredotočil na obrambo Filadelfije. Britanski vojaški inženir stotnik John Montresor je nadzoroval gradnjo serije štirinajstih mogočnih redut, ki so se začele pri Upper Ferryju, ob reki Schuylkill in se raztezale vzhodno do obale reke Delaware], severno od Filadelfije.McGuire, p. 238.Ward, p. 379. Howe je izkoristil svoj čas v Filadelfiji za zbiranje dodatnih sil iz lojalističnega prebivalstva v regiji. Novo povišani major John Graves Simcoe je okrepil svojo enoto "Queen's Rangers", ki je izgubila več kot četrtino svojih mož v bitki pri Brandywine.McGuire, p. 231. William Allen mlajši, sin uglednega lojalista Williama Allena, je ustanovil 1. bataljon pensilvanskih lojalistov in postal njegov podpolkovnik.McGuire, pp. 231–232. Lojalist James Chalmers je ustanovil 1. bataljon marylandskih lojalistov in prevzel njegovo poveljstvo.McGuire, p. 232. Rekrutiranje je potekalo tudi med mestnim irskim katoliškim prebivalstvom, z ustanovitvijo irskih katoliških prostovoljcev in v okrožjih, ki so neposredno obkrožala Filadelfijo.McGuire, str. 232. Najbolj opazno je, da sta lojalistične zmajske polke vzgojila Richard Hovenden v okrožju Philadelphia in Jacob James v okrožju Chester, polk okrožja Bucks pa Thomas Sandford. Sredi novembra je padec utrdb Mifflin in Mercer dejansko končal ameriški nadzor nad reko Delaware in nujno potrebne zaloge so začele prihajati na mestne doke, skupaj z 2.000 dodatnimi britanskimi vojaki.McGuire, p. 236.
Tedni, ko sta dve veliki vojski sedeli nekaj kilometrov druga od druge, niso minili brez spopadov in med White Marshom in Northern Liberties je nastala petite guerre. Manjši spopadi med četami lahke pehote so se stopnjevali skozi november, s skoraj vsakodnevnimi izgubami na britanski in ameriški strani. V povračilo je Howe 22. novembra ukazal svojim četam, naj zažgejo več velikih podeželskih hiš na območju Germantowna, vključno s Fair Hillom, dvorcem in podeželskim posestvom, ki je prej pripadalo Johnu Dickinsonu. Skupno je bilo požganih enajst hiš, prebivalci Philadelphie pa so se povzpeli na strehe in cerkvene zvonike, da bi opazovali spektakel. Samo dan prej so se zbrale množice, da bi opazovale gorenje ladjevja komodorja Johna Hazelwooda v Delawareu. Istega jutra, ko so bili dvorci požgani, je Philadelphio prizadel potres, ki so ga čutili vse do Lancasterja. 27. novembra je nočno nebo osvetlila aurora borealis. Oba dogodka sta povzročila precejšnje vznemirjenje med prebivalci Philadelphie in četami, britanskimi in ameriškimi, ki so ju vzeli kot zlovešč znak prihodnjih dogodkov.
V začetku decembra se je Howe, kljub temu, da je pisal kolonialnemu sekretarju lordu Georgeu Germainu in ga prosil, naj ga razreši poveljstva, odločil, da je v položaju, da poskusi še zadnjič uničiti Washingtonovo vojsko pred začetkom zime in začel je priprave na napad na ameriške sile. Washingtonova obveščevalna mreža v Philadelphii, ki jo je vodil major John Clark, je izvedela za britanske načrte, da presenetijo Američane. Po zgodovinsko nepotrjeni zgodbi je Howejeve premike Američanom razkrila kvekerka po imenu Lydia DarraghDarrah's exploits were first documented in the article Lydia Darragh: One of the Heroines of the Revolution by Henry Darrach, published in 1915 by the City History Society of Philadelphia. A copy of this article is online here . ki je slišala britanske častnike, nastanjene v njeni hiši, kako razpravljajo o Howovem načrtu, in je prečkala britanske linije, da bi to informacijo dostavila polkovniku Eliasu Boudinotu iz Kontinentalna vojska|kontinentalne vojske]], ki je bil v gostilni Rising Sun med Germantownom in Northern Liberties Township, Pennsylvania, (nahaja se na današnjem križišču Germantown Avenue in Old York RoadCity History Society of Philadelphia, p. 396.) in je poskušal zagotoviti zaloge.McGuire, p. 240. Boudinot je takoj posredoval to informacijo Washingtonu, in kontinentalna vojska je bila pripravljena, ko je Howe, z vojsko približno 10.000 mož, odkorakal iz Filadelfije tik pred polnočjo 4. decembra.Martin, p. 160. Predhodnico, ki jo je vodil generalpodpolkovnik Lord Cornwallis, se je odpravila po Germantown Pike. Druga kolona, ki jo je vodil generalpodpolkovnik Wilhelm von Knyphausen, je korakal proti ameriškemu levemu krilu.
Prvi dan bitke
Takoj po polnoči 5. decembra se je Cornwallisova predhodnica, ki je sestavljala dva britanska bataljona lahke pehote, spopadla z ameriško konjeniško patruljo pod poveljstvom stotnika Allena McLanea blizu Three Mile Run na Skippack Roadu. McLane je poslal sporočilo Washingtonu in ga opozoril na britanske premike. Medtem ko je glavnina britanskih čet korakala skozi Germantown, Beggarstown, Pennsylvania in Flourtown, vse v Pennsylvaniji, so se oglasili ameriški alarmni topovi in zasedli položaje.McMichael, p. 215. Ob 3:00 zjutrajWard, p. 380. so se Britanci ustavili na Chestnut Hillu, južno od ameriških obrambnih položajev, in čakali na zoro. Ponoči je Washington ukazal svojim četam, naj zakurijo dodatne taborniške ognje, da bi prevarali Britance. "...[I]zgledalo je, kot da je tam taborilo petdeset tisoč mož. Podnevi smo videli, da je to le trik...," je zapisal hesenski major Carl von Bauermeister.
Pričakujoč spopad, je Washington previdno pospravil šotore pred sončnim vzhodom in poslal težko prtljago na sever v Trappe, Pennsylvania. Nato je poslal čete, da bi ugotovile velikost in namen britanske kolone.Martin, p. 161. Brigadni general James Irvine iz pensilvanijske milice je vzel 600 mož in jih popeljal skozi dolino Wissahickon proti Chestnut Hillu.McGuire, p. 241. Brigada brigadnega generala Jamesa Potterja s približno 1.000 možmi pensilvanijske milice in Webbov "2nd Connecticut Regiment" z 200 možmi sta se premaknila, da bi zaščitila Irvineovo desnico. Okoli poldneva je Irvineov oddelek naletel na britansko lahko pehoto na severni strani Chestnut Hilla. Pensilvanijska milica je izstrelila prvi strel, vendar so jo Britanci kmalu razbili. Med poskusom, da bi zbral svoje bežeče čete, je Irvineu odstrelilo tri prste in so ga ujeli, ko je padel s konja.McGuire, p. 242. Potterjeva brigada je takoj pobegnila, kljub ukazom, naj napreduje in se spopade z britansko lahko pehoto. "2nd Connecticut Regiment" se je na kratko upiral, ubil tri in ranil enajst, vključno z britanskim stotnikom Sir Jamesom Murray-Pulteneyjem.
Britanski podpolkovnik Robert Abercromby]se je odločil izkoristiti svojo prednost, potem ko je razgnal Irvinejeve čete. Odšel je proti severu in zavzel episkopalno cerkev sv. Tomaža, ki se je nahajala na gričku. Howe je prispel kmalu zatem in se povzpel na vrh cerkvenega zvonika, da bi si ogledal ameriške položaje. Ker je menil, da so ameriške obrambe premočne za napad z njegovo trenutno silo, se je odločil, da jih bo obstreljeval z artilerijskim ognjem; vendar njegovi topovi niso imeli dovolj dosega, da bi zadeli Washingtonove obrambe. Njegove sile so tisto noč taborile na Chestnut Hillu in načrtovale nov način napada za naslednji dan.
Drugi in tretji dan bitke
Vojski sta 6. decembra preživeli v opazovanju druga druge čez dolino Wissahickon. Howe je upal, da bo Washington zapustil svoje položaje in napadel Britance; Washington tega ni storil, raje je pustil Britancem, da manevrirajo.McGuire, str. 243. Do konca dneva se je Howe odločil za bočni premik proti ameriški levi, proti Jenkintownu in Cheltenham Townshipu, medtem ko bi sile generalmajorja Charlesa Greya ustvarile preusmeritev z napadom na ameriško sredino.Martin, str. 162.