Öland

Öland (včasih mednarodno zapisano Oland) je drugi največji švedski otok in najmanjša od tradicionalnih švedskih regij. Öland ima površino 1342 kvadratnih kilometrov in je v Baltskem morju tik ob obali Smålanda. Otok ima več kot 26.000 prebivalcev.

Od celine ga ločuje Kalmarski preliv in je z njo povezan s 6-kilometrskim mostom Öland, ki je bil odprt 30. septembra 1972. Okrajno središče Kalmar je na celini na drugem koncu mostu in je pomembno trgovsko središče, povezano z gospodarstvom Ölanda. Dve občini na otoku sta Borgholm in Mörbylånga, poimenovani po svojih občinskih sedežih. Velik del otoka so kmetijska zemljišča, z rodovitnimi ravninami, ki jim poleti pomaga milo in sončno vreme.

Öland nima ločenega političnega zastopanja na nacionalni ravni in je v celoti vključen v Švedsko kot del okrožja Kalmar.

Uprava Tradicionalne švedske regije ne služijo več upravnim ali političnim namenom, ampak še vedno obstajajo kot zgodovinske in kulturne entitete. Öland je del upravnega okrožja Kalmar (Kalmar län) in ga sestavljata dve občini, občina Borgholm in občina Mörbylånga. V kratkem obdobju med letoma 1819 in 1826 je obstajalo okrožje Öland; sicer je otok del okrožja Kalmar od leta 1634.

Heraldika Öland je leta 1560 prejel deželni grb, vendar je provinca šele v 1940-ih dobila svoj pravi grb. Grb, podeljen Ölandu, je bil pomešan z grbom, podeljenim Ålandu, in to je bilo odkrito šele v 20. stoletju. Medtem ko je Öland spremenil svoj grb, je Åland, ki je bil zdaj finska (avtonomna) provinca, ohranil svoj uveljavljeni, a prvotno nenamerni grb. Jelen naj bi simboliziral status Ölanda kot kraljevega lovskega parka, grb pa je okronan z vojvodsko krono. Grb: »Modra z zlatim jelenom, parkljast in nosi rogovje«.

Zgodovina

Arheološki dokazi kažejo, da je bil otok Öland naseljen okoli leta 8000 pr. n. št., izkopavanja iz paleolitika pa kažejo na prisotnost lovcev in nabiralcev.C. M. Hogan, The Stora Alvaret of Öland, Lumina Technologies, Aberdeen Library Archives, 9 July 2006 V zgodnji kameni dobi so se naseljenci s celine preselili čez ledeni most, ki je povezoval otok čez Kalmarski preliv.

Dokazi o poseljenosti Ölanda se pojavljajo vsaj že leta 6000 pr. n. št., ko so bila v Albyju in na drugih lokacijah na otoku naselja iz kamene dobe. Grobišča iz železne dobe do vikinške dobe so jasno vidna v Gettlingeju, Hulterstadu in drugih krajih na obrobnem grebenu, vključno s kamnitimi ladjami. Na otoku je identificiranih devetnajst železnodobnih obročastih gradišč, od katerih je bilo le eno, Eketorp, v celoti izkopano in je prineslo več kot 24.000 artefaktov. Okoli leta 900 n. št. je Wulfstan iz Hedebyja otok imenoval Eovland, dežela Eovancev:

Vendar to ni prva omemba Eovancev. Še prej so plemena omenjena v anglosaški pesnitvi Widsith:

Znanstveniki, kot sta Schütte in Kendrick, so poudarili, da je bilo prebivalce Ölanda verjetno še prej omenjenih leta 98 ​​n. št., ko jih je Tacit imenoval Avioni:

V švedski zgodovini je otok dolgo služil kot kraljevi park za divjad; Ottenby in Halltorp sta bila v srednjem veku izbrana s strani švedske krone kot kraljeva rezervata za divjad.

Geografija Öland je drugi največji otok Švedske in je bil v preteklosti razdeljen na eno samo mesto in pet härada. Mesta in vasi

Alby Bläsinge Borgholm Gårdby Gettlinge Eriksöre Fagerum Färjestaden Hulterstad Köpingsvik Mörbylånga Norra Möckleby Öjkroken Ottenby Seby Segerstad Södra Sandby Stenåsa

Härada

Åkerbo Härada Algutsrum Härada Gräsgård Härada Möckleby Härada Runsten Härada Slättbo Härada

Dejstva Najvišji hrib: Högsrum, 55 m Največje jezero: Hornsjön Dolžina: 137 km Širina na najširšem delu: 16 km

Podnebje Öland ima polkontinentalno oceansko podnebje s precejšnjimi temperaturnimi razlikami med poletjem in zimo. Obstajata dve glavni vremenski postaji, ena je na severnem robu in druga na južnem robu. Kljub bolj severni zemljepisni širini je severni rob Ölanda veliko milejši od južnega, saj se zrak čez dan segreva nad večjimi okoliškimi kopnimi površinami, ponoči pa ohranja močne morske značilnosti. Prav tako je bolj reprezentativen za splošno podnebje otoka, saj je le skrajni jug na ozkem polotoku veliko hladnejši.

Okolje

Prevladujoča okoljska značilnost otoka je Stora Alvaret, apnenčasta planota, ki je habitat številnih redkih in ogroženih vrst. Prva znana znanstvena študija biote Stora Alvareta se je zgodila leta 1741 ob obisku Linnéja.Carolus Linnaeus, Species Plantarum, Uppsala, Sweden (1753)L.K. Königsson, The Holocene History of the Great Alvar of Öland, Acta Phytogeographica Suecica 55, Uppsala (1968) Podlaga je v glavnem kambrijski peščenjak in aluminijev roženec ter ordovicijski apnenec, ki datira iz obdobja pred približno 540 do 450 milijoni let. Kambrijski trilobit Eccaparadoxides oelandicus je poimenovan po otoku."Stenar och fossil", Per H Lundegårdh, Krister Brood, , page 292.

Öland ima obodno cesto, Route 136. Leta 2011 je podjetje Gripen Gas vložilo zahtevo za testno vrtanje zemeljskega plina na Ölandu. Zahtevo je odobrila Bergsstaten, vladna agencija, odgovorna za obravnavanje geoloških vprašanj v zvezi z iskanjem. Odobritev je bila deležna kritik na občinski in okrožni upravni ravni, kjer so navajali, da bi lahko številne razpoke v apnenčasti skalni podlagi povzročile onesnaženje podtalnice zaradi iskanja plina.

Pomembno območje za ptice Vzhodno obalo Ölanda, vključno z njenimi pašniki, močvirji, krednimi pečinami in peščenimi sipinami, je organizacija BirdLife International razglasila za 30.000 ha veliko pomembno območje za ptice (IBA), ker podpira vrsto vodnih ptic, plojkokljunov pobrežnikov in čiger ter gnezdenje belorepcev.

Kultura Grad Borgholm je bil zgrajen med letoma 1669 in 1681 za kraljico Hedvigo Eleonoro, zasnoval pa ga je Nikodem Tessin starejši. V njegovi bližini stoji palača Solliden, poletni dom kraljeve družine.

Apnenčasta planota južnega Ölanda, znana kot Stora Alvaret, je bila vpisana na seznam svetovne dediščine UNESCO.Hakan Sandbring and Martin Borg, Oland: Island of Stone and Green, May 1997 Značilnosti so številne redke vrste, prazgodovinska najdišča, kot sta Gettlinge in Eketorp, številni stari leseni mlini na veter, ki so ostali, nekateri od njih izvirajo iz 17. stoletja, in posebna geološka pokrajina alvarjev.

Že desetletje Öland vsako leto oktobra organizira festival žetve, imenovan Skördefesten. V okviru tega dogodka se otoški kmetje zberejo s kmeti iz preostale države in prodajajo svoje pridelke, tistim, ki jih to zanima, pa omogočijo sodelovanje v vsakdanjem življenju na njihovih kmetijah, med drugim. Med Skördefestnom je na ogled tudi veliko umetniških razstav, zlasti med umetniško nočjo Konstnatten.

Romantični pesnik Erik Johan Stagnelius se je rodil leta 1793 v župniji Gärdslösa na Ölandu in tam živel do 16. leta. O otoku je napisal več pesmi. Med sodobnejšimi pisatelji, ki živijo na Ölandu ali pišejo o njem, so romanopiska Margit Friberg (1904–1997), pesnica Anna Rydstedt (1928–1994), romanopiska Birgitta Trotzig (1929–2011), pesnik Lennart Sjögren (1930–), otroška romanopiska Eva Bexell (1945–), pesnik Tom Hedlund (1945–), romanopisec Johan Theorin (1963–), pesnik in romanopisec Magnus Utvik (1964–) in romanopisec Per Planhammar (1965–).

Sklici

Zunanje povezave

Increasing Mobility at the Neolithic/Bronze Age Transition - sulphur isotope evidence from Öland, Sweden World Heritage profile

Kategorija:Otoki Švedske Kategorija:Ramsarska mokrišča na Švedskem Kategorija:Pomembna območja za ptice