Poletna palača () je obsežen kompleks jezer, vrtov in palač v Pekingu. V času dinastije Čing je bil to cesarski vrt. V notranjosti so Hrib dolgoživosti (), jezero Kunming in most s sedemnajstimi luknjami. Pokriva površino 2,9 kvadratnih kilometrov, od tega tri četrtine predstavlja voda.

Hrib dolgoživosti je visok približno 60 metrov in ima številne stavbe, postavljene v zaporedju. Na sprednjem hribu so čudovite dvorane in paviljoni, medtem ko je zadnji hrib, v ostrem nasprotju s tem, miren in z naravno lepoto. Osrednje jezero Kunming, ki pokriva 2,2 km2, je bilo v celoti umetno zgrajeno, izkopana zemlja pa je bila uporabljena za gradnjo Hriba dolgoživosti.

Poletna palača, ki jo navdihujejo vrtovi Južne Kitajske, vsebuje več kot 3000 kitajskih starodavnih stavb, v katerih je shranjena zbirka več kot 40.000 dragocenih zgodovinskih relikvij iz različnih dinastij.

Decembra 1998 je UNESCO Poletno palačo uvrstil na seznam svetovne dediščine. Razglasil jo je za »mojstrovino kitajskega krajinskega vrtnega oblikovanja. Naravna pokrajina hribov in odprte vode se združuje z umetnimi elementi, kot so paviljoni, dvorane, palače, templji in mostovi, da tvorijo harmoničen ansambel izjemne estetske vrednosti.«

Pomembno v kitajski zgodovini je tudi to, da je končna postaja osrednje poti projekta prenosa vode jug-sever, ki je prečkala 1267 km od rezervoarja Dandžiangkov v Hubeju, zaradi česar je glavni vir vode za Peking.

Zgodovina Pred dinastijo Čing Začetki Poletne palače segajo v čas dinastije Džin, ki so jo vodili Jurčeni. Leta 1153, ko je četrti vladar, Vanjan Ljang (vladal 1150–1161), preselil prestolnico dinastije Džin iz prefekture Huining (v današnjem okrožju Ačeng, Harbin, Heilongdžjang) v Jandžing (današnji Peking), je ukazal gradnjo palače v Dišečih gričih in na hribu Žadaste pomladi na območju, ki je danes severozahodno od Pekinga.

Okoli leta 1271, potem ko je dinastija Juan ustanovila svojo prestolnico v Khanbaliču (današnji Peking), je inženir Guo Šoudžing začel projekt vodovoda, da bi usmeril vodo iz izvira Šenšan (神山泉) v vasi Baifu (白浮村), Čangping, v Zahodno jezero (西湖), ki je kasneje postalo jezero Kunming. Guo si je prizadeval ustvariti vodni rezervoar, ki bi zagotavljal stabilno oskrbo palače z vodo.

Leta 1494 je cesar Hongdži (vladal 1487–1505) iz dinastije Ming dal zgraditi tempelj Juandžing (圓靜寺) za svojo dojiljo, gospo Luo, pred hribom Jar (瓮山), ki so ga kasneje preimenovali v Hrib dolgoživosti. Tempelj je z leti propadel in bil zapuščen, območje okoli hriba pa je bujno poraslo z rastlinjem. Cesar Džengde (vladal 1505–21), ki je nasledil cesarja Hongdžija, je na bregovih Zahodnega jezera zgradil palačo in območje spremenil v cesarski vrt. Hrib Jar je preimenoval v "Zlati hrib" (金山) in jezero poimenoval "Zlato morje" (金海). Tako cesar Džengde kot cesar Vanli (vladal 1572–1620) sta uživala v vožnjah s čolnom po jezeru. Med vladavino cesarja Tiančija (vladal 1620–27) je dvorni evnuh Vei Džongšjan prevzel cesarski vrt kot svojo osebno last.

Dinastija Čing V zgodnji dinastiji Čing je bil hrib Jar v cesarski palači kraj za konjske hleve. Evnuhe, ki so storili prekrške, so tja poslali plet in kosit travo. Na začetku vladavine cesarja Čjanlonga (vladal 1735–1796) so na območju današnjega pekinškega okrožja Haidian zgradili številne cesarske vrtove, zato se je poraba vode močno povečala. Takrat je velik del vode, shranjene v Zahodnem jezeru, prihajal iz sladkovodnega izvira na hribu Žadaste pomladi, del pa iz reke Vančuan (萬泉河). Vsaka motnja pretoka vode z hriba je vplivala na vodni promet in sistem oskrbe z vodo v prestolnici.

Okoli leta 1749 se je cesar Čjanlong odločil, da bo v bližini hriba Jar in Zahodnega jezera zgradil palačo, da bi proslavil 60. rojstni dan svoje matere, cesarice vdove Čongčing. Ukazal je razširitev Zahodnega jezera proti zahodu, da bi ustvarili še dve jezeri, jezero Gaošui (高水湖) in jezero Jangšui (養水湖), z namenom izboljšanja vodovodnega sistema prestolnice. Tri jezera niso služila le kot rezervoar za cesarske vrtove, temveč tudi kot vir vode za okoliška kmetijska območja. Cesar Čjanlong je tri jezera skupaj poimenoval Kunmingsko jezero po bazenu Kunming (昆明池), ki ga je v dinastiji Han zgradil cesar Vu (2. stoletje pr. n. št.) za urjenje svoje mornarice. Zemlja, izkopana ob širitvi jezera Kunming, je bila uporabljena za širitev hriba Jar, ki se je preimenoval v Hrib dolgoživosti. Poletna palača, katere gradnja je bila dokončana leta 1764 in je stala več kot 4,8 milijona srebrnih taelov, se je sprva imenovala Čingjijuan (清漪園; 'Vrtovi jasnih valov').

Zasnova Poletne palače je temeljila na legendi iz kitajske mitologije o treh božanskih gorah v Vzhodnem morju, in sicer Penglai, Fangdžang (方丈) in Jingdžvu (瀛洲). Trije otoki v jezeru Kunming – otok Nanhu (南湖島), otok Tuančeng (團城島) in otok Zaodžjantang (藻鑒堂島) – so bili narejeni tako, da predstavljajo tri gore, medtem ko je bilo jezero samo zasnovano na načrtu Zahodnega jezera v Hangdžovu. Poleg tega so bile številne arhitekturne značilnosti v palači zgrajene tako, da so spominjale ali posnemale različne znamenitosti po Kitajski. Na primer, pomol Fenix (鳳凰墩) je predstavljal jezero Tai; stolp Džingming (景明樓) je spominjal na stolp Juejang v Hunanu; paviljon Vangčan (望蟾閣) je spominjal na stolp Rumenega žerjava; nakupovalne ulice so bile zasnovane tako, da posnemajo tiste v Sudžovu in Jangdžovu. Osrednji del Poletne palače je bil Veliki tempelj hvaležnosti in dolgoživosti (大報恩延壽寺). Imel je tudi dolg hodnik, dolg več kot 700 metrov, ki je bil opremljen z umetniškimi okraski. Ker palača ni bila opremljena z objekti za dolgotrajno bivanje in vsakodnevno upravljanje državnih zadev, cesar Čjanlong v njej ni nikoli prebival in je ostal le za en dan, kadar koli jo je obiskal.

Ko je cesarstvo Čing po vladavini cesarja Daoguanga (vladal 1820–1850) začelo upadati, je Poletna palača postopoma postajala vse bolj zanemarjena, arhitekturne značilnosti na treh otokih pa so bile zaradi previsokih stroškov vzdrževanja razstavljene. Med drugo opijsko vojno so britanske in francoske sile decembra 1860 zasedle Poletno palačo in bližnjo Staro poletno palačo, obe izropale, slednjo pa požgale. Zasedbe so bile del invazije Velike Britanije in Francije na severno Kitajsko, s katero so želeli vlado dinastije Čing prisiliti k pogajalski mizi. Kljub plenjenju Poletna palača ni bila požgana, saj britanski visoki komisar na Kitajskem, lord Elgin, ni izdal ukazov za to.

Med letoma 1884 in 1895, v času vladavine cesarja Guangšuja (1875–1908), je cesarica vdova Ciši menda naročila do 22 milijonov srebrnih taelov, prvotno namenjenih nadgradnji mornarice (flote Beijang), ki naj bi se uporabili za obnovo in širitev Poletne palače ob praznovanju njenega 60. rojstnega dne; vendar nekateri drugi viri navajajo, da je bilo dodeljenih največ šest milijonov taelov, od katerih noben ni prišel iz kapitalskega proračuna mornarice, temveč le plačane obračunane bančne obresti. Ker so bila sredstva omejena, so se gradbena dela osredotočila na stavbe na čelu Hriba dolgoživosti in jezove okoli jezera Kunming. Poletna palača je leta 1888 dobila tudi svoje današnje kitajsko ime Jihejuan" (頤和園). Leta 1900, proti koncu boksarske vstaje, je Poletna palača ponovno utrpela škodo, ko so sile Osem narodov uničile cesarske vrtove in zasegle številne artefakte, shranjene v palači. Palača je bila obnovljena dve leti pozneje.

Po dinastiji Qing Leta 1912 je Poletna palača po abdikaciji Pujija, zadnjega cesarja, postala zasebna last nekdanje cesarske družine cesarstva Čing. Dve leti pozneje je bila Poletna palača odprta za javnost in vstopnice so bile že naprodaj. Leta 1924, potem ko je vojskovodja Feng Jušjang izgnal Pujija iz Prepovedanega mesta, je pekinška občina prevzela upravljanje Poletne palače in jo spremenila v javni park.

Po letu 1949 je Poletna palača za kratek čas gostila Centralno partijsko šolo Kitajske komunistične partije. Tam so živeli tudi številni Mao Cetungovi prijatelji in ključne osebnosti v komunistični partiji, kot sta Liu Jazi in Džjang Čing. Od leta 1953 je bilo na Poletni palači izvedenih veliko večjih restavratorskih in obnovitvenih del, ki je zdaj odprta za javnost kot turistična atrakcija in park.

Novembra 1998 je Poletno palačo UNESCO uvrstil na seznam svetovne dediščine. Proti koncu leta 2006 je kitajska vlada začela razdeljevati tudi spominske kovance, da bi proslavila Poletno palačo kot kulturno relikvijo sveta.

Znamenitosti

Celotna Poletna palača je osredotočena okoli Hriba dolgoživosti in jezera Kunming, pri čemer slednje pokriva približno tri četrtine površine. Večina pomembnih stavb je bila zgrajena vzdolž severno-južne osi Hriba dolgoživosti, ki je razdeljen na sprednji in zadnji hrib. V jezeru Kunming so trije majhni otoki: otok Nanhu, otok Zaodžjantang in otok Džidžinge. Zahodni jez jezera Kunming deli jezero na dva dela. Vzhodni jez je bil zgrajen v času vladavine cesarja Guangšuja. Znamenitosti v Poletni palači lahko razdelimo na šest različnih delov oziroma slikovitih območij: Dvorane, Hrib dolgoživosti, Jezero Kunming, Slikovit park s kmetijstvom in tkanjem, Dolgi hodnik in območje Osrednje osi. Poletna palača je med najbolj obiskanimi destinacijami na Kitajskem, uvrščena je med pet najboljših in letno privabi približno 10 milijonov turistov.

Sprednji hrib Vzhodna vrata palače (poenostavljena kitajščina: 东宫门; tradicionalna kitajščina: 東宮門; pinjin: Dōnggōngmén): Glavni vhod v Poletno palačo. Dva bronasta leva na obeh straneh vrat sta ohranjena iz časa cesarja Čjanlonga, medtem ko so stopnice Oblačnega zmaja pred vrati relikvije iz Stare poletne palače. Tri kitajske znake Jihejuan na napisu nad vrati je napisal cesar Guangšu. Dvorana dobrohotnosti in dolgoživosti (仁寿殿; 仁壽殿; Rénshòudiàn): Dvorana, kjer so potekale sodne seje. V času cesarja Čjanlonga se je imenovala Dvorana dobrega upravljanja (勤政殿), vendar ji je današnje ime dal cesar Guangšu. Vodnjak severno od dvorane se imenuje Vodnjak podaljševanja let (延年井), medtem ko je bil skalnjak za dvorano zasnovan tako, da posnema vrt Levji gaj v Sudžovu. Kapniki so ostanki iz Stare poletne palače. Dvorana žadastih valov (玉澜堂; 玉瀾堂; Yùlántáng): je zahodno od Dvorane dobrohotnosti in dolgoživosti. To so bili bivalni prostori cesarjev Čing. Cesarja Guangšuja je nekoč tukaj zaprla cesarica vdova Ciši. Dvorana Jijun (宜芸馆; 宜芸館; Yíyúnguǎn): je severno od Dvorane žadastih valov. Prvotno je bila v času cesarja Čjanlonga knjižnica, v času cesarja Guangšuja pa je postala bivalni prostor cesarice Longju. V njej je bila zbirka kamnitih rezbarij kaligrafije, ki jih je napisal cesar Čjanlong. Vrt Dehe (德和园; 德和園; Déhéyuán): V njem se nahaja trinadstropna Velika operna dvorana (大戏楼; 大戲樓), kjer so uprizarjali operne predstave. Dvorana veselja in dolgoživosti (乐寿堂; 樂壽堂; Lèshòutáng): Bivalni prostori cesarice vdove Cixi. Dolgi hodnik (长廊; 長廊; Chángláng): Razteza se od Dvorane veselja in dolgoživosti na vzhodu do paviljona Šidžang na zahodu. Celoten hodnik je dolg 728 metrov in vsebuje umetniške okraske, vključno s slikami znanih krajev na Kitajskem ter prizori iz kitajske mitologije in ljudskih pravljic, Štiriindvajsetih sinovskih primerov in Štirje veliki klasični romani. Dvorana razpihovanja oblakov (排云殿; 排雲殿; Páiyúndiàn): je na sredini osrednje osi Hriba dolgoživosti. Prvotno Veliki tempelj hvaležnosti in dolgoživosti (大報恩延壽寺), obnovljen je bil leta 1892 in postal prostor, kjer je cesarica vdova Ciši sprejemala goste, gostila velike slovesnosti in praznovala svoj rojstni dan.