Bitka pri Črnem Mingu (Black Mingo) e bila spopad med ameriško revolucijo. Zgodilo se je 29. septembra 1780 v bližini gostilne Dollard's Tavern (znane tudi kot Red House) v Willtownu, okrožje Williamsburg, Južna Karolina blizu Rhemsa, Južna Karolina.Crawford, 2024, str. 116: Za točen datum bitke glejte tukaj.

General Francis Marion, ki je vodil revolucionarne sile, je napadel in razpršil kontingent lojalističnih vojakov, ki jih je britanski polkovnik Banastre Tarleton po svojem uničujočem pohodu skozi območje pustil za zavarovanje regije.Crawford, 2024, str. 115: »V prvem tednu septembra ... je bila poslana sila med [200 in 250] lojalistov z izrecnimi navodili, naj uničijo Mariona in njegove čete ...«

Lojalisti pod poveljstvom polkovnika Johna Cominga Balla so bili po znatnih žrtvah pregnani v močvirje Črni Mingo.J. W. Nelson Chandler, "Willtown, Black Mingo: The Rise and Fall of an Early Village in the South Carolina Lowcountry" in The South Carolina Historical Magazine Vol. 105, No. 2 (April 2004) pp. 107-134

»Mingo« je beseda iz ljudstva Chickasaw za »poglavarja«.Crawford, 2024 p. 116: The creek “named for the Chickasaw name for “chief.”

Ozadje

Po porazu rednih vojakov generala Horatia Gatesa s strani britanskih sil v bitki pri Camdenu 16. avgusta 1780 je organizirano vojaško nasprotovanje britanski okupaciji na jugu skoraj prenehalo.Crawford, 2024 str. 114: »Gates je imel po porazu vojsko le po imenu« in »od organiziranega vojaškega odpora ni ostalo nič.«

Po britanski zmagi so bili za zavarovanje podeželja napoteni oboroženi kontingenti lojalistov, ki so šteli od 200 do 250 mož, da bi zatrli dejavnost patriotskih gverilcev, vključno z dejavnostjo nerednih bojnih enot generala Francisa Mariona.Crawford, 2024 str. 114: »...ni bilo nikogar drugega kot Marion, da bi izzval britanski nadzor ...« In str. 115: Enota lojalistov »je bila poslana z izrecnimi navodili«, da uniči Mariona in njegove čete. In str. 226: O Marionovi »neredovni vojski«. 3. septembra sta Marion in njegova 50-članska konjeniška četa napadla lojalistične sile blizu reke Little Pee Dee]]n premagala njihovo 45-člansko predhodnico. Naslednji dan ob zori so Marionovi možje napadli lojalistično milico, pri čemer so njihovih 200 mož zvabili v zasedo in jih razpršili.Crawford, 2024 str. 115

Britanci so potovali čez Južno Karolino, plenili in uničevali revolucionarno lastnino. To je Mariona spodbudilo, da se je preselil v Južno Karolino, kjer so se revolucionarji, ki jih je razjezilo britansko dejanje, v velikem številu prijavili. Marion je bil opozorjen na prisotnost lojalistov pri Shepherd's Ferryju, na južni strani potoka Black Mingo Creek, nato 24 km stran. Medtem, ko so poročila nakazovala, da številčnost lojalistov je bila večja od njegove, ga je navdušenje njegovih mož spodbudilo, da je privolil v napad.

Bitka

Marion je želel presenetiti lojaliste z zgodnjim jutranjim napadom. Presenečenje je bilo pokvarjeno, ko so skoraj ob polnoči vodilni konji v njegovi koloni začeli prečkati potok Black Mingo Creek po lesenem mostu dolvodno od tabora lojalistov in opozorili stražarje v taboru. V taboru lojalistov so se zaslišali alarmni streli in britanski polkovnik John Coming Ball je mobiliziral svoje sile, da bi odbil napad upornikov.

Marion je svojo majhno enoto razdelil v tri skupine in jih poslal po glavni cesti ter na desno in levo, da bi obkolil lojalistične čete. Ball je svoje može razporedil na mesečini osvetljenem polju poleg gostilne Dollard's Tavern in jim ukazal, naj zadržijo ogenj, dokler se uporniški borci ne približajo 27 metrov. Lojalisti, čeprav jih je bilo več, Znašli so se med dvema strelnima linijama, po nekaj strelih popustili in se umaknili v močvirje.

Čeprav je bilo v dejanskem boju, ki je trajal morda 15 minut, udeleženih manj kot 100 mož, je Marion izgubila dva moža, vključno s stotnikom Georgeom Loganom, in 8 ranjenih. Lojalisti so izgubili tri in 13 smrtno ranjenih ali ujetih.Bellesiles, Michael. "Black Mingo Creek, Južna Karolina". encyclopedia.com, prepisano iz Enciklopedije ameriške revolucije: Knjižnica vojaške zgodovine. Pridobljeno 2. julija 2020.Crawford, 2024, str. 116–117: »V petnajstih minutah je bilo konec ...« In: »...približno polovica lojalistov je bila ubita, smrtno ranjena ali ujetna.«

Marion je zasegla konja polkovnika Balla kostanjeve barve, katerega je zajel kot osebni plen in je jahal konja do konca vojne, potem ko ga je poimenoval »Ball«.Crawford, 2024 str. 116

Posledice

Glas o Marionovem uspehu se je razširil in še dolgo po bitki je nadaljeval z novačenjem. Naučil se je tudi lekcije: menda nikoli več ni prečkal mostu z namenom presenečenja, ne da bi nanj najprej položil odeje. Zgodovinar Alan Pell Crawford je o uporabi odej za dušenje mostnih prehodov pripomnil: »To je bil občudovanja vreden cilj, a problem, saj Marionovi možje pogosto sploh niso imeli odej, kaj šele dovolj, da bi si jih delili z mostom.«Crawford, 2024 str. 117: Glej tukaj, kako se je Marion naučil lekcije o konjskih kopitih na mostu, ki prečka Črnega Minga Potok.

Po Marionovem uspehu pri potoku Black Mingo so britanske in lojalistične sile začele odločno zasledovati Mariona, pri čemer so uničile njegovo plantažo v Pond's Bluffu in posesti nekaterih njegovih mož. Kmalu zatem sta Marion in njegova milica ustanovila oboroženo zatočišče na Snows Island.Crawford, 2024 str. 226

Opombe

Navedbe

Viri Crawford, Alan Pell. 2024. This Fierce People: The Untold Story of America’s Revolutionary War in the South. Alfred A. Knopf, New York.

Kategorija:Bitke ameriške osamosvojitvene vojne Kategorija:Bitke leta 1780 Kategorija:Bitke Združenih držav Amerike Kategorija:Bitke v Združenih državah Amerike Kategorija:Bitke Združenega kraljestva Kategorija:Južna fronta med ameriško revolucijo