Mahmud Gazan () je bil od leta 1295 do 1304 sedmi vladar Ilkanata, države Mongolskega cesarstva v današnjem Iranu, * 5. november 1271, † 11. maj 1304.
Bil je sin Arguna, vnuk Abaka kana, pravnuk Hulegu kana in vladar v dolgem nizu vladarjev, neposrednih Džingiskanovih potomcev. Gazan velja za najvidnejšega ilkana in je morda najbolj znan po njegovi spreobrnitvi v islam po srečanju z imamom Ibn Tajmijo leta 1295. Spreobrnitev je pomenila prelomnico v prevladujoči mongolski religiji v Iranu, Iraku, Anatoliji in južnem Kavkazu.
Ena od njegovih številnih zakonitih žena je bila Kokočin, mongolska princesa, prvotno zaročena z Gazanovim očetom Argunom, ki jo je poslal njegov prastric Kublajkan.
Vojaški spopadi med Gazanovo vladavino so vključevali vojno s kairskim Mameluškim sultanatom za oblast v Siriji in bitke s turško-mongolskim Čagatajskim kanatom. Gazan je nadaljeval diplomatske stike z evropskimi vladarji in neuspešne poskuse svojih predhodnikov, da bi oblikovali frankovsko-mongolsko zavezništvo. Gazan je bil človek visoke kulture, govoril več jezikov, imel veliko hobijev in reformiral številne vidike Ilkanata, zlasti standardizacijo valute in fiskalno politiko.
Otroštvo thumb|left| Gazan kot otrok v naročju svojega očeta Arguna; ob njem je na konju Argunov oče Abaka
Gazanova starša sta bila Argun in njegova priležnica Kultak Egeči iz Dorboda. Arguna so poročili, ko je bil star dvanajst let. Gazan je bil rojen 5. novembra 1271 v Abaskunu, pristanišču na jugovzhodni obali Kaspijskega jezera, in bil krščen kot vzhodni kristjan,Richard Foltz. Religions of the Silk Road, Palgrave Macmillan, 2nd edition, 2010, str. 120. tako kot njegov brat Oldžejtu. Mongoli so bili tradicionalno strpni do več verstev, zato ga je v mladosti izobraževal kitajski budistični menih, ga učil stare mandarinščine in budizma ter mongolske in ujgurske pisave.Charles Melville, "Padshah-i Islam: the conversion of Sultan Mahmud Ghazan Khan", str. 159–177
Pod Tekuderjem Po Abakovi smrti je živel skupaj z Gajhatujem v taboru Bulukan Hatun v Bagdadu. Z očetom se je ponovno združil, ko se je Bulukan Hatun poročila z njegovim očetom in postala Gazanova mačeha.
Vladavina v Horasanu Po strmoglavljenju Tekuderja leta 1284 je bil Gazanov oče Argun ustoličen kot ilkan, enajstletni Gazan pa je postal podkralj Horasana in se preselil v Horasan. Očeta od takrat ni nikoli več videl. Za Gazanovega namestnika je bil imenovan emir Tegene, ki Gazanu ni bil preveč všeč. Leta 1289 je prišlo do konflikta z drugimi Mongoli, ko se je Argunu uprl Naruz, mladi emir iz klana Ojratov, čigar oče je bil pred Hulegujem civilni guverner Perzije. Med žrtvami Navruzovega napada 20. aprila 1289 je bil tudi Gazanov namestnik Tegene, ki je bil ujet in zaprt. Navruzovega varovanca, princa Hulačuja, je deset dni pozneje aretiral Gazanov poveljnik Mulaj. Ko je Navruza leta 1290 premagala okrepljena Argunova vojska, je Naruz pobegnil iz Ilkanata in se pridružil Džingiskanovemu potomcu Kajduju, ki je vladal v sosednjem Čagatajskem kanatu. Gazan je naslednjih deset let branil mejo Ilkanata pred vdori Čagatajskega kanata.
Pod Gajhatujem Ko je Gazanov oče Argun leta 1291 umrl, Gazan ni mogel uveljavljati svojih zahtev do nasledstva, ker je bil vpleten v Navruzove napade in se spopadal z upori in lakoto v Horasanu in Nišapurju. Tagačar, vojaški poveljnik, ki je služil prejšnjim trem ilkanom, je bil verjetno vpleten v Argunovo smrt in je podprl Gazanovega strica Gajhatuja kot novega ilkana.Rashid al Din – Ibid, str. I, d.III Čeprav je bil Gajhatu že v otroštvu Gazanov tekmec, je Gazanu poslal pomoč v boju proti Navruzu pod vodstvom princa Anbarčija. Sam je odšel v Anatolijo, da bi zatrl vstaje Turkomanov. Spomladi lakota dosegla tudi Anbarčijevo vojsko in se je morala vrniti v Azerbajdžan. Podobno se je končal tudi Anbarčijev drugi poskus. Gazan je na povratku iz Tabriza v Horasan sprejel princeso iz mongolske kitajske dinastije Juan. V njeni karavani je bil med potniki tudi Marko Polo. Kokočin so sprva zaročili z Gazanovim očetom Argunom, ker je on umrl, pa so jo poročili z njegovim sinom Gazanom.Marco Polo, Giovanni Battista Baldelli Boni. Hugh Murray, Société de géographie (France) - The Travels of Marco Polo.
Leta 1294 je Gazan prisilil Navruza k predajiJackson, str. 170 in Navruz je postal eden od njegovih namestnikov. Gazan je bil zvest svojemu stricu, vendar je nasprotoval uvedbi papirnatega denarja v svoji provinci, domnevno zaradi vlažnega podnebja, neprimernega za rokovanje s papirjem.René Grousset The Empire of Steppes.
Proti Bajduju Leta 1295 so podkralj Anatolije in poveljnik mongolske vojske Tagačar in njegovi zarotniki, ki so verjetno stali za Argunovo smrtjo, ukazali ubiti tudi njegovega naslednika Gajhatuja. Zatem so na prestol postavili popustljivega Gazanovega bratranca Bajduja. Bajdu je bil predvsem figura, ki je zarotnikom omogočila, da so si med seboj razdelili Ilkanat. Ko je Gazan izvedel za Gajhatujev umor, se je odpravil nad Bajduja. Bajdu mu je pojasnil, da so ga zaradi Gazanove odsotnosti izbrali plemiči kot edinega možnega kandidata za prestol Ilkanata. Emir Novruz je Gazana spodbudil, naj ukrepa proti Bajduju, četudi je bil le figura v primežu plemičev. Bajdujeva in Gazanova vojska sta se srečali blizu Kazvina. Prvo bitko je dobil Gazan, a se je potem umaknil, ko je spoznal, da je nasprotnikova vojska le delček celotne vojske, s katero se bo moral soočiti. Kljub temu je ujel Arslana, potomca Džočija Kasarja.
Po kratkem premirju je Bajdu ponudil Gazanu sovladarstvo Ilkanata in Novruzu mesto sahib-i divana (nekakšen predsednik vlade), za kar je Gazan kot protipogoj zahteval prihodke od očetovih dednih posesti v Farsu, perzijskem Iraku in Kermanu. Novruz je te pogoje zavrnil, kar je privedlo do njegove aretacije.
Gazan se je 16. junija 1295 spreobrnil v sunitski islam kot pogoj za Navruzovo vojaško podporo.
Novruz je v Kazvin prišel s 4000 vojaki in na poti proti Azerbajdžanu zahteval dodatnih 120.000 vojakov pod poveljstvom Ebugena, kar je povzročilo paniko med prebivalstvom. Paniki je 28. avgusta 1295 sledil prebeg Tagačarja in njegovih podrejenih poveljnikov in vplivnih emirjev na Novruzovo stran. Ko je Bajdu spoznal, da je poraz neizbežen, je prosil za podporo Tagačarja, ne da bi vedel za njegov prebeg. Ko je to izvedel, je 26. septembra 1295 pobegnil k emirju Tukalu v Gruzijo. Gazanovi poveljniki so ga blizu Nahčivana ujeli in ga aretirali. Odpeljali so ga v Tabriz in ga 4. oktobra 1295 usmrtili.
thumb|250px|Gazan na konju
Zgodnja vladavina Gazan je po Bajdujevi usmrtitvi Bayduja 4. oktobra 1295 v Tabrizu razglasil svojo zmago. Razglasitvi je sledilo več imenovanj, odlokov in usmrtitev. Eldžidaj, zet Gajhatujevega sina Alafranga, je bil usmrčen, Navruz pa je bil nagrajen s položajem navaba, kar mu je dalo izjemno moč. Kot tak je izdal uradni odlok, uperjen proti neislamskim verstvom. Njegovi pristaši so začeli preganjati budiste in kristjane do te mere, da se niti budizem niti krščanstvo v Iranu nista več opomogla.Roux, str. 430. Stolnica Cerkve Vzhoda v mongolski prestolnici Marageh je bila izropana, cerkve v Tabrizu in Hamadanu pa porušene.
Čistke so doletele tudi Bajdujeve lojaliste: 10. oziroma 15. oktobra sta bila usmrčena emirja Džirghadaj in Končukbal. Slednji je bil še posebej osovražen zaradi umora Ak Buke Džalairja. po odstavitvi Bajdujevega vezirja Džamala al-Dina je njegov položaj zasedel Tagačarjev varovanec Sadr al-Din Zandžani. Po letu 1296 je sledil še en niz usmrtitev Tagačarjev nasprotnikov.
Medtem je bil bil umorjen tudi Nogaj, kan Zlate horde. Njegova žena Čubej je z njunim sinom Torajem ali Burijem pobegnila h Gazanu.
Čistke plemičev Gazan je omilil nesoglasja z Zlato hordo, vendar sta Ögedejeva in Čagatajeva hiša iz Srednje Azije še naprej resno ogrožali tako Ilkanat kot njegovega gospodarja in zaveznika, velikega kana na Kitajskem. Po Gazanovem kronanju je 9. decembra 1295 Horasan napadel čagatajski kan Duva. Gazan je proti njemu poslal svoja sorodnika, princa Sogaja in Esena Timurja. Oba princa sta dezertirala, ker sta bila prepričana, da gre za Navruzovo zaroto, da bi plemstvo še bolj prikrajšal za njihove posesti. Oba princa sta bila leta 1298 usmrčena. Drug bordžiginski princ, Arslan, ki ga je Gazan ujel že prej in ga pomilostil, se je v Bilasuvarju uprl. Po nizu bitk v bližini Bajlakana je bil tudi on ujet in skupaj z uporniškimi emirji 29. marca usmrčen.
Po odstranitvi princev naj bi bil Tagačar vpleten v upor princa Sogaja in razglašen za upornika. Tagačar se je utrdil v Tokatu in se uprl Gazanovim poveljnikom Harmanjiju, Baltuju in Arapu, a ga je Baltu kmalu zatem aretiral in izročil Gazanu. Gazan ga je nejevoljno ukazal usmrtiti, čeprav se je zavedal, da mu je bil v pomoč in ga ni neposredno ogrožal. Tagačarjevemu varovancu Sadru ul-Din Zandžaniju je bil marca 1296 odvzet položaj vezirja, čemur je sledila aretacija. Po posredovanju Bulukhan Hatun je bil pomiloščen.
Med čistami, ki so sledile, je bil 7. septembra 1296 usmrčen Čormakanov vnuk Bajgut, oktobra 1296 hazaraspidski vladar Afrasiab I. in 27. oktobra 1296 Bajdujev vezir Džamal ud-Din Dastgerdani.
thumb|Pečat Mahmuda Gazana v njegovem pismu papežu Bonifaciju VIII. leta 1302. Pečat je Gazanu dal dal šesti veliki kan, cesar ČengZong iz Juana. Napis 王府國理民之寶 na pečatu se bere: "Pečat, ki potrjuje pooblastilo njegove kraljeve visokosti za ustanovitev države in upravljanje njenega ljudstva". Besedilo pisma je pisano v ujgurski pisavi, ki je temeljila na aramejski pisavi. Vatikanski arhiviMichaud, Yahia (Oxford Centre for Islamic Studies) (2002). Ibn Taymiyya, Textes Spirituels I-XVI", Chap. XI
Baltujev upor Tagačarjeva smrt je sprožila upor Baltuja iz klana Džalair v Anatoliji. Baltuja je podpiral Ildar, ki je bil aretiran in septembra 1296 usmrčen. Dva meseca pozneje je Anatolijo napadel Kutlukšah s 30.000 možmi in zatrl Baltujev upor, Baltuja pa junija aretiral. Njega in sina so 14. septembra 1297 v Tabrizu usmrtili. Aretiran je bil tudi seldžuški sultan Sultanata Rum Mesud II. in zaprt v Hamadanu.
Padec Navruza Mongolski emir Navruz se je sprl z Nurinom Ako, ki je bil bolj priljubljen med vojaki, in nato zapustil Horasan. Po vrnitvi na zahod je preživel poskus atentata in bil kmalu zatem obtožen izdaje in tajnega zavezništva z Mameluki. Po mameluških virih se je Navruz dopisoval s sultanom Ladžinom. Gazan je izkoristil priložnost in maja 1297 začel čistko proti Navruzu in njegovim privržencem. V Hamadanu so bili usmrčeni Navruzov brat Hajdži Narin, privrženec Satalmiš in vsi Navruzovi otroci. 2. aprila 1297 je bil v Iraku usmrčen Navruzov brat Lagzi Guregen. Njegovemu dvanajstletnemu sinu Togaju je bilo prizanešeno s posredovanjem Bulugan Hatun Hurasani, vnukinje Gazanove žene Argun Ake. Sin je bil predan v skrbništvo emirja Huseina. Med drugimi pomiloščenimi sta bila Navruzov brat Jol Kutluk in nečak Kučluk. Kasneje istega leta se je Gazan odpravil proti samemu Navruzu, ki je bil takrat poveljnik vojske Horasana. Gazanove sile so Navruza premagale v bitki blizu Nišapurja. Navruz se je zatekel na dvor kralja Herata v severnem Afganistanu, kjer so za izdali in izročili Kutlušahu, ki ga je 13. avgusta ukazal usmrtiti.Roux, str. 432
Odnosi z drugimi mongolskimi kanati