Abu al-Kasim Mahmud ibn Sabuktigin ( ; 2. november 971 – 30. april 1030), običajno znan kot Mahmud Gaznijski ali Mahmud Gaznavi ( ), je bil sultan Gaznavidske dinastije, ki je vladal od leta 998 do 1030. Med njegovo vladavino in v srednjeveških virih je običajno znan pod svojim častnim nazivom Jamin al-Davla ( , ). V času njegove smrti se je njegovo kraljestvo preoblikovalo v obsežen vojaški imperij, ki se je raztezal od današnjega severozahodnega Irana do Pandžaba na indijski podcelini, Horezma v Transoksaniji in Makrana.
Mahmud, ki je bil močno perzificiran, je nadaljeval birokratske, politične in kulturne običaje svojih predhodnikov, Samanidov. Postavil je temelje za bodočo perzijsko državo v Pandžabu, s posebnim osredotočanjem na Lahore, mesto, ki ga je osvojil. Njegova prestolnica Gazni se je razvila v pomembno kulturno, trgovsko in intelektualno središče islamskega sveta, ki se je skoraj kosalo s pomembnim mestom Bagdad. Prestolnica je privabljala številne pomembne osebnosti, kot sta al-Biruni in Firduzi.
Mahmud je po očetovi smrti prišel na prestol pri 27 letih, čeprav po kratki nasledstveni vojni z bratom Ismailom. Bil je prvi vladar z nazivom sultan ("oblastnik"), kar je pomenilo obseg njegove moči, hkrati pa je ohranilo ideološko povezavo s suzerenostvom do abasidskih kalifov. Med svojim vladanjem je 17-krat napadel srednjeveški Pandžab in oropal najbogatejša mesta in tempeljska naselja, kot sta Matura in Somnat, ter s plenom zgradil svojo prestolnico v Gazniju.
Rojstvo in ozadje Mahmud se je rodil v mestu Gazni v regiji Zabulistan (v današnjem Afganistanu) 2. novembra 971. Njegov oče, Sabuktigin, je bil turški poveljnik sužnjev, ki je leta 977 postavil temelje dinastiji Gaznavidov v Gazniju, ki ji je vladal kot podrejeni Samanidom, ki so vladali Horasanu in Transoksaniji. Mahmudova mati je bila domačinka morebitnega iranskega porekla iz posestniške aristokratske družine v regiji Zabulistan, zato je v nekaterih virih znan kot Mahmud-i Zavuli ("Mahmud Zabulistanski"). O Mahmudovem zgodnjem življenju ni veliko znanega, razen da je bil sošolec in rejniški brat Ahmada Majmandija, perzijca, doma iz Zabulistana.
Mahmud je znal koran na pamet, poznal je tudi muslimansko pravo in tradicijo. Po opisovanju gaznavidskega avtorja Abu'l-Fadla Bajhakija in pesnika Farukhija Sistanija je bil sultan natančen pri opravljanju svojih verskih dolžnosti, redno je opravljal molitve in bral koran. V mesecu ramadanu so pobrali 2,5 % zakata in ga porabili za revne. Mahmud ni prenašal nobenih odstopanj pri muslimanskih podložnikih. Uporabljali so cenzuro in imenovali uradnika za kaznovanje krivoverstva ali prestopništva. Pripadniki ismailskih šiitskih karamatijcev in batinskih sekt so bili v cesarstvu zatirani. Ujeli so jih in zaprli, če se niso spreobrnili, so jih pogosto sežgali in usmrtili.
Družina Mahmud se je poročil s hčerko Abu'l Hareta Ahmada, ki mu je rodila sinova dvojčka, Mohameda in Ma'suda, ki sta ga nasledila drug za drugim; njegov vnuk za Mas'udom, Mav'dud Gaznavijski, je kasneje prav tako postal vladar cesarstva. Po Mirat-i-Masudi ("Ogledalo Masuda"), hagiografiji v perzijskem jeziku, ki jo je v dvajsetih letih 17. stoletja napisal Abdur Rahman Čišti, naj bi bila Mahmudova sestra Sitr-e-Mu'ala domnevno poročena z Davudom bin Ataulahom Alavijem, znanim tudi kot Gazi Saijed Salar Sahu, čigar sin je bil Gazi Saijad Salar Masud. Mahmudov spremljevalec je bil gruzijski suženj Malik Ajaz, o katerem so pripovedovali pesmi in zgodbe.
Potomci Imel je sedem sinov in tri hčere:
Abu Said Mas'ud Abu Ahmed Muhamad Sulejman Izmail Nasr Ibrahim Abu Mansur Abdur Rašid. Neznana hči se je poročila z Zijaridovim emirjem Manučihrjem Zainab, ki je bila poročena z Jagantiginom, sinom Kadirja kana iz Kara-Kanidskega cesarstva Neznana hči poročena s Kabusom, vladarjem dinastije Zijaridov.
Zgodnja kariera sličica|300x300_pik|Boj med Mahmudom Gaznijskim in Abu 'Ali Simdžurijem . Jami al-Tawarikh, 1314 Leta 988 je Mahmud, ki je bil star komaj petnajst let, odigral pomembno vlogo v prvi bitki pri Lagmanu med svojim očetom in Džajapalo.
Leta 994 se je pridružil očetu Sabuktiginu pri zavzetju Horasana proti uporniškemu Fa'iku. Sabuktigin je priznal njegove zasluge in mu podelil naziv Saifu'd-Davlah (Meč države) ter ga imenoval za poveljnika čet Horasana namesto Abu 'Alija Simdžurija.
Aprila 995 sta ga Abu Ali in Fa'iq napadla pri Nišapurju, premagala njegovo vojsko in zajela njegove slone ter zaklad. Julija je Sabuktigin pohitel na pomoč Mahmudu. Sabuktigin se je zapletel v bitko in premagal zavezniško vojsko. Veliko Abu Alijevih častnikov je bilo ujetih in zamenjanih za slone.
Leta 996, ko je Ilak kan Kara Kanidskega kanata napredoval proti Buhari, je Abdu'llah, vezir Amirja Nuha, užalil Subuktigina in mu zasedel del njegovega cesarstva. Subuktigin je poslal Mahmuda z 20.000 vojaki, da ga zamenja na oblasti. Med njegovo odsotnostjo je Abu'l-Kasim Simdžuri, brat Abu Alija Simdžurija, zavzel Nišapur. Mahmud ga je s svojim stricem Buhradžukom brez boja ponovno zavzel Nišapur. Nato je ponovno utrdil oblast v Horasanu. Po Subuktiginovi smrti se je Mahmud vrnil v Gazno, da bi se s svojim bratom Ismailom boril za prestol.
Vladavina
Vojna za nasledstvo Sabuktigin je umrl avgusta 997, nasledil pa ga je sin Ismail kot vladar dinastije Gaznavidov. Razlog za Sabuktiginovo odločitev, da za dediča namesto izkušenejšega in starejšega Mahmuda imenuje Ismaila, ni znan. Morda je bilo to zato, ker je bila Ismailova mati hči Sabuktiginovega starega gospodarja Alptigina. Mahmud se je kmalu uprl in s pomočjo svojega drugega brata, Abu'l-Muzafarja, guvernerja Busta, naslednje leto v bitki pri Gazniju premagal Ismaila in prevzel nadzor nad kraljestvom Gaznavidov. Istega leta, leta 998, je Mahmud odpotoval v Balh in se poklonil Amirju Abu'l-Harifu Mansurju bin Nur II. Nato je za svojega vezirja imenoval Abu'l-Hasana Isfarainija, nato pa se je iz Gaznija odpravil proti zahodu, da bi zavzel regijo Kandahar, nato pa Bust (danes Laškar Gah v jugozahodnem Afganistanu ), ki ga je preoblikoval v militarizirano mesto.
Osvojitev Horasana Leta 998 je Mahmud Gaznijski, ki je nasledil svojega očeta, poskušal razširiti gaznavidski nadzor v Horasan. Potem ko mu ni uspelo zagotoviti Horasana s pogajanji s samanidskim Amirjem Mansurjem II., je Mahmud leta 999 napadel Nišapur. 2. februarja 999 sta Mansurja umorila samanidska plemiča Begtuzun in Fa'ik, ki sta na prestol postavila njegovega brata Abd al-Malika II. Mahmud je izkoristil atentat na Mansurja in napredoval proti Samanidom. Sklenjen je bil kratek mirovni sporazum, ki je Mahmudu zagotovil nadzor nad Heratom in Balhom. Vendar se je konflikt nadaljeval, ko je Dara bin Kabus, ki se ni strinjal s pogodbo, napadel Mahmudovo vojsko. Mahmud je zbral svojo vojsko blizu Merva. Gaznavidske sile, ki jih je vodil Mahmud in njegov brat Abu'l Muzafar Nasr, podprti s konjenico in sloni, so premagale samanidsko vojsko Abd al-Malika, Abu'l Kasima, Begtuzuna in Fa'ika. Samanidska dinastija se je kmalu zatem sesula s Fa'ikovo smrtjo in invazijo Kara-Kanidov na Buharo, pri čemer je bil Abd al-Malik leta 999 ujet.
Osvojitev Sistana Leta 1002 je Mahmud napadel Sistan in odstavil Halafa ibn Ahmada, s čimer se je končala dinastija Safaridov. Od tam se je odločil, da se bo osredotočil na Hindustan na jugovzhodu, zlasti na zelo rodovitna zemljišča v regiji Pandžab. desno|sličica|300x300_pik|Sultan Mahmud in njegove sile napadajo trdnjavo Zarandž leta 1003 n.št. Jami al-Tawarikh, 1314 n. št.
Vojna s Kara-Hanidskim kanatom Leta 1006 so Kara-Hanidi pod vodstvom Ilak Nasr kana in Kadir kana napadli Horasan, del Gaznavidskega cesarstva, da bi si ga priključili. Leta 1006 so sile Ilak kana za kratek čas zavzele Balh in Herat, vendar jih je sultan Mahmud sredi leta 1006 hitro izgnal. Leta 1008 sta Ilak kan in Kadir kan vodila 50.000-glavo vojsko čez reko Amu Darjo (Oxus), vendar so jih Mahmudove sile, ki so jih podpirali sloni, v bitki pri Katarju 5. januarja 1008 odločno premagale. Kara-Hanidi so pobegnili in utrpeli velike izgube, sultan Mahmud si je zagotovili nadzor Gaznavidov nad Horasanom.
Osvojitev Horezma Leta 1017 se je Mahmud odločil osvojiti Horezm, ki je bil pod Ma'munidi. Ma'mun I. ibn Muhamad je Horezm priključil, potem ko je leta 995 premagal Afrihid Šaha Abu 'Abdalaha Muhamada. Po Ma'munovem atentatu leta 997 je njegov sin Abu al-Hasan Ali vladal do leta 1009, sledil pa mu je brat Abu'l-Abas Ma'mun. Soočil se je s pritiskom, da prizna Mahmudovo suverenost, kar je privedlo do njegove vdaje, tako da je prebral hutbo v Mahmudovem imenu. To je sprožilo upor, ki je dosegel vrhunec z njegovim atentatom marca 1017, ki so ga zagrešili uporniki pod vodstvom Alptigina, ki je za vladarja postavil mladega sina Abul-Abbas. Razjarjeni sultan Mahmud Gaznijski je napadel Horezm, 3. julija 1017 premagal upornike in zavzel Gurgenč, usmrtil Alptigina in druge storilce umora kralja, da bi si zagotovil prevlado.
Mahmudov prvi pohod na jug je bil proti ismailski državi, ki jo je leta 965 v Multanu ustanovil da'i iz Fatimidskega kalifata, da bi si pridobil politično naklonjenost in priznanje Abasidskega kalifata; s Fatimidi se je povezal tudi drugje. V tem času se je Džajapala poskušal maščevati za prejšnji vojaški poraz, ki ga je proti Mahmudovem očetu, ki je konec osemdesetih let 10. stoletja nadzoroval Gazni in je Džajapali odvzel obsežno ozemlje. Njegov sin Anandapala ga je nasledil in nadaljeval boj za maščevanje očetovega samomora. V bitki pri Čaču je sestavil močno konfederacijo, ki je utrpela poraz, ko se je njegov slon v ključnem trenutku obrnil iz bitke, kar je leta 1008 v Lahoreju ponovno obrnilo tok v Mahmudovo korist in Mahmudu prineslo nadzor nad šahijskimi posestmi Udbandpura.
Vojaški pohodi na indijsko podcelino sličica|300x300_pik|Mahmud Gaznijski prejema indijske slone kot davek (Majmu al-Tavarih, Hafiz-i Abru, Herat, 1425). sličica|300x300_pik|Ujeti indijski radža, pripeljan sultanu Mahmudu Gaznijskemu. Folio iz Majmu al-Tavariha, Hafiz-i Abru, Herat, 1425. Po porazu Indijske konfederacije se je Mahmud, potem ko se je odločil maščevati za njihov skupni odpor, odpravil na redne pohode proti njim, pri čemer je osvojena kraljestva prepustil hindujskim vazalom in si priključil le regijo Pandžab. Prav tako se je zaobljubil, da bo vsako leto plenil bogato regijo severozahodne Indije.
Vojna proti hindujskemu šahiju Mahmud Gaznijski je najprej napadel sodobni Pakistan in nato dele Indije. 28.Novembra 1001 se je njegova vojska v bitki pri Pešavarju spopadla in premagala vojsko radže Džajapale iz kabulskih šahijev. Ujel je in kasneje izpustil hindujskega šahijskega vladarja Džajapalo, ki je svojo prestolnico preselil v Pešavar. Džajapala se je ubil in nasledil ga je sin Anandapala. Leta 1005 je Mahmud Gaznijski napadel Bhatio (verjetno Bhero), leta 1006 pa Multan, ko ga je napadla vojska Anandapale. Naslednje leto je Mahmud Gaznijski napadel in uničil Suhapalo, vladarja Bafinde (ki je postal vladar z uporom proti šahijskemu kraljestvu). Leta 1008–1009 je Mahmud v bitki pri Čaču premagal hindujske šahije. Leta 1013 je bilo med Mahmudovo osmo ekspedicijo v vzhodni Afganistan in Pakistan šahijsko kraljestvo (ki je bilo takrat pod Triločanapalo, sinom Anandapale) strmoglavljeno.
Poskus vdora v Kašmir