Kitajski vrt je slog krajinskega vrta, ki se je razvijal več kot tri tisoč let. Vključuje tako prostrane vrtove kitajskih cesarjev in članov cesarske družine, zgrajene za užitek in navduševanje, kot tudi bolj intimne vrtove, ki so jih ustvarili učenjaki, pesniki, nekdanji vladni uradniki, vojaki in trgovci, namenjene razmisleku in pobegu od zunanjega sveta. Ustvarjajo idealizirano miniaturno pokrajino, ki naj bi izrazila harmonijo, ki bi morala obstajati med človekom in naravo.Michel Baridon, Les Jardins - paysagistes, jardiners, poḕts. p. 348
Umetnost kitajskega vrta združuje arhitekturo, kaligrafijo in slikarstvo, kiparstvo, literaturo, vrtnarjenje in druge umetnosti. Je model kitajske estetike, ki odraža globoko filozofsko razmišljanje in prizadevanje za življenje kitajskega ljudstva. Med njimi so gorsko letovišče Čengde in Poletna palača, ki spadata med cesarske vrtove, ter več klasičnih vrtov Sudžov v provinci Džjangsu, ki spadajo med zasebne vrtove, ki so prav tako uvrščeni na seznam svetovne dediščine UNESCO. V kitajskih vrtovih se uporablja veliko bistvenih elementov, eden izmed njih pa so tudi Lunina vrata.
Tipičen kitajski vrt je obdan z zidovi in vključuje enega ali več ribnikov, skalnih del, dreves in rož ter vrsto dvoran in paviljonov znotraj vrta, ki so povezani z vijugastimi potmi in cikcakastimi galerijami. Z gibanjem od stavbe do stavbe si lahko obiskovalci ogledajo vrsto skrbno sestavljenih prizorov, ki se odvijajo kot zvitek krajinskih slik.
Zgodovina Začetki Najstarejši zabeleženi kitajski vrtovi so nastali v dolini Rumene reke v času dinastije Šang (1600–1046 pr. n. št.). Ti vrtovi so bili veliki zaprti parki, kjer so kralji in plemiči lovili divjad ali gojili sadje in zelenjavo. Zgodnji napisi iz tega obdobja, vklesani v želvje oklepe, vsebujejo tri kitajske znake za vrt: ju, pu in juan. Ju je bil kraljevi vrt, kjer so gojili ptice in živali, pu pa vrt za rastline. V času dinastije Čin (221–206 pr. n. št.) je juan postal znak za vse vrtove.Feng Chaoxiong, The Classical Gardens of Suzhou, preface, and Bing Chiu, Jardins de Chine, ou la quete du paradis, Editions de La Martiniere, Paris 2010, p. 10–11. Stari znak za juan je majhna slika vrta; zaprt je v kvadrat, ki lahko predstavlja zid, in ima simbole, ki lahko predstavljajo tloris stavbe, majhen kvadrat, ki lahko predstavlja ribnik, in simbol za nasad ali granatno jabolko.Tong Jun, Records of Jiang Gardens, cited in Feng Chanoxiong, The Classical Gardens of Suzhou.
Znan kraljevi vrt pozne dinastije Šang je bila Terasa, ribnik in park duha (Lingtai, Lingzhao Lingyou), ki ga je zgradil kralj Venvang zahodno od svojega glavnega mesta Jin. Park je bil v Klasiki poezije opisan takole:
Kralj se sprehaja po Parku duha, Jeleni klečijo na travi in hranijo svoje mladiče, Jeleni so lepi in sijoči. Brezhibni žerjavi imajo bleščeče belo perje. Kralj se sprehaja do Ribnika duha, Voda je polna rib, ki se zvijajo.Translation in Jardins de Chine, ou la quête du paradis, cited in Che Bing Chiu, Jardins de Chine, ou la quete du paradis, p. 11.
Drug zgodnji kraljevi vrt je bil Šačui ali Peščene sipine, ki ga je zgradil zadnji vladar dinastije Šang, kralj Džov (1075–1046 pr. n. št.). Sestavljen je bil iz zemeljske terase ali tai, ki je služila kot opazovalna ploščad v središču velikega kvadratnega parka. Opisan je bil v enem od zgodnjih klasikov kitajske književnosti, Zapisih velikega zgodovinarja (Šidži).Tan, p. 10. See also Che Bing Chiu, Jardins de Chine, ou la quete du paradis, p. 11. Po Šidžiju je bila ena najbolj znanih značilnosti tega vrta Vinski bazen in mesni gozd (酒池肉林). Na posestvu palače je bil zgrajen velik bazen, dovolj velik za več majhnih čolnov, z notranjimi oblogami iz poliranih ovalnih kamnov z morske obale. Bazen je bil nato napolnjen z vinom. Sredi bazena je bil zgrajen majhen otok, kjer so bila posajena drevesa, na katerih so viseli nabodala pečenega mesa. Kralj Džov in njegovi prijatelji ter konkubine so pluli v svojih čolnih, pili vino z rokami in jedli pečeno meso z dreves. Kasneje so kitajski filozofi in zgodovinarji ta vrt navajali kot primer dekadence in slabega okusa.Che Bing Chiu, Jardins de Chine, ou la quete du paradis, p. 11.
V obdobju pomladi in jeseni (722–481 pr. n. št.), leta 535 pr. n. št., je kralj Džing iz dinastije Džov zgradil teraso Šanghua z razkošno okrašenimi palačami. Leta 505 pr. n. št. se je začela gradnja še bolj dovršenega vrta, terase Gusu. Bila je na pobočju gore in je vključevala vrsto teras, povezanih z galerijami, skupaj z jezerom, po katerem so pluli čolni v obliki modrih zmajev. Z najvišje terase se je razgled raztezal vse do jezera Tai, Velikega jezera.Che Bing Chiu, Jardins de Chine, p. 12
Legenda o otoku nesmrtnih
Starodavna kitajska legenda je igrala pomembno vlogo v zgodnjem oblikovanju vrtov. V 4. stoletju pred našim štetjem je zgodba Klasika gora in morja opisala vrh, imenovan gora Penglai, ki je na enem od treh otokov na vzhodnem koncu Bohajskega morja, med Kitajsko in Korejo, in je bil dom osmih nesmrtnih. Na tem otoku so bile palače iz zlata in srebra, drevesa pa so bila okrašena z dragulji. Ni bilo bolečine, ni bilo zime, kozarci za vino in sklede za riž so bili vedno polni, sadje pa je, ko so ga pojedli, podeljevalo večno življenje.
Leta 221 pr. n. št. je kralj dinastije Čin Čin Ši Huang osvojil druge rivalske države in združil Kitajsko pod okriljem cesarstva Čin, ki mu je vladal do leta 210 pr. n. št. Slišal je legendo o otokih in poslal odposlance, da bi našli otoke in prinesli nazaj eliksir nesmrtnega življenja, vendar neuspešno. V svoji palači blizu prestolnice Šjanjang je ustvaril vrt z velikim jezerom, imenovanim Lanči gong ali Jezero orhidej. Na otoku v jezeru je ustvaril repliko gore Penglaj, ki simbolizira njegovo iskanje raja. Po njegovi smrti je cesarstvo Čin leta 206 pr. n. št. padlo, njegovo glavno mesto in vrt pa sta bila popolnoma uničena, vendar je legenda še naprej navdihovala kitajske vrtove. Nekateri vrtovi imajo en sam otok z umetno goro, ki predstavlja otok osmih nesmrtnih. Drugi vrtovi imajo vrtove s tremi gorami Bošan - Penglaj, Jingdžov in Fanghu ali Fangdžang. Sistem Jiči Sanšan () z enim ribnikom in tremi gorami je bil glavni model kraljevih vrtov.Che Bing Chiu, Jardins de Chine, p. 12.
Dinastija Han (206 pr. n. št.–220 n. št.) Pod dinastijo Han (206 pr. n. št. – 220 n. št.) je bila v Čanganu zgrajena nova cesarska prestolnica, cesar Vu pa je zgradil nov cesarski vrt, ki je združeval značilnosti botaničnega in živalskega vrta ter tradicionalnih lovišč. Navdihnjen z drugo različico kitajske klasike o Otokih nesmrtnih, imenovano Liezi, je ustvaril veliko umetno jezero, Jezero Vrhovne esence, s tremi umetnimi otoki v središču, ki predstavljajo tri otoke nesmrtnih – Penglai, Fanghu in Jingdžov. Park je bil kasneje uničen, vendar je njegov spomin še stoletja navdihoval kitajsko vrtno oblikovanje. Palača Džjandžang v dinastiji Han je prvi znani vrt, zgrajen s celotnim sklopom treh preostalih gora Bohai Šenšan. Od takrat je sistem Jiči Sanšan () z enim ribnikom in tremi gorami glavni model kraljevih vrtov.
Drug pomemben vrt iz obdobja Han je bil vrt generala Liang Džija, zgrajen pod cesarjem Šunom (125–144 n. št.). Z bogastvom, ki si ga je nabral v dvajsetih letih na cesarskem dvoru, je Liang Dži zgradil ogromen krajinski vrt z umetnimi gorami, soteskami in gozdovi, polnim redkih ptic in udomačenih divjih živali. To je bil eden prvih vrtov, ki je poskušal ustvariti idealizirano kopijo narave.
Vrtovi za pesnike in učenjake (221–618 n. št.)
Po padcu dinastije Han se je na Kitajskem začelo dolgo obdobje politične nestabilnosti. Budizem je na Kitajsko uvedel cesar Ming (57–75 n. št.) in se je hitro širil. Do leta 495 je imelo mesto Luojang, prestolnica dinastije Severni Vei, več kot 1300 templjev, večinoma v nekdanjih rezidencah vernikov. Vsak od templjev je imel svoj majhen vrt.Che Bing Chiu Jardins de Chine, p. 16.
V tem obdobju so mnogi nekdanji vladni uradniki zapustili dvor in zgradili vrtove, kjer so se lahko umaknili zunanjemu svetu in se osredotočili na naravo in literaturo. En primer je bil Džingu Juan ali Vrt Zlate doline, ki ga je leta 296 deset kilometrov severovzhodno od Luojanga zgradil Ši Čong (249–300 n. št.), aristokrat in nekdanji dvorni uradnik. Na banket v svojem vrtu je povabil trideset znanih pesnikov in o dogodku sam zapisal:
Ta obisk vrta je privedel do znane zbirke pesmi Džingu Ši ali Pesmi Zlate doline in začel dolgo tradicijo pisanja poezije v vrtovih in o vrtovih.Chen Congzhou and Jiang Qiting (Editors), Yuanzong, Shanghai, 2004, "You Jingyu yuan xu," p. 39.
Pesnik in kaligraf Vang Šidži (307–365) je v svoji odlični kaligrafiji napisal Predgovor k poemom, zloženim v Paviljonu orhidej, v katerem je predstavil knjigo, v kateri je zabeležil dogodek Srečanja v Paviljonu orhidej, še enega znanega pesniškega prizorišča v podeželskem umiku, imenovanem Paviljon orhidej. To je bil park z vijugastim potokom. Zbral je skupino znanih pesnikov in jih posadil ob potok. Nato je v potok postavil skodelice vina in jih pustil plavati. Če se je skodelica ustavila ob enem od pesnikov, jo je moral ta spiti in nato sestaviti pesem. Vrt plavajočih skodelic (liubei tang) z majhnimi paviljoni in umetnimi vijugastimi potočki je postal izjemno priljubljen tako v cesarskih kot zasebnih vrtovih.
Paviljon orhidej je navdihnil cesarja Janga (604–617) iz dinastije Sui, da je v bližini Hangdžova zgradil svoj novi cesarski vrt, Vrt Zahoda. Njegov vrt je imel vijugast potok za plavajoče kozarce vina in paviljone za pisanje poezije. Park je uporabljal tudi za gledališke prireditve; Po svojem potoku je spustil majhne čolne z animiranimi figurami, ki so ponazarjale zgodovino Kitajske.Michel Baridon, Les Jardins, p. 352
Dinastija Tang (618–907), prva zlata doba klasičnega vrta Dinastija Tang (618–907 n. št.) velja za prvo zlato dobo klasičnega kitajskega vrta. Cesar Šuanzong je v bližini Šjana zgradil veličasten cesarski vrt, Vrt veličastnega čistega jezera in tam živel s svojo slavno konkubino, soprogo Jang.Michel Baridon, Les Jardins, p. 352.
Slikarstvo in poezija sta dosegla raven, kakršne še ni bilo, in novi vrtovi, veliki in majhni, so napolnili glavno mesto Čangan. Novi vrtovi so bili navdihnjeni s klasičnimi legendami in pesmimi. Obstajali so šanči juan, vrtovi z umetnimi gorami in ribniki, navdihnjeni z legendo o otokih nesmrtnih, in šanting juan, vrtovi z replikami gora in majhnimi razglednimi hišicami ali paviljoni. Tudi običajne rezidence so imele na svojih dvoriščih majhne vrtove s terakotnimi gorami in majhnimi ribniki.
Te kitajske klasične vrtove ali učene vrtove (venren juan) je navdihovala klasična kitajska poezija in slikarstvo. Pomemben primer je bil vrt v dolini DŽante pesnika in slikarja ter javnega uslužbenca Vang Veija (701–761). Kupil je porušeno vilo pesnika, ki je stala blizu ustja reke in jezera. V svojem vrtu je ustvaril dvajset majhnih krajinskih prizorov z imeni, kot so Vrt magnolij, Valovite vrbe, Kiosk v osrčju bambusa, Izvir zlatega prahu in Razgledna hiša ob jezeru. Za vsak prizor v vrtu je napisal pesem in naročil znanemu umetniku, naj na stene njegove vile naslika prizore iz vrta. Po upokojitvi iz vlade je svoj čas preživljal z izleti z ladjo po jezeru, igranjem na citre ter pisanjem in recitiranjem poezije.Patrick Carré, Le Jardin de Lettré, Musée Albert Kahn, Besançon, Éditions de l'imprimeur, 2004, pp. 97–109.
V času dinastije Tang se je gojenje rastlin razvilo na visoko raven, saj so številne rastlinske vrste gojili z vnašanjem, udomačevanjem, presajanjem in cepljenjem rastlin. Poudarjene so bile estetske lastnosti rastlin, objavljene pa so bile številne knjige o razvrščanju in gojenju rastlin. Glavno mesto Čangan je bilo zelo kozmopolitsko mesto, polno diplomatov, trgovcev, romarjev, menihov in študentov, ki so opise vrtov prenašali po vsej Aziji. Gospodarska blaginja dinastije Tang je privedla do vse večje gradnje klasičnih vrtov po vsej Kitajski.