Območja svetovne dediščine Organizacije Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) so kraji, pomembni za kulturno ali naravno dediščino, kot je opisano v Konvenciji UNESCO o svetovni dediščini, ustanovljeni leta 1972. Kulturna dediščina je sestavljena iz spomenikov (kot so arhitekturna dela, monumentalne skulpture ali napisi), skupin stavb in območij (vključno z arheološkimi najdišči). Naravne značilnosti (ki jih sestavljajo fizične in biološke formacije), geološke in fiziografske formacije (vključno z habitati ogroženih vrst živali in rastlin) ter naravna območja, ki so pomembna z vidika znanosti, ohranjanja narave ali naravne lepote, so opredeljena kot naravna dediščina. Mehika je konvencijo sprejela 23. februarja 1984, s čimer je postala upravičena do vključitve na seznam njenih zgodovinskih območij. Mehika ima na seznamu 36 območij (največje število območij na državo v Amerikah) in nadaljnjih 23 poskusnih območij.
Prvih šest mehiških območij je bilo na seznam vpisanih na 11. zasedanju Odbora za svetovno dediščino, ki je potekalo na sedežu UNESCO v Parizu v Franciji leta 1987. Najnovejši vpis je bila pot Wixárika skozi sveta mesta do Wirikute, ki je bila uvrščena na seznam leta 2025. Na seznamu je 28 kulturnih, šest naravnih in dve znamenitosti, ki so tako zaradi kulturnega kot naravnega pomena. Območje Otoki in zavarovana območja Kalifornijskega zaliva je bilo uvrščeno na seznam ogroženih zaradi bližajočega se izumrtja vaquite, endemične pliskavke v zalivu.
Območja svetovne dediščine UNESCO uvršča območja pod deset kriterijev; vsak vpis mora izpolnjevati vsaj enega od kriterijev. Kriteriji od i do vi so kulturni, kriteriji od vii do x pa naravni.