Lochryjev poraz, znan tudi kot Lochryjev pokol, je bila bitka, ki se je odvijala 24. avgusta 1781 blizu današnje Aurora, Indiana, v Združenih državah Amerike. Bitka je bila del ameriške revolucionarne vojne (1775–1783), ki se je začela kot konflikt med Veliko Britanijo in Trinajstimi kolonijami, preden se je razširila na zahodno fronto, kjer so ameriški Indijanci vstopili v vojno kot britanski zavezniki. Bitka je bila kratka in odločilna: približno sto Indijancev lokalnih plemen, ki jih je vodil Joseph Brant, mohawški vojaški poglavar, ki je bil začasno na zahodu, je napadlo podobno število pensilvanske milice pod vodstvom Archibalda Lochryja. Brant in njegovi možje so ubili ali zajeli vse Pensilvance, ne da bi utrpeli kakršne koli žrtve.
Lochryjeva sila je bila del vojske, ki jo je zbral brigadni general George Rogers Clark za kampanjo proti Detroitu, britanskemu regionalnemu poveljstvu. Clark, najpomembnejši ameriški vojaški vodja na severozahodni fronti, je sodeloval z guvernerjem Thomasom Jeffersonom iz Virginije pri načrtovanju odprave za zavzetje Detroita, s čimer sta upala, da bosta končala britansko podporo indijanskim vojnim prizadevanjem. V začetku avgusta 1781 sta Clark in približno 400 mož zapustila Fort Pitt v Pensilvaniji z ladjo, plula po reki Ohio nekaj dni pred Lochryjem in njegovimi možmi, ki so jih poskušali dohiteti.
Sila Josepha Branta je bila del združene britanske in indijanske vojske, ki se je zbirala za boj proti Clarkovi ofenzivi. Brant je imel premalo mož, da bi se spopadel s Clarkom, toda ko je prestregel sporočila, ki so potovala med Clarkom in Lochryjem, je izvedel za Lochryjevo manjšo skupino, ki je prihajala zadaj. Ko je Lochry pristal, da bi nahranil svoje može in konje, je Brant sprožil svoj izjemno uspešen napad iz zasede. Ker je Clark uspel rekrutirati le delček mož, ki jih je potreboval za svojo kampanjo, je izguba Lochryjevih mož povzročila odpoved Clarkove odprave.
Ozadje
V dolini reke Ohio se je ameriška revolucionarna vojna borila predvsem med ameriškimi kolonisti južno in vzhodno od reke Ohio (v današnji zahodni Pensilvaniji, Zahodni Virginiji in Kentuckyju) ter ameriškimi Indijanci z njihovimi britanskimi zavezniki severno od reke (zdaj Srednji zahod Združenih držav Amerike). Iz Detroita so Britanci rekrutirali in oskrbovali indijanske vojne skupine za napad na ameriške utrdbe in naselja, v upanju, da bodo preusmerili ameriške vojaške vire iz glavnega vojnega gledališča na vzhodu, pa tudi obdržali Indijance – in donosno trgovino s krznom – trdno vezane na Britanski imperij. Indijanci dežele Ohio, predvsem Shawnee, Mingo, Delaware in Wyandot, so upali, da bodo pregnali ameriške naseljence iz Kentuckyja in si povrnili svoja lovišča, ki so jih izgubili v Pogodbi iz Fort Stanwixa (1768) in vojni lorda Dunmoreja (1774).Za več ozadja o vojni na Zahodu glej Zahodna fronta med ameriško revolucijo. Standardna akademska zgodovina mejne vojne na reki Ohio je Downes, Council Fires.
Američani so si prizadevali obdržati Kentucky in si zagotoviti ozemeljske zahteve do regije z občasnimi odpravami proti sovražnim indijanskim naseljem severno od reke Ohio. George Rogers Clark, častnik milice Virginije v Kentuckyju, je verjel, da lahko Američani na koncu zmagajo v mejni vojni z zavzetjem Detroita. Temelje za ta cilj je postavil leta 1779 z zavzetjem britanske postojanke Vincennes, Indiana in zajetjem britanskega poveljnika Detroita, podguvernerja Henryja Hamiltona.James, George Rogers Clark, 147–48. "Ta udarec", je dejal Clark,""bo skoraj končalo indijansko vojno."James, George Rogers Clark, 151. Clark se je pripravljal na kampanjo v Detroitu leta 1779 in ponovno leta 1980, vendar je vsakič odpovedal odpravo zaradi pomanjkanja ljudi in zalog. "Detroit je bil izgubljen zaradi pomanjkanja nekaj mož," je tožil.James, George Rogers Clark, 171–72; Downes, Council Fires, 247.
Načrtovanje Clarkove kampanje
Konec leta 1780 je Clark odpotoval na vzhod, da bi se posvetoval s Thomasom Jeffersonom, guvernerjem Virginije, o odpravi leta 1781. Jefferson je zasnoval načrt, po katerem naj bi Clark vodil 2.000 mož proti Detroitu, z upanjem, da bi preprečil govorice o britanski ofenzivi proti Kentuckyju.James, George Rogers Clark, 229. Da bi se izognil morebitnim sporom glede čina s kontinentalnimi vojaškimi polkovniki med organizacijo kampanje, je Clark zahteval, da ga Jefferson poviša v brigadnega generala v kontinentalni vojski. Vojaška pravila pa so Clarku preprečevala, da bi prejel kontinentalno imenovanje, ker je Clark svoj polkovniški čin prejel od Virginije in ne od Združenih držav. Jefferson je namesto tega Clarka povišal v virginijski čin "brigadnega generala sil, ki naj bi se zbrale na odpravi zahodno od Ohia".Clarkovo povišanje je bilo tako oblikovano, ker je država Virginija imenovala generale le za posebne namene. Bakeless, Background to Glory, 272; James, George Rogers Clark, 231–32. Januarja je Clark odšel v Fort Pitt v zahodni Pensilvaniji, da bi zbral svoje može in zaloge. Njegov cilj je bil, da bo odprava pripravljena za odhod iz Fort Pitta do 15. junija.English, Conquest, 717.
Kot pri prejšnjih kampanjah je bilo tudi tokrat problematično zbrati dovolj mož. Jefferson je pozval zahodne okraje Virginije, naj zagotovijo milico za Clarkovo kampanjo, vendar so okrajni uradniki protestirali, da ne morejo odstopiti mož.James, George Rogers Clark, 232–33. Milica ni želela oditi na dolgotrajno odpravo – odsotni bi bili šest mesecev do enega letaVan Every, A Company of Heroes, 258. – medtem ko so bile njihove družine in domovi ogroženi s strani vojske lorda Cornwallisa na vzhodu, z indijanskimi napadi s severa in s strani lojalistov doma.Downes, Council Fires, 266–67. Zaradi tega odpora je Jefferson pozval prostovoljce, namesto da bi milici ukazal, naj spremlja odpravo.James, George Rogers Clark, 233.
Poleg prostovoljcev je Jefferson uredil tudi, da je Clarka spremljal polk 200 rednih kontinentalnih vojakov pod polkovnikom Johnom Gibsonom.James, George Rogers Clark, 234. Dolgotrajne napetosti med častniki kontinentalne vojske in milico so pa takšno sodelovanje oteževale. Polkovnik Daniel Brodhead, poveljnik kontinentalne vojske v Fort Pittu, je zavrnil dodelitev mož za Clarkovo kampanjo, ker je sam pripravljal odpravo proti Delawarskim Indijancem, ki so se nedavno pridružili vojni proti Američanom.James, George Rogers Clark, 237–38; Downes, Council Fires, 265–67. Brodhead je marca vkorakal v Ohijsko deželo in uničil glavno mesto Delawarskih Indijancev Coshocton. To je povzročilo, da so Delawarci postali bolj odločni sovražniki in Clarku je odvzelo nujno potrebne može in zaloge za kampanjo v Detroitu.Downes, Council Fires, 265–66.
Clark je imel težave tudi pri novačenju mož iz Pensilvanije: dolgotrajna zamera zaradi nedavno rešene mejne razprave med Virginijo in Pensilvanijo je pomenila, da je le malo Pensilvancev bilo pripravljenih sodelovati v odpravi, ki jo je vodil Virginijec.Downes, Council Fires, 267–68; Hassler, Old Westmoreland, 133. Clarkov sporni poskus, da bi vpoklical Pensilvance v službo, je povzročil še več slabe volje.Hassler, Old Westmoreland, 135–37. Eden od Pensilvancev, ki je podpiral Clarka, je bil polkovnik Archibald Lochry, poveljnik milice okrožja Westmoreland. 4. julija je Lochry pisal Josephu Reedu, predsedniku Vrhovnega izvršnega sveta Commonwealtha Pensilvanije:
Tukaj imamo to poletje zelo težke čase. Sovražnik je skoraj nenehno v našem okrožju, ubija in ujema prebivalce. Ne vidim načina, kako bi se lahko branili, razen z ofenzivnimi operacijami. General Clarke je zahteval našo pomoč, da bi mu omogočili izvedbo odprave v indijansko deželo.Archibald Lochry to Joseph Reed, July 4, 1781. Pennsylvania Archives, 1st series, 9:247.
Z Reedovo odobritvijo je Lochry začel novačiti moške za Clarkovo odpravo. Mnogi moški iz Westmorelanda niso želeli pustiti svojih domov nebranjenih, zato je Lochry uspel vpoklicati le okoli 100 prostovoljcev za kampanjo.Downes, Council Fires, 268–69.
Ko je Clark končno zapustil Fort Pitt avgusta, ga je spremljalo le 400 mož,James, George Rogers Clark, 241; Downes, Council Fires, 269. čeprav je pričakoval, da se bo srečal z Lochryjem in njegovimi Pensilvanci v Fort Henryju (današnji Wheeling, Zahodna Virginija). Clark je bil jezen zaradi pomanjkanja podpore njegovi kampanji,Downes, Council Fires, 269. vendar je še vedno upal, da bo milica iz Kentuckyja, ki naj bi se z njim srečala v Fort Nelsonu (Louisville, Kentucky), zagotovila dodatne moške. Nameraval je vsaj izvesti odpravo proti sovražnim Indijancem, če ne bi imel dovolj mož za napad na Detroit.James, George Rogers Clark, 242; Bakeless, Background to Glory, 276.
Indijanske in britanske priprave
Zahvaljujoč učinkoviti obveščevalni mreži so britanski uradniki in njihovi zavezniki ameriški Indijanci že februarja vedeli za Clarkovo načrtovano odpravo. Aprila je bil v Detroitu sklican svet, da bi pripravili obrambo.Nelson, Man of Distinction, 118. Poveljnik v Detroitu je bil major Arent DePeyster, zamenjava Henryja Hamiltona, ki je poročal siru Fredericku Haldimandu, guvernerju province Quebec. DePeyster je uporabljal agente britanskega indijanskega oddelka, kot sta bila Alexander McKee in Simon Girty, ki sta imela oba tesne odnose z ameriškimi Indijanci iz Ohia, za usklajevanje britanskih in indijanskih vojaških operacij.Bailey, "British Indian Department", 173.
Konferenci v Detroitu se je pridružila delegacija Irokezov, ki jo je vodil Joseph Brant (ali Thayendanegea), vojaški vodja Mohawkov, enega od šestih narodov Irokeške konfederacije.Brantovo rojstno ime je bilo Thayendanegea, vendar je, tako kot drugi Indijanci, ki so bili krščeni, uporabljal tudi krščansko ime; Taylor, Divided Ground, 3. Brant je bil ob začetku vojne manjši vojaški poglavar, vendar sta ga njegova sposobnost govorjenja angleščine in njegove povezave z britanskimi uradniki naredile pomembnega v očeh Britancev.Taylor, Divided Ground, 90. Ko je Brant leta 1775 odpotoval v London, da bi razpravljal o pritožbah Mohawkov glede zemlje, mu je lord George Germain, 1. vikont Sackville, kolonialni sekretar, nejasno obljubil, da bodo, če bodo Irokezi med vojno podprli krono, pritožbe domorodcev glede zemlje odpravljene po zatrtju upora.Kelsay, Joseph Brant, 166; Taylor, Divided Ground, 88. Brant se je vrnil domov in spodbudil Irokeze, ki so večinoma živeli v zvezni državi New York, da vstopijo v vojno kot britanski zavezniki. Štirje rodovi Šestih narodov so to sčasoma storili.
Brant je med vojno postal spreten partizanski poveljnik, sprva je vodil približno 100 mož, znanih kot "Brantovi prostovoljci". Ker so tradicionalni irokeški voditelji Branta imeli za novinca, ki je bil preveč tesno povezan z Britanci, je bila večina njegovih prostovoljcev belih lojalistov.Kelsay, Joseph Brant, 190–92; Taylor, Divided Ground, 90–93. Brant je med vojno pridobil dodatne domorodne privržence in je bil morda edini Indijanec, ki je bil imenovan za britanskega stotnika,Kelsay, Joseph Brant, 290. vendar ni bil, kot se je včasih trdilo, glavni vojni poglavar Irokezov.Sugden, "Joseph Brant", 84. Brant je sodeloval v skupni britansko-indijanski invaziji na New York leta 1777, ki se je za Britance končala s katastrofalno predajo pri Saratogi. Nato je vodil številne obmejne napade, tako pred kot po obsežni ameriški invaziji leta 1779, ki je opustošila irokeške dežele.