Predsedniška palača () je uradna rezidenca poljskega voditelja države in predsednika, poleg rezidence Belveder, ki stoji v Varšavi na Poljskem. Prvotno zgrajena leta 1643 kot aristokratska graščina, je bila v času svojega obstoja večkrat obnovljena in prenovljena s strani uglednih arhitektov. Sedanja neoklasicistična palača je bila dokončana leta 1818.

Skozi svojo zgodovino je bila palača prizorišče pomembnih zgodovinskih dogodkov v poljski, evropski in svetovni zgodovini. Leta 1791 je objekt gostil avtorje in zagovornike ustave z dne 3. maja 1791, prve moderne evropske ustave. Leta 1818 je palača začela svojo nadaljnjo kariero kot vladna struktura, ko je postala sedež podkralja države (namiestnik) Kongresne Poljske.

Po oživitvi Poljske po prvi svetovni vojni, leta 1918, so stavbo prevzele na novo ustanovljene poljske oblasti in postala sedež Sveta ministrov. Med drugo svetovno vojno je služila kot Deutsches Haus za nemške okupatorje in je nedotaknjena preživela Varšavsko vstajo leta 1944. Po vojni je ponovno prevzela funkcijo sedeža poljskega ministrskega sveta. 14. maja 1955 je bil v predsedniški palači podpisan Varšavski pakt med Sovjetsko zvezo in državami vzhodnega bloka. Od julija 1994 je palača uradni sedež predsednika Republike Poljske.

Zgodovina Palača v času Poljske in Litovske zveze: 1643–1795 Gradnjo današnje predsedniške palače v Varšavi je leta 1643 začel kronski veliki hetman Stanisław Koniecpolski, lastnik mesta Brody (80 km vzhodno od Lvova) in številnih latifundij na vzhodnem obmejnem območju Poljske; od tod tudi prvo ime palače Pałac Koniecpolskich – 'palača Koniecpolski'. Pravili so, da je imel v lasti toliko zemljiške posesti, da je lahko prepotoval širino Republike, medtem ko je vsako noč preživel v enem od svojih dvorcev. Palača ni bila dokončana v času hetmanovega življenja, saj je leta 1646 nepričakovano umrl v svoji rezidenci v Brodyju, nekaj tednov po tem, ko se je poročil.

Arhitekt palače je bil Constantino Tencalla, arhitekt poljskega kralja Vladislava IV. in oblikovalec Sigismundovega stebra pred bližnjim kraljevim gradom, ki spominja na Sigismunda III. Poljskega. Palačo je dokončal Koniecpolskijev sin Aleksander v slogu baročne rezidence, ki je posnemala tiste iz severne Italije in Genove. To potrjuje pogled na palačo na varšavski panorami iz leta 1656,The Eagle and Three Crowns ki ga je posnel Erik Dahlberg.

Naslednji lastnik palače je bil Jerzy Sebastian Lubomirski – veliki kronski hetman in kronski kancler, kasneje pa vodja upora proti kralju – ki je palačo kupil od Aleksandra Koniecpolskega.

Leta 1674 je palača za naslednjih 144 let postala last družine Radziwiłł.

Od potomcev Jerzyja Sebastiana Lubomirskega – Stanisława Herakliusza Lubomirskega in Hieronima Augustyna Lubomirskega – ga je kupil Michał Kazimierz Radziwiłł iz rodu Nieśwież–Ołyka, čigar žena Katarzyna je bila sestra kralja Jana III. Sobieskega. Po njeni smrti je njen sin Karol Stanisław Radziwiłł I. začel prenovo palače in uredil njeno okolico. To nalogo je zaupal kraljevemu arhitektu Augustynu Locciju.

Predzadnji naslednik Nieświeża in Ołyke je bil Karol Stanisław »Panie Kochanku« Radziwiłł, vojvoda Vilne, sin Michała Kazimierza »Rybeńka« Radziwiłła. Od očeta in strica je podedoval ogromna posestva, zaradi katerih je v drugi polovici 18. stoletja postal najbogatejši mogotec na Poljskem in eden najbogatejših mož v Evropi. Palačo je oddal v najem Franciszku Ryxu, da bi v njej postavil gledališče, ki je uprizarjalo igre in prirejalo plese v maskah. Med štiriletnim sejmom 1788–1792 je vsak dan povabil vse člane štirih odločajočih stanov, da bi tam kosili. Vsak dan sta bila postrežena dva obroka: zajtrk pred sejo za 300 ljudi in večerja po seji. Ena najimpresivnejših pojedin, ki jo je priredil, je bila na dan svete Katarine, 25. novembra 1789, ob 25. obletnici kronanja kralja Stanislava Avgusta in v spomin na združitev Litve s poljsko krono. Povabljenih je bilo štiri tisoč gostov, pojedina pa je stala več kot 2 milijona zlotov.

V noči z 2. na 3. maj 1791 se je v palači sestala zarotniška skupina članov štiriletnega Sejma, ki so si prizadevali rešiti Commonwealth, da bi načrtovali načine za sprejetje ustave 3. maja naslednji dan. Zgodovinar Norman Davies ta dokument imenuje »prva ustava te vrste v Evropi«.

Med delitvami: 1795–1918 Karol Stanisław Radziwiłł II. je umrl bolan in slep v starosti 56 let. Njegovo premoženje je podedoval Dominik, sin njegovega polbrata Hieronima. Dominik, ki je bil ranjen v bitki pri Hanauu, je 11. novembra 1813 umrl brez dediča. Linija dedičev Nieśwież–Ołyka je z njim izumrla.

Leta 1818 je palača postala sedež podkralja Kongresne Poljske (ko je dobila ime 'Pałac Namiestnikowski' - palača Namestnika Kraljevine Poljske). Prvi podkralj od leta 1815 je bil Józef Zajączek (1752–1820), nekdanji pribočnik hetmana Franciszka Ksaweryja Braniškega, poslanec štiriletnega sejma, tajnik Prijateljev ustave (tj. ustave 3. maja), poveljnik divizije med poljsko-rusko vojno leta 1792, junak bitke pri Zieleńcah, poljski jakobinec, vojak v legijah Jana Henryka Dąbrowskega, Napoleonov general. Nazadnje je zavzel servilen odnos do Aleksandra I., poljskega kralja in ruskega carja, ki ga je leta 1818 imenoval za vojvodo. Zajączek je pri reki Berezini izgubil nogo in so ga služabniki nosili v naslanjaču.

Palačo je leta 1818 začel prenavljati arhitekt Chrystian Piotr Aigner (1756–1841) v klasicističnem slogu. Razširil je palačo (njena spodnja krila so segala do linije stavb na Krakovskem predmestju), postavil novo veliko stopnišče med glavnim delom stavbe in njenim severnim krilom, prenovil fasade palače in preuredili sobe v prvem in drugem nadstropju glavnega dela stavbe. Zaradi masivnega oboka je pritličje ostalo nespremenjeno. Aigner je imel dva sodelavca: Camilla Landinija, ki je izklesal štiri kamnite leve, ki stražijo dvorišče palače na strani Krakovskega predmestja, in Mikołaja Montija, italijanskega slikarja. Glavni del stavbe je bil preurejen v korintskem slogu in okrašen s stebri, pilastri, balustrado in kamnitimi kipi. Aigner je neločljivo povezan z podkraljevsko () – danes predsedniško – palačo kot ustvarjalec njene klasicistične zunanjosti, ki se je nespremenjena ohranila do danes.

Leto 1852 je palači prineslo katastrofo. Požar je glavni del stavbe skoraj do tal požgal. Ostale so le zoglenele stene. Obnova je bila zaupana Alfonsu Kropiwnickemu (1803–1881). Obnova palače je bila končana leta 1856. Palača je dobila enako arhitekturno zunanjost kot pred požarom, notranjost pa je bila obogatena z novimi dekorativnimi elementi. Avtor dekoracije sob je bil Bolesław Podczaszyński.

V obnovljeni palači so potekala srečanja Kmečkega društva in plesi, ko so carji obiskali Poljsko. Leta 1870 so tam odkrili kip Ivana Paskeviča. Leta 1879 so v kolonadni dvorani palače prebivalci Varšave prvič videli zgodovinsko sliko Jana Matejka Bitka pri Grunwaldu. Na prelomu 20. stoletja so porušili palačo Tarnowski desno (južno) od stavbe, na njenem mestu pa so v letih 1899–1901 zgradili razkošni hotel Bristol, ki ga je zasnoval Władysław Marconi. Eden od delničarjev v konzorciju, ki je zgradil hotel, je bil slavni pianist in poljski premier po prvi svetovni vojni Ignacy Paderewski.

Druga republika do danes Leta 1918 so stavbo prevzele novo ustanovljene poljske oblasti, obnova palače pa je bila zaupana Marianu Lalewiczu. Stavba je postala uradni sedež predsednika ministrskega sveta (predsednika vlade) in samega ministrskega sveta. V stranskih krilih so bile pisarne ministrskega sveta. Stavbo, ki jo je obnovil Lalewicz, so prebivalci in obiskovalci Varšave zelo občudovali. Nemec Hermann Göring se je februarja 1937, ko je obiskal predsednika vlade, generala Felicjana Sławoja Składkowskega, za palačo tako zelo zanimal, da je na srečanje s poljskim zunanjim ministrom Józefom Beckom prišel pozno.

Leta 1939 je palača utrpela minimalno škodo. V letih 1941–1942 sta jo poljska arhitekta Juliusz Nagórski in Jan Łukasik korenito prenovila v Deutsches Haus. Med deli je bila rokokojska ornamentika v sobah s pogledom na vrt zelo skrbno obnovljena. Na stopnišču so odkrili nekaj grizaj slik z motivi orla in orožja. Nemci so želeli odstraniti orle kot poljske državne simbole, vendar so jim dovolili, da ostanejo, potem ko so jim pojasnili, da gre za Napoleonove orle, priljubljen motiv iz obdobja Francoskega cesarstva. V pritličju desnega krila so postavili restavracijo z lesenim stropom s tramovi in ​​prostorno garderobo. Palača je varšavsko vstajo preživela nedotaknjena.

Po drugi svetovni vojni sta palačo temeljito obnovila Antoni Brusche in Antoni Jawornicki. Leta 1965 je bil klasicistični konjeniški kip kneza Jožefa Poniatowskega, delo Bertela Thorvaldsena, ki je prej stal pred zdaj porušeno stavbo poljskega generalštaba ('Saška palača') na bližnjem Piłsudskem trgu (nekoč znanem kot Saški trg), premeščen na dvorišče pred Podkraljevo palačo.

Rekonstruirana palača je ponovno služila kot sedež Sveta ministrov, dokler se slednji ni preselil na svoj sedanji sedež v kanclerskem uradu na aveniji Ujazdów.

Od julija 1994 je palača uradni sedež predsednika Republike Poljske, ki je nadomestil manjšo rezidenco Belveder. Vendar se je predsednik Bronislaw Komorowski odločil, da rezidenco preseli nazaj v Belveder, domnevno v čast Józefa Piłsudskega in prvih predsednikov Poljske, vendar je bila selitev razumljena kot poskus izogibanja soočenju z žalujočimi za pokojnim predsednikom Lechom Kaczyńskim, ki je umrl v letalski nesreči v Smolensku aprila 2010 v Rusiji, ki so se zbirali pred palačo.

Galerija

Sklici

Zunanje povezave

Virtual Tour Uradna spletna stran predsednika Republike Poljske Warszawa1939.pl – Opis gradu

Kategorija:Zgradbe in objekti v Varšavi Kategorija:Zgradbe in objekti, zgrajeni leta 1643 Kategorija:Zgradbe in objekti, zgrajeni leta 1818 Kategorija:Palače na Poljskem Kategorija:Uradne rezidence