Cerkev sv. Marije (; ) je rimskokatoliška cerkev in sostolnica v središču Gdanska na Poljskem. Zgrajena je bila leta 1502 v arhitekturnem slogu opečne gotike in je ena največjih opečnih cerkva na svetu ter ena najpomembnejših znamenitosti mesta, ki jo prebivalci poznajo kot Gdansko krono (). Skupaj s stolnico v Oliwi služi gdanski nadškofiji.

Slovesnost ob začetku gradnje je bila leta 1343, vendar se je gradnja sedanje cerkve začela leta 1379. Cerkev sv. Marije je cerkev z veliko glavno ladjo in prečno ladjo; na njeno zunanjost so v veliki meri vplivale druge cerkve in templji, zgrajeni v mestih ali občinah v bližini Baltskega morja, ki so bile del Hanzeatske lige. Med letoma 1536 in 1572 je bila cerkev sv. Marije hkrati uporabljena za katoliško in luteransko bogoslužje.Heinz Neumayer, „Danzig“, in: Theologische Realenzyklopädie: 36 vols., Berlin and New York: de Gruyter, 1977–2006, vol. 8 (1981): 'Chlodwig – Dionysius Areopagita', pp. 353–357, here p. 355. . Poleg tega je bila konec 17. stoletja za poljske kralje in katoliško bogoslužje postavljena stranska kapela s kupolo v baročnem slogu.

S kapaciteto sedežev več kot 25.000 in prostornino približno 155.000 kubičnih metrov je ena od treh največjih opečnatih cerkva, kar jih je bilo kdaj koli zgrajenih, skupaj s cerkvijo San Petronio v Bologni in Frauenkirche v Münchnu. Od 16. stoletja do leta 1945 je bila tudi druga največja luteranska cerkev na svetu. Struktura je dolga 105,5 metra, ladja pa je široka 41 metrov; skupna širina cerkve je 66 metrov. Notranja višina je ocenjena na 29 metrov na najvišji točki.

Zgodovina Začetki, gradnja (14.–16. stoletje) Po izročilu je na tem mestu že leta 1243 stala lesena cerkev Marijinega vnebovzetja, ki jo je zgradil Svetopolk II. Pomorjanski. Official website (translated from Polish)

Temeljni kamen za novo opečnato cerkev je bil položen 25. marca 1343, na praznik Marijinega oznanjenja. Sprva je bila zgrajena šestrazponska bazilika z nizkim stolpom, ki je bila postavljena od leta 1343 do 1360. Od te stavbe so ohranjeni deli stebrov in spodnjih nivojev stolpa.

Leta 1379 je gdanski arhitekt Heinrich Ungeradin s svojo ekipo začel gradnjo sedanje cerkve. Njihova stavba se nekoliko razlikuje od cerkve sv. Marije v Lübecku, ki jo včasih imenujejo mati vseh opečnatih gotskih cerkva, posvečenih sv. Mariji v hanzeatskih mestih okoli Baltika in ima nekaj skupnih podrobnosti z gotskimi opečnatimi cerkvami v Flandriji in na Nizozemskem. Do leta 1447 je bil vzhodni del cerkve dokončan, stolp pa je bil v letih 1452–1466 dvignjen za dve nadstropji. Od leta 1485 je delo nadaljeval Hans Brandt, ki je nadzoroval gradnjo jedra glavne ladje. Po letu 1496 je bila konstrukcija dokončno dokončana pod vodstvom Heinricha Haetzla, ki je nadzoroval gradnjo oboka.

Reformacija (16. stoletje) Med reformacijo je večina prebivalcev Gdanska sprejela luteranstvo, med njimi tudi župljani župnije sv. Marije.Walter Mannowsky, Der Kirchenschatz von St. Marien in Danzig, Landesverkehrsverband für das Gebiet der Freien Stadt Danzig (ed.), Danzig: Danziger Verlags-Gesellschaft, 1936, p. 10. Po kratkem valu burnih verskih sporov v letih 1525 in 1526, v katerih je bil strmoglavljen prejšnji mestni svet, so nove oblasti podprle nemoten prehod na luteransko versko prakso. Leta 1529 je bila v župniji sv. Marije prva luteranska pridiga. Od leta 1536 je bil v sodelovanju s katoliškimi uradniki Włocławka v župniji sv. Marije stalno zaposlen luteranski klerik, potekale pa so tako luteranske bogoslužja kot katoliške maše. Luteranska kongregacija je nato začela beležiti osebne podatke, najstarejši ohranjeni register pa je tisti o pokopih, ki se začne leta 1537.

Julija 1557 je poljski kralj Sigismund II. Avgust podelil Gdansku verski privilegij obhajanja obhajila s kruhom in vinom. Nato je mestni svet ukinil katoliške maše v vseh cerkvah v Danzigu (Gdansk), razen v cerkvi sv. Marije, kjer so se katoliške maše nadaljevale do leta 1572. Kot del gladkega prehoda so luteranski pastorji in bogoslužja sprva nadaljevali tudi katoliške tradicije, vključno z uporabo dragocenih liturgičnih oblačil, kot so mašni plašči. Vendar so bile katoliške tradicije v cerkvi sv. Marije postopoma opuščene. Luteranska kongregacija v Danzigu je, tako kot druge v severni Evropi, shranila stara liturgična oblačila, od katerih so se nekatera ohranila.This is why these Lutheran churches have garment collections often comprising a broader range and greater number of old garments than Catholic parishes.

Inventarji cerkve sv. Marije odražajo uporabo dodatkov v katoliškem slogu v zgodnjih luteranskih bogoslužjih v Danzigu. Inventar iz leta 1552 še vedno omenja veliko zalogo oblačil in vezenin. Župljani cerkve sv. Marije so ustanovili luteransko kongregacijo, ki je – kot del luteranske cerkvene politike – sprejela cerkveni red. Leta 1612 je sledil bolj dovršen cerkveni red (ustava), Alte Kirchenordnung. Prvi višji pastor (Erster Pfarrer, pastor primarius) gdanske luteranske državne cerkve je bil Johannes Kittelius, pastor v cerkvi sv. Marije med letoma 1566 in 1590. Cerkev se je uradno imenovala Vrhovna župnijska cerkev sv. Marije (Oberpfarrkirche St. Marien), kar kaže na njen pomemben položaj v mestu.

Spor s poljskimi kralji

Zaradi upora proti Bathoryju je poljski kralj Štefan Báthory leta 1577 uvedel obleganje Gdanska (1577). Obramba političnega položaja je mesto prisilila, da je najelo najemnike, ki so bili tako dragi, da je mestni svet zasegel zlato in srebro prebivalcem ter iz mestnih zakladnic in njegove luteranske državne cerkve.Walter Mannowsky, Der Kirchenschatz von St. Marien in Danzig, Landesverkehrsverband für das Gebiet der Freien Stadt Danzig (ed.), Danzig: Danziger Verlags-Gesellschaft, 1936, p. 3. Večina zlatih in srebrnih pripomočkov cerkve sv. Marije je bila staljena in skovana za plačilo najemnikov. Popis iz leta 1552 je še vedno zabeležil kar 78 pozlačenih srebrnih kelihov, 43 oltarnih križev, 24 velikih srebrnih figur svetnikov in podobno. Po letu 1577 je večina izginila. Gdanski upor se je končal decembra 1577 s kompromisom, ki je mesto prisilil, da kralju plača vsoto 200.000 florinov. Poljski monarh pa je priznal tudi versko svobodo Gdanska in luteransko vero.Heinz Neumayer, „Danzig“, in: Theologische Realenzyklopädie: 36 vols., Berlin and New York: de Gruyter, 1977–2006, vol. 8 (1981): 'Chlodwig – Dionysius Areopagita', pp. 353–357, here p. 354. . Kot kompromis je pristojnost nad gdanskimi luterani glede zakonskih in spolnih zadev ostala v rokah katoliških uradnikov Włocławka.

Leta 1594 je poljsko kraljevo sodišče poskušalo obnoviti katoliške bogoslužje v cerkvi sv. Marije, vendar je mestni svet ta pristop zavrnil. Toda kot kompromis, ker so bili katoliški kralji Poljske nominalni poglavarji mesta od drugega torunjskega miru (1466), je svet odobril gradnjo baročne katoliške kraljeve kapele. Postavil jo je Tylman van Gameren (Gamerski) in jo dokončal leta 1681 v bližini cerkve sv. Marije za kraljevo katoliško bogoslužje, ko je obiskal Gdansk. Z župnikom cerkve sv. Marije, Constantinom Schützom (1646–1712), je zmerna pietistična teologija nadomestila prej prevladujočo luteransko ortodoksijo.

Delitve, Prusija, Nemčija (1793–1920)

Med delitvami Poljske je mesto leta 1793 izgubilo avtonomijo in jo za kratek čas (1807–1814) ponovno pridobilo kot Napoleonova odvisna država, preden je leta 1815 postalo del Kraljevine Prusije. Pruska vlada je cerkev sv. Marije in vso luteransko državno cerkev vključila v vseprusko luteransko cerkveno upravo. Leta 1816 je bil ustanovljen Danzigov konzistorij, ki je prevzel naloge in nekatere člane Danzigovega duhovnega ministrstva. Takratni starešina Danziga in glavni župnik v cerkvi sv. Marije (1801–1827), Karl Friedrich Theodor Bertling, je postal konzistorijski svetnik v cerkvenem telesu.Heinrich Doering, Die deutschen Kanzelredner des achtzehnten und neunzehnten Jahrhunderts: Nach ihrem Leben und Wirken, Neustadt an der Orla: Wagner, 1830, p. 5. Leta 1817 je vlada vsilila združitev reformiranih in luteranskih kongregacij znotraj celotnega kraljestva. Sprva je nameravala vse te kongregacije prepričati, da sprejmejo enotno protestantsko veroizpoved, vendar je velika luteranska večina vztrajala pri ohranitvi augsburške veroizpovedi, zato je cerkev sv. Marije ostala luteranska cerkev in kongregacija, vendar se je leta 1821 pridružila novi krovni organizaciji Evangeličanske cerkve v Prusiji, regionalnemu protestantskemu cerkvenemu telesu z združeno upravo, vendar brez skupne veroizpovedi, ki je obsegalo večinoma luteranske, pa tudi nekaj reformiranih in združenih protestantskih kongregacij.

Leta 1820, med Bertlingovim pastoriranjem, so odprli dolgo pozabljene skrinje in omare v zakristiji ter ponovno odkrili prva srednjeveška oblačila in liturgične okraske. V 1830-ih so našli še več zgodovinskih oblačil. Takrat kongregacija ni dojela bogastva in redkosti teh najdb. Ko je kaplan Franz Johann Joseph Bock, umetnostni zgodovinar in kustos takratnega nadškofijskega muzeja v Kölnu, pregledal odkritja, je pridobil številne najboljše kose iz kongregacije. Bock jih je leta 1853 razstavil na razstavi. Po njegovi smrti so bili nekateri kosi iz njegove osebne zbirke iz Danziga prodani londonskemu muzeju Victoria and Albert. Med temi in kasnejšimi prodajami zasebnim zbirateljem so bile tkanine in oblačila iz tkanin iz starodavne Mezopotamije in starega Egipta, pridobljene med križarskimi vojnami, pa tudi renesančno blago iz Benetk, Firenc in Lucce (skupaj več kot 1000 predmetov).Wtedy to władze pruskie wywiozły z gdańskiego kościoła Marii Panny skarb, na który składały się szaty kościelne z tkanin pochodzących ze starożytnej Mezopotamii i Egiptu (!), a zdobytych w czasach wypraw krzyżowych, średniowieczne dalmatyki i kapy, renesansowe wyroby mistrzów z Wenecji, Florencji i Lukki, naczynia liturgiczne i relikwiarze, w sumie ponad tysiąc arcydzieł. Większość rozprzedano, wyroby ze złota i srebra przetopiono, część haftów... spruto, a złotej nici użyto na galony oficerskie!

V letih 1861–64 je cerkovnik Hinz sistematično preiskal skrinje, omare in druge shrambe, tudi v stolpu, in našel še veliko več zgodovinskih liturgičnih oblačil. V 1870-ih in 1880-ih je kongregacija prodala več kot 200 nepopolnih kosov, pa tudi nedotaknjene oltarne prte in vezenine berlinskemu Muzeju dekorativne umetnosti. Preostali kosi zbirke oblačil, tako imenovani Danziger Paramentenschatz (Gdanjski paramentski zaklad),Among the pieces is a Chinese silk cloth with an embroidered blessing for al-Malik al-Nasir Nasir al-Din Muhammad ben Qalawun, an Egyptian sultan. Cf. Walter Mannowsky, Der Kirchenschatz von St. Marien in Danzig, Landesverkehrsverband für das Gebiet der Freien Stadt Danzig (ed.), Danzig: Danziger Verlags-Gesellschaft, 1936, p. 4. večinoma izvirajo iz 150 let med letoma 1350 in 1500.Walter Mannowsky, Der Kirchenschatz von St. Marien in Danzig, Landesverkehrsverband für das Gebiet der Freien Stadt Danzig (ed.), Danzig: Danziger Verlags-Gesellschaft, 1936, p. 9.

Kongregacija je prodala tudi druge artefakte, kot je krilati triptih Jana van Wavereja, ki ga je pridobil nadvojvoda Maksimilijan in je zdaj v cerkvi Tevtonskega reda na Dunaju, in kip Madone z detetom Mihaela Augsburškega z glavnega oltarja, prodan grofu Alfonsu Sierakowskemu in je zdaj v kapeli v Waplewu Wielkiem. Poleg tega so pruske oblasti stalile zlate in srebrne relikviarije za ponovno uporabo.

Svobodno mesto, druga svetovna vojna (1920–1945)