Veliko obleganje Gibraltarja

Veliko obleganje Gibraltarja je bil neuspešen poskus Španije in Francije, da bi zavzeli Gibraltar od Britancev med ameriško revolucionarno vojno. To je bila največja bitka v vojni po številu udeležencev.

16. junija 1779 je Španija vstopila v vojno na strani Francije in kot sobojevnica revolucionarnih Združenih držav – britanska baza v Gibraltarju je bila glavni vojni cilj Španije. Ranljiva gibraltarska garnizija pod Georgeom Augustusom Eliottom je bila blokirana od junija 1779 do februarja 1783, sprva samo s strani Špancev, ki jih je vodil Martín Álvarez de Sotomayor. Blokada se je izkazala za neuspešno, saj sta dva oskrbovalna konvoja vstopila nemoteno – prvi pod admiralom Georgeom Rodneyjem leta 1780 in drugi pod admiralom Georgeom Darbyjem leta 1781 – kljub prisotnosti španskih flot. Istega leta so Španci načrtovali velik napad, vendar je gibraltarska garnizija novembra izvedla izpad in uničila številne orednje baterije.

Potem, ko Špancem ni uspelo premagati garnizije ali preprečiti prihoda pomoči, so oblegovalce okrepile francoske sile pod de Crillonom, ki je prevzel poveljstvo v začetku leta 1782. Po zatišju v obleganju, med katerim so francosko-španski oblegovalci zbrali več topov, ladij in vojakov, je bil 13. septembra 1782 sprožen "Veliki napad". Ta je vključeval ogromno število – 60.000 mož, 49 linijskih ladij in 10 posebej zasnovanih, na novo izumljenih plavajočih baterij – proti 5.000 branilcem. Napad se je izkazal za katastrofalen in ponižujoč neuspeh, kar je povzročilo velike izgube za napadalce. To je bila največja bitka med vojno po številu udeležencev.

Končni znak poraza za oblegovalce je prišel, ko je ključni britanski oskrbovalni konvoj pod admiralom Richardom Howeom zdrsnil skozi blokadno floto in prispel v garnizijo oktobra 1782. Obleganje je bilo končno odpravljeno 7. februarja 1783 in je povzročilo odločilno zmago za Britance. Obleganje je bil dejavnik pri končanju ameriške revolucionarne vojne – pogajanja o Pariškem miru so bila odvisna od novic iz obleganja, zlasti na njegovem vrhuncu.

S tremi leti, sedmimi meseci in dvanajstimi dnevi je to najdaljše obleganje, ki so ga pretrpele britanske oborožene sile.

Ozadje

Skala Gibraltarja je bila prvič utrjena z Mavrskim gradom leta 710 n. št. Bilo je prizorišče desetih obleganj v srednjem veku, nekateri so bili uspešni. Anglo-nizozemske sile so leta 1704 med vojno za špansko nasledstvo zavzele gibraltarski polotok; posest je bila dodeljena Britaniji v mirovni pogodbi iz Utrechta leta 1713, ki je končala vojno. Španci so leta 1727 med anglo-špansko vojno (1727–1729) neuspešno poskušali ponovno zavzeti Gibraltar. Po koncu vojne s pogodbo iz Seville (1729) je Španija leta 1730 zgradila vrsto utrdb čez sever polotoka, s čimer je Gibraltar odrezala od celine.

Leta 1738 je med Španijo in Veliko Britanijo prišlo do spora glede trgovine med Evropo in Amerikami. To je 23. oktobra 1739 privedlo do izbruha vojne za Jenkinsovo uho. Obe strani sta načrtovali postavitev jarkov blizu Gibraltarja. Ob teh prvih premikih je Britanija admiralu Vernonu ukazala, naj odpluje iz Portobella in okrepi eskadriljo admirala Haddocka, ki je bil že nameščen v Gibraltarskem zalivu. Vendar pa v Gibraltarju ni prišlo do pomembnejših bojev, preden se je leta 1748 vrnil mir.

Kralj Filip V. Španski je umrl 9. julija 1746, njegov naslednik, Ferdinand VI., pa je začel pogajanja z Britanijo o trgovini. Britanski parlament je bil naklonjen: razmišljali so o odpravi britanskega embarga na Španijo in morebitni odstopitvi Gibraltarja v zameno za trgovinski sporazum. Vendar do tega ni prišlo, preden je Ferdinand VI. umrl leta 1759. Novi kralj, Karel III., je bil manj pripravljen pogajati se z Britanijo. Namesto tega je 15. avgusta 1761 podpisal zavezništvo Družinski pakt z Ludvikom XV. Francija je bila že v vojni z Britanijo v sedemletni vojni (1756–63), zato se je Britanija odzvala z napovedjo vojne Španiji. V naslednjih dveh letih so Britanci zavzeli Manilo in Havano, prestolnici španskih kolonij Filipinov in Kube. Spet ni bilo bojev v Gibraltarju. Mirovna pogodba iz Pariza (1763), ki je končala vojno, je Manilo in Havano vrnila Španiji v zameno za španske posesti na Floridi. Pogodba je tudi prenesla večino francoskih kolonij v Severni Ameriki na Britanijo.

V letih miru, ki so sledila, sta tako Francija kot Španija iskali priložnost za boj proti Britaniji pod ugodnejšimi pogoji, z namenom, da bi si povrnili izgubljene kolonialne posesti. Izbruh ameriške vojne za neodvisnost leta 1775 je ponudil to priložnost.

Tako Francija kot Španija sta začeli z zagotavljanjem financiranja in orožja ameriškim revolucionarjem ter pripravili strategijo za posredovanje na ameriški strani proti Britaniji. Francija je vstopila v vojno kot zaveznica novih Združenih držav z zavezniško pogodbo oktobra 1778. 12. aprila 1779 je Francija podpisala pogodbo iz Aranjueza s Španijo na podlagi svojega tretjega Družinskega pakta med burbonskimi kralji, v katerem sta se dogovorili, da si bosta pomagali pri ponovnem pridobivanju izgubljenega ozemlja od Britanije. Španija je nato 16. junija napovedala vojno Britaniji in postala formalna so-bojevnica z drugim kontinentalnim kongresom Združenih držav. Prvi vojni cilj Španije v pogodbi v Aranjuezu je bil zavarovati Gibraltar in dogovor s Francijo je bil, da ne skleneta miru ali se dogovorita za premirje, dokler to mesto ne bo ponovno pridobljeno. Ker so bili Britanci zaposleni z vojno v Ameriki, je bila njihova baza v Gibraltarju ranljiva in Španija je pričakovala, da bo njeno zavzetje preprost začetek vojne, ki ji bo sledila francosko-španska invazija na Veliko Britanijo, ki bi se lahko uporabila kot pogajalski adut pri pogajanjih za ponovno pridobitev izgubljenih kolonij.

Nasprotujoče si sile

Poveljniki

Špansko blokado naj bi vodil Martín Álvarez de Sotomayor. Španske kopenske sile so sestavljalo 16 pehotnih bataljonov, ki so vključevali kraljevo gardo in valonsko gardo, skupaj z artilerijo in 12 eskadriljami konjenice. To je skupaj znašalo približno 14.000 mož. Artileriji je poveljeval Rudesindo Tilly, medtem ko sta konjenico in francoske dragone vodila markiz Arellano. Antonio Barceló je poveljeval pomorskim silam, odgovornim za blokado zaliva. Svojo bazo je vzpostavil v Algecirasu, z floto več šebekov in topnjač. Francoska vpletenost je bila omejena, vendar so leta 1781 prvič v večjem številu prispeli z Régiment de Besançon (polovična četa artilerije).

Flota 11 linijskih ladij in dveh fregat je bila nameščena v Cadiškem zalivu pod poveljstvom Luisa de Córdove y Córdove, da bi blokirala prehod britanskih okrepitev.

Britanska garnizija je leta 1778 obsegala 5.382 vojakov pod generalom Eliottom kot generalnim guvernerjem. Vse obrambe so bile okrepljene. Glavna fizična naloga, s katero se je soočal Eliott, je bil obsežen gradbeni program novih utrdb za Gibraltar, kot je bilo določeno v poročilu komisije, ki je preučila stanje obrambe Gibraltarske Skale v zgodnjih 1770-ih. Najpomembnejše novo delo je bil Kraljev bastion, ki ga je zasnoval Sir William Green in zgradila četa vojaških obrtnikov na glavni obali mesta Gibraltar. Kraljev bastion je obsegal kamnito baterijo z 26 težkimi topovi in minometi, z barakami in kazematami za namestitev celotnega pehotnega bataljona. Velika baterija, (Gibaltarska Grand Battery) je ščitila vrata Land Port, glavni vhod v Gibraltar z ožine, ki ga povezuje s špansko celino. Druge utrdbe in baterije so se gnetle ob mestnem nabrežju in na Skali.

Eliott je začel program povečanja števila topov, nameščenih v baterijah in utrdbah, ki jih je bilo sprva 412, mnogi pa so bili neuporabni. Veliko pehote je pomagalo artileriji pri upravljanju topov. Garnizija je vključevala tri bataljone hanoveranskih in okoli 80 korziških vojakov. Eliott je ustanovil tudi enoto ostrostrelcev. Kraljeva vojna mornarica je imela prisotne le simbolične sile – večinoma mornarje in marince na kopnem – vendar je bila ena nekdanja ladja linije, HMS Panther, zasidrana v pristanišču kot ladja in plavajoča baterija. Prisotni sta bili tudi fregata HMS Enterprise in dvanajst topnjač. Eliottove priprave so vzbudile zaupanje v njegove čete. Britanci so že nekaj časa pričakovali napad in so prejeli dodatne okrepitve in zaloge po ladji. Britanija je pospešila priprave, potem ko je Francija vstopila v konflikt leta 1778, čeprav so bili Francozi sprva bolj zaskrbljeni s pošiljanjem sil v Ameriko in šele ko se je Španija pridružila vojni, se je začelo dolgo pričakovano obleganje.

Britanske čete so vključevale:

12. pešpolk, nato 12. (vzhodnosuffolkski) pešpolk

39. pešpolk, nato 39. (vzhodnomiddlesexški) pešpolk

56. pešpolk, nato 56. (zahodnoesseški) pešpolk

58. pešpolk, nato 58. (rutlandshirski) pešpolk

65. pešpolk, nato 65. (2. yorkshirski, severnojahaški) pešpolk

72. pešpolk (kraljevi manchesterski prostovoljci)

Obleganje

16. junija 1779 so Španci izdali dejansko vojno napoved proti Veliki Britaniji in takoj se je začela blokada. 6. julija 1779 je prišlo do spopada med britanskimi ladjami in španskimi plovili, ki so prinašala zaloge španskim četam na kopnem. Zajetih je bilo več španskih plovil in sovražnosti so se začele. Združeni španski in francoski floti sta blokirali Gibraltar z morja, medtem ko je na kopenski strani ogromna vojska gradila utrdbe, redute, jarke in artilerijske baterije, iz katerih so napadali.

Ko je prišla zima 1779, so zaloge za garnizijo hitro postale premajhne. Kruh je bilo skoraj nemogoče dobiti in ga ni bilo dovoljeno izdajati, razen bolnim in otrokom. Soljeno mes] in piškoti so kmalu postali glavni del racioniranih obrokov, z občasno izdajo štirih unč riža vsak dan. Gorivo je bilo izčrpano in ognje so kurili le s težavo, z uporabo s soljo prepojenega lesa starih ladij, razbitih v pristanišču za ta namen. Posledično je med vojaki izbruhnil hud skorbut zaradi pomanjkanja zelenjave in zdravil. Eliott je zaprosil London za pomoč, a ko se je zima nadaljevala, so se obroki še zmanjšali. Kljub temu je morala garnizije ostala visoka, vojaki pa so še naprej izmenično opravljali različne dolžnosti. Prav tako so odbili več manjših preizkusnih napadov Špancev in so močno verjeli, da bodo po morju prejeli zaloge, s čimer so prenašali mraz in lakoto.

Španci so bili prisiljeni v obleganje vložiti več vojakov in ladij, s čimer so preložili načrtovano invazijo na Anglijo, zaradi tega in tazpustitev Armade iz leta 1779.

Prva pomorska pomoč

Decembra 1779 je iz Anglije v Gibraltar odplul velik konvoj, ki ga je spremljalo 21 ladij linije pod poveljstvom admirala Georgea Rodneyja. Na poti so 8. januarja 1780 naleteli in zajeli španski konvoj pri rtu Finisterre. Načrtovali so nadaljnjo oskrbo gibraltarske garnizije z zajetim blagom. Španci so kmalu izvedeli za konvoj in poslali floto pod Juanom de Langaro, da bi ga prestregli, vendar so podcenili moč spremstva in Langarove ladje so morale kmalu pobegniti. Rodney je dohitel in premagal špansko floto v bitki pri rtu St. Vincent, pri čemer je zajel pet ladij linije in dodatne zaloge. Flota je zlahka prodrla skozi špansko blokado in 25. januarja 1780 dosegla Gibraltar, pri čemer je prinesla okrepitve 1.052 mož 73. škotskega pehotnega polka pod Georgeom Mackenziejem in obilico zalog, vključno z zajetim španskim blagom. To je močno opogumilo garnizijo, a takoj ko je Rodneyjeva flota odplula, se je obleganje nadaljevalo.

Britanski branilci so se upirali vsakemu poskusu zavzetja Gibraltarja z napadom. Medtem ko sta si strani nenehno izmenjevali strele in granate, so se do konca poletja zaloge spet začele zmanjševati in skorbut se je začel ponovno pojavljati, s čimer se je zmanjšala dejanska moč garnizije. Z uporabo majhnih, hitrih jadrnic, ki so prebile blokado, so lahko ostali v stiku z britanskimi silami, obleganimi na Menorki, vendar je tudi ta sila imela malo zalog.