Pavel Turner, kot avtor znan tudi pod psevdonimom Dr. Ahasverus, slovenski publicist, vzgojitelj in mecen, * 21. januar 1842, Planica pri Framu, † 25. september 1924, Maribor.

Kot eden najbolj razgledanih in svetovljanskih Slovencev svojega časa, ki je večino življenja delal v tujini, je želel spodbuditi napredek naroda z izobraževanjem kot pogoj za njegov obstanek. V ta namen je aktivno podpiral slovenske dijake in študente ter ob smrti zapustil večino svojega znatnega premoženja v sklad za štipendiranje študentov Univerze v Ljubljani. S svojim mecenskim in kulturnim delovanjem si je prislužil nadimek »starosta mariborskih Slovencev«.

Življenje Odraščal je na hribovski kmetiji na framskem Pohorju in zaključil tri razrede osnovne šole v Framu, nakar bi se moral vrniti domov in pomagati pri govedoreji, a je s podporo tamkajšnjega kaplana Oroslava Cafa in učitelja izprosil nadaljevanje šolanja. Tako je končal osnovnošolski program in nadaljeval na mariborski gimnaziji, kjer pa je zaradi verskega spora s katehetom Josipom Čučkom prepisal na gimnazijo na Reki. V Maribor se je vrnil za 8. razred gimnazije in leta 1865 tam maturiral.

Kot dijak se je izkazal z znanjem jezikov in se že takrat vključil v intelektualni krog mariborske čitalnice, ki jo je ustanovil Janko Sernec, uveljavil pa se tudi pri meščanskih družinah kot inštruktor. Po maturi je vpisal študij klasične filologije na Univerzi na Dunaju, a je kmalu namesto tega odšel v Anglijo. Tam se je zaposlil kot uradnik v Hullu, nato pa je odšel v London kot domači učitelj pri premožnem judovskem borzniku Biedermannu. Z njegovo družino je veliko potoval in prišel v stik z vplivnimi angleškimi gospodarstveniki ter politiki. Ko sta Biedermannova sinova odšla študirat, se je vrnil na Dunaj in nameraval končati študij klasične filologije, a ga je Janez Bleiweis prepričal, naj se raje usmeri v narodno gospodarstvo. Zato se je prepisal na dunajsko Pravno fakulteto, vendar ga je tamkajšnje okolje odbijalo, tako da je odšel na novoustanovljeno nemško univerzo v Strasbourgu in tam leta 1873 končal študij z doktoratom iz gospodarskega prava. Promoviran je bil kot prvi doktor te univerze.

Pričakovana priložnost za docenturo na novoustanovljeni Univerzi v Zagrebu, ki mu jo je obljubljal Bleiweis, se ni odprla. Obupan zaradi spleta okoliščin, ki mu je zaprl možnosti tudi za druge primerljive položaje, je sprejel službo vzgojitelja sina barona Leopolda Edelsheim–Gyulaija v Budimpešti. Na tem položaju je ostal deset let in z varovancem veliko potoval, kasneje pa je postal kot baronov zaupnik tudi upravitelj njegovih posesti v tujini. Spoznaval je različne pomembne osebnosti svojega časa in vodil obsežno korespondenco z njimi, med drugim z večino pomembnejših slovenskih kulturnih ter političnih delavcev.

Ko je Edelsheim–Gyulaijev otrok kočnal šolanje, je Turner prevzel vzgojo sina mejnega grofa Pavla Pallavicinija in se vrnil na Dunaj. Tam se je aktiviral v krogu Slovencev in prizadevno podpiral dijake, spoprijateljil pa se je tudi z Aškercem in nanj močno vplival. Za vzgojo Pallavicinijevega sina je skrbel do svoje upokojitve leta 1903.

Ob upokojitvi je bil zaradi asketskega življenjskega sloga in veščega upravljanja s prihranki precej premožen in je kupil posestvo pod Kalvarijo v Mariboru, kjer je gospodaril. Njegov novi dom, »Tusculum Turnerianum« ali »Pikardija«, je postal zbirališče mariborskih intelektualnih krogov. Dalje je podpiral slovenske študente in umetnike, bodisi neposredno kot mecen, bodisi jim je s pomočjo svojih bogatih zvez priskrbel službe ali naročila. Krog, ki mu je pripadal, je maja 1903 ustanovil Zgodovinsko društvo Maribor. Turner je jeseni tega leta postal njegov predsednik in tudi na tem področju z mecenstvom in svojo osebnostjo prispeval h kulturnemu razvoju mesta.

Publicistično delovanje Pisati je začel že kot gimnazijec, a je leposlovje kmalu opustil. Uveljavil se je predvsem s poročili in potopisi iz tujih krajev za slovenske časnike, v katere je vpletal svoje moralne in politične nazore, podpisoval pa se je z vzdevkom Ahasver oz. Dr. Ahasverus. Posvečal se je predvsem politiki in gospodarstvu, manj geografiji. Objavljal je tudi v hrvaškem, češkem, ruskem in avstrijskem tisku. V slovensko publicistiko je uvedel feljton. Lotil se je tudi pisanja spominov, ki pa so ostali nedokončani in neobjavljeni.

Zapuščina thumb|Turnerjev grob na Pobreškem pokopališču v Mariboru Nikoli se ni poročil ali imel potomcev, zato je sklenil svoje premoženje zapustiti narodu. Sprva ga je nameraval nameniti za ustanovitev dijaškega doma, ki bi vzgajal mladeniče po njegovih načelih, po ustanovitvi Kraljevine SHS pa se je odločil za štipendijski sklad novoustanovljene Univerze v Ljubljani. Tega je koristilo v obdobju med svetovnima vojnama mnogo znanih slovenskih izobražencev, kot so Svetozar Ilešič, Lino Legiša, Maks Wraber, Fran Zwitter in drugi. Manjše donacije iz zapuščine je namenil Glasbeni matici, Ciril–Metodovi družbi in dvema šolama v okolici Maribora, zbirko strokovne literature Zgodovinskemu društvu Maribor ter zbirko leposlovja mariborski knjižnici. Njegovo korespondenco zdaj hranita Univerzitetna knjižnica Maribor in Pokrajinski muzej Maribor.

V burnem obdobju med drugo svetovno vojno in po njej so sredstva Turnerjevega sklada poniknila. Njegove posesti je jugoslovanska vlada nacionalizirala.

Po njem sta poimenovana ulica pod Kalvarijo v Mariboru in osrednja cesta v Framu. Ob prenovi rektorata Univerze v Mariboru leta 2000 je bil na t. i. »aleji velikanov« pred stavbo postavljen njegov doprsni kip.

Sklici

Nadaljnje branje Turnerjev zbornik. Studia Historica Slovenica : časopis za humanistične in družboslovne študije, vol. 1 (2001), št. 1

Zunanje povezave

Kategorija:Slovenski publicisti Kategorija:Slovenski vzgojitelji Kategorija:Slovenski meceni kategorija:Doktorirali na Univerzi v Strasbourgu Kategorija:Ljudje, po katerih so poimenovali ulico Kategorija:Pokopani na Pobreškem pokopališču