Arthur Rubinstein Red britanskega imperija, Red za zasluge Italijanske republike, poljsko-ameriški pianist, * 28. januar 1887, † 20. december 1982.

Na splošno velja za enega največjih pianistov vseh časov. Prejel je mednarodno priznanje za svoje izvedbe glasbe različnih skladateljev in mnogi ga imajo za enega največjih Chopinovih interpretov svojega časa.Schonberg, Harold C. (1987) The great pianists. Simon & Schuster. Osem desetletij je javno igral. Njegov repertoar je vključeval tudi dela Beethovna, Mozarta, Schuberta, Liszta, Čajkovskega, Saint-Saënsa, Schumanna in drugih.

Zgodnje življenje

Arthur Rubinstein se je rodil v Lodžu v Kongresni Poljski (del Ruskega imperija ves čas, ko je Rubinstein tam prebival) 28. januarja 1887 v judovski družini. Bil je najmlajši od sedmih otrok Felicje Blima Fajga (rojene Heiman) in Izaaka Rubinsteina. Njegov oče je imel v lasti majhno tekstilno tovarno."Intoxicated with Romance." Time 101, no. 23 (4 June 1973): 73.Artur Rubinstein. geni.com

Rubinsteinovo rojstno ime naj bi bilo Leo, vendar je njegov osemletni brat trdil, da »mora biti njegovo ime Artur. Ker Artur X (sosedov sin) tako lepo igra violino, bi lahko tudi dojenček postal odličen glasbenik!« Zato so ga klicali Artur, čeprav je v angleško govorečih državah raje uporabljal ime Arthur Rubinstein. Njegov ameriški impresario Sol Hurok pa je vztrajal, da ga imenujejo Artur in na Zahodu so bile plošče izdane pod obema različicama njegovega imena.: "In later years, my manager Sol Hurok used the h-less 'Artur' for my publicity, but I sign 'Arthur' in countries where it is common practice, 'Arturo' in Spain and Italy, and 'Artur' in the Slav countries".

Pri dveh letih je Rubinstein pokazal absolutni posluh in navdušenje nad klavirjem, saj je opazoval ure klavirja svoje starejše sestre. Pri štirih letih je bil prepoznan kot čudežni otrok. Njegov oče je imel nagnjenost k violini in je Rubinsteinu ponudil violino; toda Rubinstein jo je zavrnil, ker je menil, da je njegov nagon harmonija in polifonija. Madžarski violinist Joseph Joachim je bil, ko je slišal štiriletnega otroka igrati klavir, zelo navdušen in je Arthurjevi družini rekel: »Ta fant bi lahko postal zelo dober glasbenik – zagotovo ima talent za to ... Ko bo prišel čas za resen študij, ga pripeljite k meni in z veseljem bom nadzoroval njegovo umetniško izobraževanje.« 14. decembra 1894 je sedemletni Arthur Rubinstein debitiral s skladbami Mozarta, Schuberta in Mendelssohna.

Ko je dopolnil deset let, se je Rubinstein preselil v Berlin, da bi nadaljeval študij in leta 1900, pri 13 letih, prvič nastopil z Berlinsko filharmonijo. Joachim je Rubinsteina zaupal Karlu Heinrichu Barthu kot učitelja klavirja. Kot Barthov učenec je Rubinstein podedoval priznano pedagoško rodovno linijo: Barth je bil sam učenec Liszta, ki ga je učil Carl Czerny, ta pa je bil Beethovnov učenec.

Glasba in kariera Leta 1904 se je Rubinstein preselil v Pariz, da bi resno začel svojo kariero, kjer je spoznal skladatelja Mauricea Ravela in Paula Dukasa ter violinista Jacquesa Thibauda. V prisotnosti skladatelja je igral tudi Klavirski koncert št. 2 Camillea Saint-Saënsa. Preko družine Juliusza Wertheima, čigar razumevanje Chopinovega genija je navdihnilo Rubinsteina, je sklenil prijateljstva z violinistom Paulom Kochanskim in skladateljem Karolom Szymanowskim.

Rubinstein je leta 1906 debitiral v New Yorku v Carnegie Hallu, nato pa je gostoval po Združenih državah Amerike, Avstriji, Italiji in Rusiji. Po njegovem lastnem pričevanju in pričevanju njegovega sina v filmu Françoisa Reichenbacha L'Amour de la vie (1969) v Združenih državah Amerike ni bil dobro sprejet. Leta 1908 je Rubinstein, obupan in brez sredstev, preganjan od upnikov in z grožnjo izselitve iz svoje berlinske hotelske sobe, neuspešno poskušal, da se obesi. Kasneje je dejal, da se je počutil »ponovno rojenega« in obdarjenega z brezpogojno ljubeznijo do življenja. Leta 1912 je debitiral v Londonu in tam našel glasbeni dom v Edith Grove, Chelsea, glasbenem salonu Paula in Muriel Draper, v družbi Igorja Stravinskega, Kochanskega, Thibauda, ​​Pau Casalsa, Pierra Monteuxa in drugih.

Med prvo svetovno vojno je Rubinstein ostal v Londonu, kjer je imel recitale in spremljal violinista Eugèna Ysaÿeja. V letih 1916 in 1917 je opravil svoje prve turneje po Španiji in Južni Ameriki, kjer je bil deležen širokega priznanja. Med temi turnejami je razvil vseživljenjsko navdušenje nad glasbo Enriqueja Granadosa, Isaaca Albéniza, Manuela de Falle in Heitorja Villa-Lobosa. Bil je posvečenec Manuela de Falle in njegove Fantazije Bética, Villa-Lobosove Rudepoême in Stravinskega in njegovih Trois mouvements de Petrouchka.

Rubinstein je bil zgrožen nad ravnanjem Nemčije med prvo svetovno vojno, zlasti nad grozodejstvi v Belgiji in tam ni nikoli več igral. Njegov zadnji nastop v Nemčiji je bil leta 1914. Njegovo nenaklonjenost Nemčiji se ni zmanjšala med drugo svetovno vojno in po njej, ko je bila večina njegove družine na Poljskem ubita med holokavstom. (Rubinstein je v intervjujih večkrat povedal, da obstajata dve državi, kjer ne bi igral: Tibet, ker je previsoko, in Nemčija, ker je prenizko.)

Jeseni 1919 je Rubinstein gostoval po Veliki Britaniji s sopranistko Emmo Calvé in tenorjem Vladimirjem Rosingom.Ivor Newton (1966). At the Piano – the World of an Accompanist. London: Hamish Hamilton Ltd. p. 44.

Leta 1921 je Rubinstein imel dve ameriški turneji, v New York je odpotoval s Karolom Szymanowskim in njegovim tesnim prijateljem Paulom Kochanskim. Med recitalom na Floridi je Rubinsteina spremljal virtuoz violinist Rudolph Bochoco.https://www.newspapers.com/clip/119441817/rudolph-bochco-accompanies-arthur-rubens/ Noted Pianist Coming to the Casino The Tampa Tribune. 1 Mar 1921 p. 8.

Leta 1934 se je pianist, ki je izjavil, da je v zgodnjih letih zanemarjal svojo tehniko in se namesto tega zanašal na naravni talent, umaknil iz koncertnega življenja za več mesecev intenzivnega študija in vadbe.

Rubinstein je leta 1937 ponovno gostoval po Združenih državah Amerike, kjer se je njegova kariera osredotočila med drugo svetovno vojno, ko je živel v Brentwoodu v Los Angelesu v Kaliforniji. Leta 1946 je postal naturalizirani ameriški državljan.

Med svojim bivanjem v Kaliforniji je Rubinstein poskrbel za klavirsko glasbo za več filmov, vključno s Pesem ljubezni s Katharine Hepburn. Nastopil je kot sam on v filmih Carnegie Hall in Of Men and Music.

Čeprav je bil Rubinstein najbolj znan kot recitalist in koncertni solist, je veljal za izjemnega komornega glasbenika, saj je sodeloval s Henrykom Szeryngom, Jascho Heifetzom, Pablom Casalsom, Gregorjem Piatigorskim in Guarnerijevim kvartetom. Rubinstein je posnel velik del osrednjega klavirskega repertoarja, zlasti dela romantičnih skladateljev. Ob njegovi smrti je The New York Times v opisu zapisal: »Chopin je bil njegova specialnost ... kot chopinista so ga mnogi imeli za brez primere.« Z izjemo Études je posnel večino Chopinovih del. Leta 1964, med hladno vojno, je v Moskvi imel legendarni koncert s čistim chopinovskim programom.This presentation is well-documented on an audio CD edited by Joachim Kaiser, Klavier Kaiser, Sueddeutsche-Zeitung Co., Munich 2004. Bil je eden prvih zagovornikov španskih in južnoameriških skladateljev, pa tudi francoskih skladateljev zgodnjega 20. stoletja (kot sta Debussy in Ravel). Poleg tega je Rubinstein promoviral glasbo svojega rojaka Karola Szymanowskega. Rubinstein je v pogovoru z Aleksandrom Skrjabinom Brahmsa imenoval za svojega najljubšega skladatelja, kar je Skrjabina razjezilo., quoted in Norman Lebrecht, The Book of Musical Anecdotes

Leta 1969 je izšel film Arthur Rubinstein – Ljubezen življenja; osvojil je oskarja za najboljši dokumentarni film. (Kasnejša televizijska posebna oddaja Rubinstein pri 90 letih je poudarila, kako je osem desetletij igral za ljudi.)

Sredi 1970-ih se je Rubinsteinov vid začel slabšati. Z odra se je upokojil pri 89 letih maja 1976 in imel svoj zadnji koncert v londonski dvorani Wigmore Hall, kjer je prvič igral skoraj 70 let prej.

Rubinstein, ki je tekoče govoril osem jezikov, je imel velik del repertoarja (in ne le klavirja) v svojem izjemnem spominu. Po njegovih spominih se je Simfoničnih variacij Césarja Francka naučil na vlaku na poti na koncert, brez klavirja, vadil je pasaže v naročju. Rubinstein je svoj spomin opisal kot fotografski, do te mere, da si je med priklicem partiture predstavljal zablodel madež kave.

Rubinstein je imel tudi izjemno razvite slušne sposobnosti, ki so mu omogočale, da je v mislih igral cele simfonije. »Pri zajtrku si morda v glavi predvajam Brahmsovo simfonijo,« je dejal. »Potem me pokličejo k telefonu in pol ure kasneje ugotovim, da se je predvajala ves čas in sem že v tretjem stavku.« To sposobnost so pogosto preizkušali Rubinsteinovi prijatelji, ki so naključno izbirali odlomke iz opernih in simfoničnih partitur ter ga prosili, naj jih zaigra na pamet.

Rubinsteinova avtobiografija je vsebovala dva zvezka: Moja mlada leta (1973) in Moja mnoga leta (1980). Mnogi so bili nezadovoljni z njihovim poudarkom na osebnih anekdotah namesto na glasbi. Pianist Emanuel Ax, eden največjih Rubinsteinovih občudovalcev, je bil globoko razočaran nad branjem knjige Moja mnoga leta: »Do takrat,« je povedal Harveyju Sachsu, »sem Rubinsteina idoliziral – želel sem si življenje, kot je njegovo, knjiga pa je vse to spremenila.«

Rubinstein je v premišljevanju nekoč zapisal: »Glasba je preprosto moje življenje. Živim jo, diham jo, se z njo pogovarjam. Skoraj se je ne zavedam. Ne, ne mislim, da jo jemljem za samoumevno – nikoli ne bi smeli jemati za samoumevnega nobenega od Božjih darov. Je pa kot roka, noga, del mene. Po drugi strani pa so knjige, slike, jeziki in ljudje moja strast, ki jo je treba vedno negovati. Tudi potovanja. Imam srečo, da imam podjetje, ki mi omogoča, da sem toliko na poti. Na vlaku, letalu imam čas za branje. Tudi tukaj imam srečo, da sem pianist. Čudovit instrument, klavir, ravno pravšnje velikosti, da ga ne morete vzeti s seboj. Namesto da bi vadil, Znam brati. Srečnež sem, kajne?«The Rubinstein Story (as told to Clifton Fadiman), Radio Corporation of America, 1959.

Osebno življenje

Zakonska zveza in družina O svoji mladosti je Rubinstein nekoč dejal: »Pravijo, da sem v mladosti svoj čas nepristransko delil med vino, ženske in petje. To kategorično zanikam. Devetdeset odstotkov mojih interesov so bile ženske.«] Pri 45 letih se je leta 1932 Rubinstein poročil z Nelo Młynarsko, 24-letno poljsko balerino (ki je študirala pri Mary Wigman). Nela je bila hči poljskega dirigenta Emila Młynarskega in njegove žene Anne Talko-Hryncewicz, ki je izhajala iz poljske aristokratske heraldične družine z grbom Iłgowski. Nela se je prvič zaljubila v Rubinsteina, ko je bila stara 18 let, a se je poročila z Mieczysławom Munzom, še enim poljsko-ameriškim pianistom, potem ko je Rubinstein začel afero z italijansko princeso.Taylor, Angela (12 December 1983) "Nela Rubinstein: Making a Life of Her Own". The New York Times, Section B, p. 22."After 50 Years of Pots and Chopins with Husband Arthur, Nela Rubinstein Rolls Out Her Own Cookbook". People Magazine, 14 November 1983 Vol. 20, No. 20 Nela se je nato ločila od Munza in se tri leta pozneje poročila z Rubinsteinom. Imela sta pet otrok (eden je umrl v povojih), vključno s fotografinjo Evo Rubinstein, ki se je poročila z Williamom Sloaneom Coffinom in sinom Johnom Rubinsteinom, igralcem, dobitnikom nagrade Tony in očetom igralca Michaela Westona. Nela je pozneje napisala Nelino kuharsko knjigo, v kateri so bile jedi, ki jih je pripravljala za legendarne zabave para.Rubinstein, Nela (1983) Nela's Cookbook. Alfred A. Knopf, New York.

Tako pred kot med zakonom je imel Rubinstein vrsto afer z ženskami, vključno z Lesley Jowitt, ženo britanskega politika Williama Jowitta, in Irene Curzon.