Cesarski grad v Poznanju, popularno imenovan Zamek (grad) (, ), je palača v Poznanju na Poljskem. Zgradil jo je Franz Schwechten pod nemško oblastjo leta 1910 za nemškega cesarja Viljema II., z znatnimi predlogi cesarja.

Od dokončanja je stavba gostila vladne urade Nemčije (do leta 1918 in med drugo svetovno vojno) in Poljske (1918–1939, 1945–danes).

Poimenovanje Ime te strukture je lahko zavajajoče, saj je stavba palača in ne grad. Druga razlika izhaja iz pridevnika cesarski, ki ga imajo raje Poljaki in kraljevski (königliches), tj. pruska rodbina Hohenzollerji, ki ga uporabljajo Nemci. Nemško ime se nanaša na Viljema II. kot pruskega kralja, v tej vlogi je dal palačo zgraditi kot svojo deželno rezidenco, medtem ko ga poljsko ime označuje kot nemškega cesarja, ker je izraz kraljevski rezerviran za poljska zgodovinska najdišča, tj. kraljevi grad v Poznanju, kjer so živeli zgodnjesrednjeveški poljski kralji. To je posledica mešane demografske zgodovine regije, saj je imela Velikopoljska, čeprav sestavni del starodavne poljske države, precejšnje nemško prebivalstvo pred sovjetsko sponzoriranimi izgoni in prisilnimi preselitvami Poljakov, Nemcev in Ukrajincev v letih 1945–47, približno vzdolž zavezniško podprte Curzonove linije in linije Odra-Nisa.

Lokacija Lokacija gradu ni bila naključna. Po rušenju poligonalnega dela trdnjave Poznanj se je mesto preoblikovalo v stanovanjsko mesto (Haupt- und Residenzstadt). Na novih ozemljih so se pruske oblasti, ki so mesto priključile v drugi delitvi Poljske leta 1793, odločile zgraditi novo germansko mestno jedro, znano kot cesarsko okrožje. Projekte za novo okrožje je pripravil Josef Stübben. Monumentalne stavbe cesarskih okrožij, ki so obdajale grad, so bile: Pošta Sedež pruske komisije za naselitev (danes Collegium Maius) Kraljeva akademija (Königliche Akademie in Posen) (danes Aula Univerze Adama Mickiewicza, Collegium Minus in Collegium Iuridicum) Mestno gledališče (danes operna hiša) Glasbena akademija (Akademia Muzyczna w Poznaniu) Evangeličansko-augsburška cerkev sv. Pavla (danes rimskokatoliška cerkev Najsvetejšega Odrešenika) Spomenik Ottu von Bismarcku

Arhitektura Grad je bil zgrajen v neoromanskem slogu, ki ga je Viljem imel za najbolj germanskega in je predstavljal slavo Svetega rimskega cesarstva. Nova rezidenca naj bi odražala nadzor Pruskega kraljestva in Nemškega cesarstva nad Velikopoljsko.

Glavna stavba, ki stoji v južnem delu kompleksa, ima dve krili: zahodno – večje – s stanovanji, vzhodno pa z reprezentativnimi sobami. V pritličju zahodnega krila so bile sobe dvornega maršala, komornika in drugih članov cesarskega dvora. V prvem nadstropju so bila stanovanja cesarja in njegove žene. V stolpu je bila zasebna kapela v bizantinskem slogu (ki jo je okrasil August Oetken). Pod kapelo, na zahodni strani stolpa, je bil vhod, rezerviran za cesarja. Od vhoda vodijo stopnice naravnost v prvo nadstropje. Spalnice cesarja in cesarice so bile povezane s hodnikom s štirimi kipi naslednjih vladarjev: mejnega grofa Gera, cesarja Otona I., cesarja Friderika Barbarosse in vojvode Vladislava II. Izgnanca. Drugo nadstropje je bilo načrtovano za uporabo prestolonaslednika (tako imenovane knežje sobe). Večina sob je bila povezanih s preddverjem, ki je obdajalo notranje dvorišče.

Najbolj impresiven prostor reprezentativnega krila je bila prestolna soba v bizantinskem slogu. Prostor je bil osvetljen z ogromnimi okni s treh strani, nameščenimi med stebri in loki. Pod loki je bilo postavljenih osem kipov svetorimskih cesarjev. Prestol, zasnovan v orientalskem slogu, je bil postavljen pod srednjim lokom. Nad okni je bila galerija za goste in orkester. Vhod v ta del gradu je bil z ulice Wałowa (danes ulica Kościuszki).

Severni del kompleksa, obrnjen proti ulici Berlin (danes ulica Fredry), je obsegal servisne prostore, garažo, hlev in prostor za kočije. Te strukture in dve krili glavne stavbe obdajajo vrt vrtnic, ki vključuje vodnjak, zasnovan po vzoru vodnjaka levov na dvorišču levov v Alhambri v Granadi v Španiji.

Zgodovina

Gradnja se je začela leta 1905 (načrti so bili pripravljeni leta 1904), pet let pozneje, 21. avgusta 1910, med obiskom cesarja v Poznanju (imenovanem Posener Kaisertage), pa je arhitekt Wilhelmu izročil ključe nove rezidence. Skupni stroški gradnje so znašali pet milijonov nemških mark, grad pa je najmlajši v Evropi.Document :: Facts and figures :: Multimedia City Guide Wilhelmov prvi in ​​edini gradovniški uradnik (Schlosshauptmann) v letih 1906–1918 je bil poljski plemič, grof Bogdan Hutten-Czapski.

Po velikopoljski vstaji (1918–1919) in obnovi neodvisne Poljske je grad postal last Druge poljske republike. Po odločitvi poljske vlade leta 1921 je grad postal rezidenca državnega poglavarja in kasneje predsednika Poljske. Stavbo je uporabljalo tudi Ministrstvo za nekdanjo prusko delitev (Ministerstwo bylej Dzielnicy Pruskiej). Nekatere sobe so uporabljali tudi Univerza v Poznanju, Związek Harcerstwa Polskiego in druge organizacije.

Po invaziji na Poljsko in priključitvi Velikopoljske k nacistični Nemčiji leta 1939, na začetku druge svetovne vojne, so se nemški okupatorji odločili, da grad preuredijo v rezidenco Adolfa Hitlerja. Uporabljal ga je tudi gaulajter Warthelanda, Arthur Greiser. V skladu s to odločitvijo je Albert Speer pripravil projekt rekonstrukcije, ki je popolnoma spremenila prostore gradu. Večina sob je bila spremenjena v slog Tretjega rajha. Kapela je bila spremenjena v zasebni kabinet Hitlerjevega dvora z značilnim balkonom z električno ogrevanimi tlemi. Kabinet je bil kopija Hitlerjeve sobe v kanclerstvu rajha; arhitekturne podrobnosti te sobe so preživele drugo svetovno vojno in se pogosto uporabljajo v filmih. Prestolna soba je bila prav tako preurejena v avdienčno dvorano. Pod gradom je bil zgrajen bunker za 375 ljudi. Obnova je bila leta 1943 ustavljena zaradi neuspehov na vzhodni fronti.

Med boji leta 1945 je bil grad začasno taborišče za nemške vojne ujetnike, kasneje pa ga je Poljska ljudska armada uporabljala kot vojašnico. V tem obdobju je komunistična vlada rušenje gradu obravnavala kot simbol nemške okupacije in meščanskega sloga. Zaradi pomanjkanja sredstev so odstranili le nekatere nemške simbole, zgornji del poškodovanega stolpa pa so porušili.

Med vojno sta bila uničena mestna hiša in sedež mestnih oblasti. Grad so preimenovali v Novo mestno hišo (Nowy Ratusz) in ga kasneje preoblikovali v kulturni center. 6. junija 1979 je bil grad razglašen za zgodovinski spomenik pod zaščito zakona.

Danes se prestolna soba uporablja kot kinodvorana; v drugih stanovanjih so umetnostne galerije, lutkovno gledališče, pubi, glasbeni klubi in restavracije. Dvorišče je poleti pogosto prizorišče koncertov in filmskih predstav na prostem. Drugo nadstropje je še vedno prazno in ni bilo obnovljeno.

Grad je sedež častnih konzulatov Filipinov, Gvatemale in Slovaške.

Trg pred stavbo je glavno prizorišče parade in praznovanj ob dnevu svetega Martina, ki vsako leto 11. novembra potekajo v Poznanju.

Sklici

Viri Centre of Culture "Zamek Jerzy Topolski, Lech Trzeciakowski (red) Dzieje Poznania, tom II cz. 1 1793-1918, Warszawa-Poznań 1994, Państwowe Wydawnictwo Naukowe Jerzy Topolski, Lech Trzeciakowski (red) Dzieje Poznania, tom II cz. 2 1918-1945, Warszawa-Poznań 1998, Państwowe Wydawnictwo Naukowe Franciszek Jaśkowiak, Włodzimierz Łęcki, Poznań i okolice. Przewodnik, Warszawa 1983, Sport i Turystyka Zbigniew Szymanowski, Marta Tomczyszyn, Poznań, Bielsko-Biała 1999, Pascal

Zunanje povezave

Uradna spletna stran Geographic data related to Imperial Castle, Poznań at OpenStreetMap

kategorija:Zgradbe in objekti, zgrajeni leta 1910 Kategorija:Zgradbe in objekti na Poljskem Kategorija:Palače na Poljskem