Hunan (; šjang kitajščina: ; mandarinščina ) je celinska provinca v osrednji Kitajski. Je v srednjem toku porečja reke Jangce in meji na province Hubej na severu, Šjangši na vzhodu, Guangdong in Guangši na jugu ter Guidžov in Čongčing na severozahodu. Njeno glavno in največje mesto je Čangša, ki meji na reko Šjang. Hengjang, Džudžov in Juejang sodijo med najbolj naseljena urbana mesta.
Z nekaj več kot 66 milijoni prebivalcev (leta 2020), ki živijo na območju približno 210.000 km2, je sedma najbolj naseljena provinca na Kitajskem, tretja najbolj naseljena med celinskimi provincami (za Henanom in Sečuanom), tretja najbolj naseljena v južno-osrednji Kitajski (za Guangdongom in Henanom) in druga najbolj naseljena provinca v osrednji Kitajski. Je največja provinca v južno-osrednji Kitajski in četrta največja celinska provinca.
Nominalni BDP Hunana je leta 2024 znašal 747 milijard ameriških dolarjev (5,32 bilijona kitajskih juanov), kar ga uvršča med 20 največjih podnacionalnih gospodarstev na svetu, njen BDP (PKP) pa je presegel 1,55 bilijona ameriških dolarjev. Hunan je deveto največje provincialno gospodarstvo na Kitajskem, četrto največje v južno-osrednji Kitajski, tretje največje v osrednji Kitajski in četrto največje med celinskimi provincami. Njegov nominalni BDP na prebivalca je presegel 11.405 ameriških dolarjev (81.225 kitajskih juanov), s čimer je tretja najbogatejša provinca v južno-osrednji Kitajski, za Guangdongom in Hubeijem. Leta 2020 je nominalni BDP Hunana dosegel 605 milijard dolarjev (4,18 bilijona kitajskih juanov), kar je več kot Poljska z BDP 596 milijard ameriških dolarjev in Tajska z BDP 501 milijarde ameriških dolarjev, ki je 22. oziroma 25. največje gospodarstvo na svetu.
Ime Hunan dobesedno pomeni »južno od jezera«. Origin of the Names of China's Provinces , People's Daily Online. Gre za jezero Dongting na severovzhodu province. Registrske tablice vozil iz Hunana so označene z Šjāng (kitajsko: 湘), po reki Šjang, ki teče od juga proti severu skozi Hunan in je del največjega porečja sistema province. Območje Hunana je bilo pod kitajsko oblastjo že leta 350 pr. n. št. Hunan je bil rojstni kraj komunističnega revolucionarja Mao Cetunga, ki je postal predsednik Kitajske komunistične partije in ustanovitelj Ljudske republike Kitajske. Danes v Hunanu živijo nekatere etnične manjšine, vključno s Tudžja in Mjaoji, ter Kitajci Han, ki predstavljajo večino prebivalstva. Med različicami kitajščine, ki jih govorijo, so šjang, gan in jugozahodna mandarinščina.
Vulingjuan je bil leta 1992 vpisan na seznam svetovne dediščine UNESCO. Glavno mesto Čangša je v vzhodnem delu province; je pomembno trgovsko, proizvodno in prometno središče. Najbolj prometna letališča, vključno z mednarodnim letališčem Čangša Huanghua, mednarodnim letališčem DŽangdžjadžje Hehua in letališčem Čangde Taohuajuan, opravljajo domače in mednarodne lete za Hunan.
Hunan je sedež akademije Juelu (kasneje univerze Hunan), ene od štirih glavnih akademij v zadnjih 1000 letih v starodavni Kitajski.Fan Chengda (1126-1193). Shigushanji(石鼓山记)："天下有书院四：徂徕、金山、岳麓、石鼓。" Leta 2023 je v Hunanu 137 visokošolskih ustanov, kar je peto mesto med vsemi kitajskimi provincami in ima pet dvojnih prvovrstnih univerz: univerze obrambne tehnologije, osrednjega juga, normalne univerze Hunan in Šjangtan. Leta 2024 sta se dve večji mesti v Hunanu (Čangša 23. in Šjangtan 199.) uvrstili med 200 najboljših mest na svetu po znanstvenih raziskovalnih rezultatih.ref name=":7"></ref>
Zgodovina
Zimzelene nižinske gozdove Hunana so najprej naselili predniki sodobnih ljudstev Mjao, Tudžja, Dong in Jao. Provinca je v pisno kitajsko zgodovino vstopila okoli leta 350 pr. n. št., ko je postala del dinastije Džov. Potem ko je dinastija Čin leta 278 pr. n. št. osvojila dinastijo Ču, je regija prišla pod nadzor Čina, nato pa pod nadzor kraljestva Čangša v času dinastije Han. V tem času in še stoletja zatem je bila provinca magnet za naselitev Kitajcev Han s severa, ki so izselili in asimilirali prvotne avtohtone prebivalce, izkrčili gozdove in začeli gojiti riž v dolinah in ravnicah.Harold Wiens. Han Expansion in South China. (Shoe String Press, 1967). Kmetijsko kolonizacijo nižavja so delno izvedli Han, ki so upravljali rečne nasipe za zaščito kmetijskih zemljišč pred poplavami. Še danes so številne majhne vasi v Hunanu poimenovane po družinah Han, ki so se tam naselile. Migracije s severa so bile še posebej razširjene v času vzhodne dinastije Džin, Šestnajstih kraljestev ter obdobij Severne in Južne dinastije, ko so severu večinoma vladale ne-Han etnične skupine (Pet barbarov) in je bil v nenehnem neredu.
V obdobju Petih dinastij in Desetih kraljestev je imel Hunan svoj neodvisni režim, Ma Ču.
Hunan in Hubej sta postala del province Huguang, ki je trajala do dinastije Čing. Provinca Hunan je bila ustanovljena leta 1664 iz Huguanga in preimenovana leta 1723.
Hunan je zaradi svoje lege ob reki Jangce postal pomembno komunikacijsko središče. Bil je pomembno središče znanstvene dejavnosti in konfucijanske misli, zlasti v akademiji Juelu v Čangša. Bil je tudi ob cesarski cesti med severno in južno Kitajsko. Zemlja je tako obilno pridelovala žito, da je s svojimi presežki prehranjevala številne dele Kitajske. Prebivalstvo se je še naprej povečevalo, dokler Hunan v 19. stoletju ni postal prenaseljen in nagnjen k kmečkim uporom. Nekatere vstaje, kot je desetletni upor Mjaojev med letoma 1795 in 1806, so povzročile etnične napetosti. Upor Tajpingov se je začel leta 1850 v provinci Guangši, nato se je razširil v Hunan in naprej proti vzhodu vzdolž doline reke Jangce. Hunanska vojska (Šjangova vojska) pod poveljstvom Zeng Guofana je leta 1864 vkorakala v Nanking, da bi zatrla vstajo.
Leta 1920 je po Hunanu divjala lakota, ki je ubila približno 2 milijona hunanskih civilistov. To je sprožilo Jesensko žetveno vstajo leta 1927. Vodil jo je domačin iz Hunana Mao Cetung, ki je leta 1927 ustanovil kratkotrajni Hunanski sovjet. Komunisti so do leta 1934 vzdrževali gverilsko vojsko v gorah vzdolž meje med Hunanom in Džjangšijem. Pod pritiskom nacionalističnih sil Kuomintanga (KMT) so začeli Dolgi pohod do oporišč v provinci Šaanši. Po odhodu komunistov se je KMT boril proti Japoncem v drugi kitajsko-japonski vojni. Branil je Čangša do njegovega padca leta 1944. Japonska je začela operacijo Ičigo, načrt za nadzor nad železnico od Vučanga do Guangdžova (železnica Juehan). Hunan je bil relativno nepoškodovan v državljanski vojni, ki je sledila japonskemu porazu leta 1945. Leta 1949 so se komunisti vrnili, ko so se nacionalisti umikali proti jugu.
Hunan je kot Maova domača provinca podpiral kulturno revolucijo med letoma 1966 in 1976, vendar je bil počasnejši od večine provinc pri sprejemanju reform, ki jih je Deng Šjaoping uvedel v letih po Maovi smrti leta 1976.
Poleg Maa je bilo iz Hunana še nekaj drugih komunističnih voditeljev prve generacije: kitajski predsednik Liu Šaoči; generalna sekretarja Komunistične partije Kitajske Ren Biši in Hu Jaobang; maršali Peng Dehuai, He Long in Luo Ronghuan; Vang Džen, eden od osmih starešin; Šjang Džingju, prva ženska članica centralnega komiteja Komunistične partije Kitajske; višji general Huang Kečeng in veteran diplomat Lin Boču. Novejši voditelj iz Hunana je nekdanji kitajski premier Džu Rongdži.
Geografija Hunan leži na južnem bregu reke Jangce, približno na polovici njene dolžine, med 108° 47' in 114° 16' vzhodne zemljepisne dolžine ter 24° 37' in 30° 08' severne zemljepisne širine. Hunan pokriva površino 211.800 kvadratnih kilometrov, kar ga uvršča na deseto največje območje na ravni province. Vzhodno, južno in zahodno stran province obdajajo gore in hribi, kot so gorovje Vuling na severozahodu, gorovje Šuefeng na zahodu, gorovje Nanling na jugu in gorovje Luošjao na vzhodu. Gore in hribi zavzemajo več kot 80 % province, ravnine pa manj kot 20 %. Najvišja točka Hunana je Lingfeng (酃峰) z 2115,2 m nadmorske višine.
Reke Šjang, Zi, Juan in Lišui se zlivajo v reko Jangce pri jezeru Dongting na severu Hunana. Osrednji in severni del sta nekoliko nižja in imata obliko črke U, odprta na sever, središče pa je jezero Dongting. Večina Hunana leži v porečjih štirih glavnih pritokov reke Jangce.
Jezero Dongting je največje jezero v provinci in drugo največje sladkovodno jezero na Kitajskem.
Območje Šjaošjang in jezero Dongting sta imela pomembno vlogo v kitajski poeziji in slikarstvu, zlasti v času dinastije Song, ko sta bila povezana z uradniki, ki so bili neupravičeno odpuščeni.
Čangša (kar pomeni 'dolgi pesek') je bilo v času dinastije Tang aktivno okrožje s keramiko, kjer so se čajne sklede, vrči in drugi izdelki množično proizvajali in pošiljali v kitajska obalna mesta za izvoz v tujino. Ob majhnem otoku Belitung v Indoneziji so odkrili arabsko ladjo dhov, ki izvira iz tridesetih let 8. stoletja in je danes znana kot razbitina ladje Belitung, v tovoru pa je bilo več kot 60.000 kosov. Rešeni tovor je danes shranjen v Singapurju.
Podnebje Hunana je subtropsko; po Köppnovi podnebni klasifikaciji je razvrščeno kot vlažno subtropsko (Köppen Cfa) s kratkimi, hladnimi in vlažnimi zimami, zelo vročimi in vlažnimi poletji ter obilico dežja. Povprečne januarske temperature so od 3 do 8 °C, julijske pa okoli 27 do 30 °C. Povprečna letna količina padavin je od 1200 do 1700 milimetrov.
Furonško obdobje v kambrijskem obdobju geološkega časa je poimenovano po Hunanu; Furong (芙蓉) v mandarinščini pomeni »lotos« in se nanaša na Hunan, ki je znan kot »država lotosa«.
Upravne enote Hunan je razdeljen na štirinajst prefekturnih enot: trinajst mest na ravni prefekture in avtonomno prefekturo.
Štirinajst prefekturnih enot Hunana je razdeljenih na 122 okrožij (35 okrožij, 17 mest na ravni okrožij, 63 okrožij, 7 avtonomnih okrožij). Te so nato razdeljene na 2587 mestnih enot (1098 mest, 1158 mestnih četrti, 98 etničnih mestnih četrti, 225 podokrožij in osem javnih pisarn v okrožjih). Konec leta 2017 je skupno prebivalstvo znašalo 68,6 milijona.
Gospodarstvo Hunan je deveto največje provincialno gospodarstvo na Kitajskem, tretje največje v osrednji kitajski regiji za Henanom in Hubeijem, četrto največje v južno-osrednji kitajski regiji za Guangdongom, Henanom in Hubeijem ter četrto največje med celinskimi provincami za Sečuanom, Henanom in Hubeijem. Leta 2024 je nominalni BDP Hunana znašal 747 milijard ameriških dolarjev (5,32 bilijona kitajskih juanov), kar ga uvršča med 20 največjih podnacionalnih gospodarstev na svetu, njegov BDP (PKM) pa je presegel 1,55 bilijona ameriških dolarjev. Njegov nominalni BDP na prebivalca je presegel 81.225 jenov (11.405 ameriških dolarjev ali 23.665 ameriških dolarjev PKM), zaradi česar je tretja najbogatejša provinca v južni osrednji kitajski regiji za Guangdongom in Hubeijem.
Leta 2020 je bil BDP Hunana (nominalno) 605 milijard ameriških dolarjev, kar ga uvršča med gospodarstva Poljske (22. največje na svetu), Tajske (2. največje v ASEAN) in Nigerije (največje v Afriki).
Sredi 19. stoletja je Hunan izvažal rabarbaro, mošus, med, tobak, konopljo in ptice. Območje jezera Dongting je pomembno središče proizvodnje ramije, Hunan pa je tudi pomembno središče gojenja čaja. Hunan je bil med kampanjo Tretje fronte pomemben prejemnik kitajskih naložb v industrijske zmogljivosti.
V zadnjih letih je Hunan postal pomembno središče za proizvodnjo jekla, strojev in elektronike, zlasti ker se kitajski proizvodni sektor seli stran od obalnih provinc, kot sta Guangdong in Džedžjang. Območje Lengšuidžjang je znano po rudnikih antimona in je eno glavnih središč pridobivanja antimona na Kitajskem.
Hunan je znan tudi po nekaj svetovnih proizvajalcih gradbene opreme, kot so betonske črpalke, žerjavi itd. Med temi podjetji so Sany Group, Zoomlion in Sunward. Sany je eden glavnih svetovnih akterjev. Mesto Liujang je vodilno svetovno središče za proizvodnjo pirotehnike.
Kultura