Zakonik cerkvenega prava (; ) - skrajšano po latinskem nazivu tudi CIC - je knjiga, ki vsebuje zbrane in smiselno urejene določbe cerkvenega prava in predstavlja takorekoč zakonodajo Katoliške cerkve latinskega obreda, ki jo je v latinščini v Vatikanu objavil Janez Pavel II. leta 1983 in zato nekateri ta zakonik imenujejo tudi Janez Pavlov zakonik.
Razlaga
Papež Janez Pavel II. je ta zakonik razglasil 25. januarja 1983, veljati pa je začel na prvo adventno nedeljo, t.j. 27. novembra istega leta. Nadomestil je predhodni Zakonik cerkvenega prava iz leta 1917, ki ga je razglasil papež Benedikt XV. 27. maja 1917. Po kanonu št. VI novi zakonik odpravlja predhodnega iz 1917, kakor tudi vse v njem navedene kazenske določbe, z izjemo tistih, ki so bile prenesene v novi zakonik.
Zgodovinski razvoj V prvem tisočletju ni bilo enotnega cerkvenega prava, temveč sprva le domači predpisi krajevne Cerkve. Od 2. ali 3. stoletja naprej so se cerkvene uredbe bolj razširile. Poleg tega so obstajale priznane ustanove kot sveto pismo, sklepi koncilov, zlasti ekumenskih in v zahodni Cerkvi papeški odloki kot tudi metropolitanske določbe. Od 5. stoletja naprej so te različne pravne vire zbrali v zbirke kanonov, ki so bile različno razširjene. Najpomembnejši zbirki srednjega veka za Zahodno Cerkev sta bili Decretum Gratiani (ok. 1140) in Liber Extra (1234). Redna pristojnost je bila v rokah krajevnih škofov; postopkovno pravo pa je bilo delno pod vplivom rimskega prava.
Široke pristojnosti so imela cerkvena sodišča Rimske kurije, vključno z vsemi primeri, v katerih je vsaj ena stranka pripadala duhovščini, in nad večino vprašanj zakonskega prava. V zgodnjem in visokem srednjem veku so kanonsko pravo razvijali predvsem uporabniki (škofje, opatje); šele v 12. stoletju je postalo akademska disciplina na nastajajočih univerzah, zlasti na Bolonjski univerzi.
Ta cerkvena sodišča so imela obsežno pristojnost. Iz teh pristojnosti so nastala številna podpodročja kanonskega prava in zaradi te praktične pomembnosti ter dejstva, da ga niso razvijali akademiki, je kanonsko pravo veljalo za manj abstraktno in bolj konkretno, ter je bilo v tem času usmerjeno v zahteve sojenja. Po Gracijanu se je kanonsko pravo bolj razvilo v pravni sistem, na katerega so vplivali akademiki.
Decretum Gratiani, Liber Extra in štiri druge zbirke zakonov so skupaj tvorile Corpus Iuris Canonici. V svoji predelani različici (Editio Romana) iz leta 1582 je to predstavljalo jedro kanonskega prava, ki se je uporabljalo v Katoliški Cerkvi do leta 1917. Težava tega prava je bila v tem, da je veljalo le tam, kjer je bilo razglašeno. V nekaterih delih sveta so obstajali celo nasprotujoči si zakoni. To se je spremenilo šele z objavo Zakonika cerkvenega prava, ki je imel splošno veljavnost.Bolla providentissima mater il vescovo benedetto, servo dei servi di dio. A perpetua memoria, na vatican.va
Codex Iuris Canonici 1917
Prvi vatikanski koncil je sprožil oblikovanje poenotenega katoliškega pravnega zakonika, ki ga je papež Pij X. naročil leta 1904 pri »Papeški komisiji za urejanje kanonskega prava«; ustanovil jo je in v veliki meri napisal besedilo kardinal Pietro Gasparri.
Papež Benedikt XV. je ta osrednji pravni zakonik razglasil z ustavo »Providentissima Mater« dne 27. maja 1917, na Binkošti. Ta prvi Zakonik kanonskega prava je začel veljati na naslednje Binkošti, tj. 19. maja 1918.
Glavni namen Zakonika kanonskega prava iz leta 1917 je bil "zbiranje in urejanje kanonskega prava".Ulrich Rhode: Kirchenrecht. Kohlhammer, Stuttgart 2015 (Studienbücher Theologie; Bd. 24), ISBN 978-3-17-026227-0, S. 26 Razen dveh manjših izbrisov se v Zakoniku kanonskega prava iz leta 1917 ni nič spremenilo do »Zakonika cerkvenega prava iz leta 1983«.
»Zakonik kanonskega prava iz leta 1917« je bil kmalu potreben dopolnjevanja. Tako sta konkordata s Prusijo in Badnom opustila papeževo izključno pravico do imenovanja škofov. Sčasoma se je kanonsko pravo izkazalo za prav tako razdrobljeno kot pred ureditvijo ZKP/1917. Georg Bier: Einführung in das Kirchenrecht. v: Clauß Peter Sajak: Praktische Theologie. Modul 4. Schöningh, Paderborn 2012 (UTB; 3472), ISBN 978-3-8252-3472-0, S. 133 f.
Codex Iuris Canonici 1983
Zgodovina Prenovo je izvedla »Komisija za reformo Zakonika«, ki jo je imenoval Drugi vatikanski koncil, in ki je pozneje postala »Komisija za verodostojno razlago zakonodajnih besedil« ali »Svet za zakonodajna besedila« (PCLT). Kot komisija strokovnjakov z vsega sveta je med letoma 1965 in 1982 pripravila spremembe »Zakonika kanonskega prava iz leta 1917«. Prvotni namen je bil razdeliti pravo na nekakšno "ustavno pravo" (Lex ecclesiae fondamentalis, LEF), kjer bi bile zbrane pomembne zadeve (npr. resnice vere), in "dopolnilno pravo", ki bi zajemalo manj pomembne zadeve (npr. hrambo ključa tabernaklja v zakristiji). Vendar je bil načrt LEF opuščen; vsebina LEF pa je bila v Zakonik kanonskega prava 1981 vendarle vključena.Documenti preparatori del CIC/1983 , na iuscangreg.it
Prenovljeni zakon Zakonik cerkvenega prava iz leta 1983 je zasnovan kot prenovljeni ali reformni zakon, namenjen izvajanju cerkvenega nauka Drugega vatikanskega koncila. V zvezi s tem so podani naslednji poudarki: Cerkev kot Božje ljudstvo hierarhije v vlogi služenja communio (občestvo) med krajevnimi Cerkvami in vesoljno Cerkvijo kolegialnost ali vzajemnost med papežem in škofi sodelovanje vseh vernikov v tako imenovani "Trojni Kristusovi službi", tj. v njegovi duhovniški (posvečevalni), preroški (učiteljski) in kraljevski (pastirski ali vodstveni) službi usmeritev k ekumenizmu oziroma povezovanje in sodelovanje z drugimi kristjani krepitev načela subsidiarnosti oziroma podrejenosti s posledico decentralizacije. To načelo - ki ga sprejema tudi pravni sistem Evropske zveze - je s preprostimi besedami izrazil papež Janez XXIII. takole: „Kar lahko napravi nižji oziroma podrejeni, naj ne napravi višji oziroma nadrejeni.“ „Kar ni prepovedano, je dovoljeno“.Von Ulrich Rhode: Kirchenrecht. Kohlhammer, Stuttgart 2015 (Studienbücher Theologie; Bd. 24), ISBN 978-3-17-026227-0, S. 47
Obseg Rimskokatoliška Cerkev je razdeljena na Latinsko Cerkev (Ecclesia Latina, "Zahodna Cerkev") in (trenutno 23) tako imenovane Vzhodne Katoliške Cerkve (Ecclesiae catholicae orientales). Medtem ko je Codex Iuris Canonici od 1917 naprej še vedno veljal kot cerkvenopravni zakonik za celotno katoliško cerkev, novi CIC od leta 1983 naprej v skladu s 1. kanonom velja le za Latinsko Cerkev. Vzhodne katoliške Cerkve so svoje kanonsko pravo dobile v »Codex Canonum Ecclesiarum Orientalium« (CCEO) iz leta 1990. Najvišja avtoriteta za rimskokatoliško cerkev je papež, ki je kot rimski škof hkrati poglavar celotne Cerkve. Tudi Vzhodne katoliške Cerkve priznavajo primat jurisdikcije papeža kot rimskega škofa in so v občestvu vere, molitve in zakramentov med seboj in z Latinsko Cerkvijo. Grundwissen katholische Kirche – Die Organisation der Kirche konfessionskundliches-institut.com, Stand 24. März 2015.
V skladu z 11. kanonom se "čisto cerkveni zakoni" Zakonika kanonskega prava uporabljajo le za tiste, ki so bili krščeni ali sprejeti v katoliško Cerkev, ki imajo uporabo razuma in – razen če ni določeno drugače – ki so dopolnili sedmo leto starosti.
Slovenski prevod Leta 2006 je izšel drugi ponatis slovenskega prevoda zakonika, ki je še sedaj v veljavi:
Razdelitev Zakonika 1983 Zakonik cerkvenega prava vsebuje 1752 kanonov, sestavljen pa je iz sedmih knjig: Prva knjiga: Splošne določbe (1–203) Druga knjiga: Božje ljudstvo (204–746) del: Verniki (204–329) del: Hierarhična ureditev Cerkve (330–572) del: Ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja (573–746) Tretja knjiga: Učiteljska služba Cerkve (747–833) Četrta knjiga: Posvečevalna služba Cerkve (834–1253) del: Zakramenti (840–1165) del: Druga bogoslužna opravila (1166–1204) del: Sveti kraji in časi (1205–1253) Peta knjiga: Cerkveno premoženje (1254–1310) Šesta knjiga: Sankcije v Cerkvi (1311–1399) del: Kazniva dejanja in kazni na splošno (1311–1363) del: Kazni za posamezna kazniva dejanja (1364–1399) Sedma knjiga: Postopki (1400–1752) del: Sodstvo na splošno (1400–1500) del: Sporni sodni postopek (1501–1670) del: Nekateri posebni postopki (1671–1716) del: Kazenski postopek (1717–1731) del: Postopek v upravnih pritožbah in pri odstranitvi ali premestitvi župnikov (1732–1752)
Sklici
Nadaljnje branje
Deutsche Bischofskonferenz (Hrsg.): Codex Iuris Canonici, Codex des kanonischen Rechtes (Originalausgabe) Archiv für katholisches Kirchenrecht (eine führende Fachzeitschrift für Kirchenrechtler) Stephan Haering, Wilhelm Rees, Heribert Schmitz (Hrsg.): Handbuch des katholischen Kirchenrechts; Regensburg ³2015 (Übersichtsartikel, das klassische Handbuch) Klaus Lüdicke (Hrsg.): Münsterischer Kommentar zum Codex Iuris Canonici, Loseblattsammlung (der deutsche Standardkommentar, Kommentierung erfolgt kanonweise)
Zunanje povezave
Zakonik cerkvenega prava - v veljavi (PDF) pridobljeno 10. maja 2025 Predstavitev Zakonika cerkvenega prava | Katoliška cerkev Kakšni zakoni so v Zakoniku cerkvenega prava — Kanonist Mednarodna znanstvena konferenca ob 40. obletnici razglasitve Zakonika cerkvenega prava | Katoliška Cerkev
Zakonik kanonskoga prava proglašen vlašću Pape Ivana Pavla II. s izvorima Glas koncila 1996
Wydanie wielojęzyczne (w tym w języku polskim) Kodeksu na stronie Papieskiego Uniwersytetu Gregoriańskiego
Codex Iuris Canonici Editio typica 1983 Codex Iuris Canonici, datum Romae, die XXV Ianuarii, anno MCMLXXXIII, apud Vaticanas aedes Editio typica tertia
Edward Peters Master Page on the Johanno-Pauline Code of 1983
Codex iuris canonici (1917) Codex Iuris Canonici Texto latino oficial, en el portal de la Santa Sede/Uradno latinsko besedilo v založbi Svetega sedeža. Código de Derecho Canónico, versión española en el portal de la Santa Sede. Código de Derecho Canónico Texto íntegro en español. Ius canonicum Página con textos y estudios sobre el derecho canónico.
Kategorija:Kanonsko pravo Kategorija:Knjige leta 1917 Kategorija:Papež Janez Pavel II. Kategorija:Knjige leta 1983 Kategorija:Papež Benedikt XV.