Ana Ažbe, slovenska kmetica in ljudska pevka, * 3. maj 1780, Dolenčice, † 5. januar 1850, Občina Bloke.
Otroštvo in mladost Rojena je bila 3. maja 1780 v Dolenčicah na veliki kmetiji z mlinom in krčmo (po domače »pri Matečku«). Njena mati je bila kmetica Sholastika Jelovčan (1750–1826), njen oče pa kmet in poznejši župan občine Javorje nad Škofjo Loko Janez Ažbe (1757– 1826). Bila je šesti od desetih otrok, od katerih so odraslost poleg nje dočakali še dve sestri in trije bratje. Vnuk enega od njenih bratov je bil slikar Anton Ažbe. Druga dva brata sta postala duhovnika. Duhovnika sta bila tudi dva od njenih stricev.
Domače posestvo je poleg Aninih staršev zaposlovalo številne posle: hlapce, dekle, volarje, ovčarje, pastirice in pastirje. Krčma v Anini rojstni hiši je bila shajališče domačinov, prekupčevalcev, potujočih rokodelcev, beračev in godcev. Med delom v gostilni je od potujočih pevcev in godcev slišala veliko ljudskih pesmi. Bila je pevsko nadarjena in imela odličen spomin ter si pesmi hitro zapomnila.
Delo Ana se je 11. februarja 1805 na željo staršev omožila s premožnim odovelim kmetom z otroki Urbanom Žakljem (1759–1818) iz Ledin. Preselila se je v Ledine in postala kmetica. Z možem sta imela sedem otrok, od katerih so trije preživeli otroštvo. Med njimi je bil tudi sin Anton Žakelj (1816–1868), ki je pozneje postal duhovnik, zbiratelj ljudskega izročila in pesnik pod psevdonimom Rodoljub Ledinski. Po štirinajstih letih zakona je njen mož umrl. Kmetijo so prevzeli otroci iz njegovega prvega zakona in Ana na njej ni bila več dobrodošla. Ana se je zato na hitro poročila z devet let mlajšim kmetom Valentinom Pagonom in se s tremi preživelimi otroki preselila k njemu v Dole. Rodili so se jima trije otroci. Zakon je bil zaradi moževega pijančevanja nesrečen.
Velika Anina želja je bila, da bi kateri od njenih sinov postal duhovnik. Za to je namenila Antona in ga že zgodaj poslala v šole. Osnovno šolo je obiskoval v Idriji, gimnazijo najprej leta 1829 v Ljubljani, nato leta 1830 v Karlovcu, dokončal pa jo je v Novem mestu. Pri tem sta ji pomagala brata duhovnika.
Ljudske pesmi Ana je vse življenje veliko pela. Nekatere od pesmi, ki jih je prepevala, je zapisal njen sin Anton še kot dijak liceja v Ljubljani. Kot narodno zaveden in že takrat prepričan pripadnik ilirizma je znal prepoznati njihovo vrednost. Materino petje je zapisoval naravnost v zvezek. Zapis je nato pravopisno uredil, akcentuiral, razdelil v kitice in prepisal na čisto. Nekatere pesmi je v takratni maniri popravljal, dopolnjeval in spreminjal tudi ritem.ref></ref>
S tem je v naslednjih letih nadaljeval in jih popisal v vsaj sedemih zvezkih, od katerih se je ohranil le eden in še ta ni popoln. Naslovil ga je Narodne kranjske pesmi (zapisane v Doleh 26. velkiga serpana 1838. Ant. Žakelj). Prve zapisane ljudske pesmi, ki mu jih je Ana prepevala, je objavil v petem, zadnjem zvezku Kranjske čbelice leta 1848.
Še en zvezek ljudskih pesmi so hranili v nekdanjem Marijanišču. Iz tega je dr. Jakob Šilc v reviji Dom in svet leta 1913 objavil prvotni zapis Mlade Brede. Bil je zadnji, ki je zvezek videl, saj je pozneje ta izginil.
Najbolj znane balade in romance, ki jih je Anin sin po njenih besedah zapisal, so Zvesta deklica, Marija na svetih Vošarjih, Marija z Jelenta, Mlada Mojca, Mlada Breda, Mlada Zora, Zidar v Ljubnim, Cigan in Alenčica.
Upokojitev in smrt Ko se je Ana približala sedemdesetemu letu je začela slabeti in ni zmogla več delati. Spomladi leta 1849 se je zato preselila k sinu Antonu, ki je takrat kot kaplan služboval na Blokah. Pri njemu je 5. januarja 1850 po kratki, komaj tridnevni bolezni umrla. Pokopali so jo na Blokah.
Sklici
Kategorija:Slovenski kmetje Kategorija:Slovenski pevci Kategorija:Slovenski ljudski pevci