Tajska arhitektura

Tajska arhitektura () je pomemben del kulturne dediščine države in odraža tako izzive življenja v včasih ekstremnem tajskem podnebju kot tudi zgodovinsko gledano pomen arhitekture za občutek skupnosti in verska prepričanja Tajcev. Pod vplivom arhitekturnih tradicij mnogih tajskih kultur je razvila tudi znatne regionalne razlike znotraj svojih ljudskih in verskih stavb. Čeprav se je Siam pozival k identifikaciji kot modernizirana država, sta bila zahodna kultura in vpliv nezaželena in neizogibna. V poskusu, da bi se odlikovala, se je tajska vladajoča elita zatekla k selektivni modernizaciji, da bi se izognila neželenemu zahodnemu vplivu.

Zgodovina Obdobje Dvaravati (7.–11. stoletje n. št.) Arhitektura Dvaravatija se pojavlja v osrednji regiji Tajske. Uporabljali so glinene opeke in včasih laterit. Gradnja pagod je imela kvadratno osnovo in obliko obrnjenega zvona, na vrhu pa je bil zvonik. V tem obdobju je na območju današnje Tajske obstajalo kraljestvo Lavo.

Obdobje Angkor (11.–13. stoletje n. št.) V tem obdobju je kraljestvo Lavo zasedal Kmerski imperij. Arhitektura tega obdobja je prevzela kmerski slog in jo je mogoče videti v svetiščih Ganeša. Ta slog je imel raje opeko, peščenjak in laterit. Prvotno sta se opeka in peščenjak uporabljala za gradnjo hiš ali gradov, laterit pa za podstavke.

Obdobje Sukhothai (13. do 14. stoletje n. št.)

Umetnost Sukhothaija se je začela leta 1780 pr. n. št., ko je kralj Indraditya ustanovil kraljestvo Sukhothai. Identiteta arhitekture v Sukhothaiju so okraski, ki prikazujejo budistično vero z gradnjo stavb v simboličnih oblikah.

Obdobje Uthong Ayutthaya (14.–15. stoletje n. št.) Arhitektura Authonga je združevala umetnost civilizacije Tawaravadee, kot je na primer slog gradnje Phra Prang v Wat Sri Rattana Mahai.

Obdobje Ayutthaya (15.–18. stoletje n. št.) Identiteta arhitekture v tem obdobju je zasnovana tako, da prikazuje moč in bogastvo, zato je poudarek na velikosti in videzu. Templji v Ayutthayi so le redko imeli napušče, ki bi segali od glavnega vrha. Prevladujoča značilnost tega sloga je sončna svetloba, ki sije v stavbe. V poznejšem delu obdobja Ayutthaya je arhitektura veljala za vrhunski dosežek, ki je odgovarjal potrebam ljudi in izražal gracioznost Tajske. Vendar se je moral razvoj arhitekture ustaviti, ker je bila Ayutthaya leta 1767 poražena v vojni z Burmo.

Obdobje Rattanakosin Med vladavino kralja Rame III. so na tajsko umetnost in arhitekturo vplivali kitajski slogi, prek trgovine in diplomacije. Stavbe v kitajskem slogu so se imenovale Keng () ali Keng Chin (), kar izhaja iz besede Teochew 宮 (gêng, »palača, tempelj; svetišče«). Keng je obstajal že od obdobja Ayutthaya, vendar je bila večina uničenih zaradi vojne z Burmanci. Kralji Rama IV., Rama V. in Rama VI. so pogosto gradili v zahodnem ali hibridnem slogu.

Posvetna arhitektura Arhitektura je igrala pomembno vlogo v tajski družbi, saj je služila kot sredstvo za povezovanje različnih prebivalcev vasi. Zato je bilo običajno, da so imele hiše odprte sobe, terase in hodnike, ki so jih povezovali. Ko se je država razvijala kot kmetijska družba, stanovanja niso bila velika in so bila običajno v nižinah blizu vodnih poti. Hiše so bile zgrajene predvsem na visokih kolih in z uporabo lokalnih materialov, ki so jih našli v okolici.

Stanovanja na Tajskem so bila razdeljena na dve vrsti: tista za navadne ljudi ali višji razred. Za prve je bila značilna uporaba pokvarljivih materialov, kot so bambus, palmovi listi ali ratan. Te hiše so se imenovale pook, kar pomeni 'vezati', ker so graditelji uporabljali trak vrbove preje ali bambusa, da so celotno strukturo držali skupaj. Nasprotno pa so stavbe posameznikov višjega statusa imele trpežne materiale, kot je tikov les. Od obdobja Ayutthaya so fevdalna pravila urejala slog gradnje stanovanj, pri čemer so bili nekateri elementi – kot je soba, posvečena Budi – izključno za ljudi visokega družbenega ranga.

Plavajoče hiše so bile druga vrsta bivališč – danes zastarela – kjer so živeli trgovci in ribiči v poplavnih ravnicah osrednje Tajske. Ta vrsta strukture je ponujala prednosti, kot sta večja mobilnost in zaščita pred poplavami. V preteklosti so bile reke in kanali eno najpogostejših prevoznih sredstev za ljudi in blago. Čeprav je bilo v času vladavine Rame V. veliko kanalov, jih je v provincah, kot je Uthai Thani, ostalo le skromno število.ARCHITECTURE IN THAILAND: TRADITIONS, CONCEPTS, RELIGION, ROYALTY, VILLAGE HOUSES, WATER AND LIGHTNESS. Facts and Details (en inglés). Consultado el 21 de diciembre de 2021.

Tradicionalne tajske hiše

Eden od univerzalnih vidikov tajske tradicionalne arhitekture je dvig stavb na kolih, najpogosteje do višine glave. Prostor pod hišo se uporablja za shranjevanje, obrt, sproščanje podnevi in ​​včasih za živino, kot so kokoši ali race. Hiše so bile postavljene zaradi dejstva, da so številne tajske vasi postavljene okoli rek in kanalov, ki so v deževnem obdobju izpostavljeni poplavam. Tajske gradbene in življenjske navade pogosto temeljijo na vraževerju in verskih prepričanjih. Številni drugi dejavniki, kot so lokalno dostopni materiali, podnebje in kmetijstvo, imajo veliko opraviti s slogom.

Tajske hiše so izdelane iz različnih vrst lesa in so pogosto zgrajene v samo enem dnevu, saj so montažne lesene plošče zgrajene vnaprej in jih na kraju samem sestavi mojster gradbenik. Številne hiše so zgrajene tudi iz bambusa, materiala, ki ga je enostavno zgraditi in ne zahteva profesionalnih gradbenikov. Večina domov se začne kot enodružinska hiša in ko se hči poroči, se na kraju samem zgradi dodatna hiša, da se lahko namesti njena nova družina. Čeprav je hiša zgrajena iz montažnih plošč, ki jih je enostavno preurediti, obstajajo tabuji glede preurejanja hiše.

Tradicionalna hiša je običajno zgrajena kot skupek fizično ločenih sob, razporejenih okoli velike osrednje terase. Terasa je največji posamezni del doma, saj predstavlja do 40 % kvadratnih metrov in do 60 %, če je vključena veranda. Prostor na sredini terase je pogosto odprt, da se omogoči rast drevesa skozi konstrukcijo, ki zagotavlja dobrodošlo senco. Izbrano drevo je pogosto cvetoče ali dišeče.

Za Tajce je pomembno, da se približajo svojemu naravnemu okolju tako, da okoli terase postavijo lončnice. V preteklosti so obstajali strogi tabuji glede tega, katere rastline je mogoče postaviti neposredno okoli hiše (danes se ti pogosto ignorirajo zaradi estetike). Raven tal se spreminja, ko se premikamo iz sobe na teraso, kar zagotavlja široko paleto položajev za sedenje ali sproščanje v bivalnih prostorih.

Pohištvo je redko in vključuje posteljno ploščad, jedilno mizo in ohlapne blazine za sedenje. Spalni prostori so razporejeni tako, da so postelje poravnane s krajšim koncem sobe (saj je spanje vzporedno z dolžino podobno ležanju v krsti). Smer, v katero kaže glava, nikoli ne sme biti zahod, saj je to položaj, v katerem so trupla položena pred kremacijo.

Kuti

Kuti je majhna struktura, zgrajena na kolih, namenjena nastanitvi meniha. Njena pravilna velikost je opredeljena v Sanghathisepu, 6. pravilo, kot 12 krat 7 keubov (ali 4,013 krat 2,343 metra). Ta majhen tloris je namenjen pomoči menihovemu duhovnemu potovanju z odvračanjem od kopičenja materialnih dobrin. Običajno samostan sestavlja več takšnih stavb, združenih na skupni terasi, bodisi v skupini, obrnjeni navznoter, bodisi poravnanih v vrsto. Pogosto so te strukture vključevale ločeno stavbo, imenovano hor trai, ki se je uporabljala za shranjevanje svetih spisov.

Tempeljska arhitektura

Budizem z 94,6 % vernikov je večinska religija na Tajskem. V državi je približno 4000 watov (templjev), ki so sestavljeni iz velikih ograjenih prostorov, ki običajno vsebujejo chedi (stupe), dvorano za daritve, vihara (prostori, namenjeni molitvi s podobami Bude) in dvorano za posvečenje menihov, imenovano ubosot.Tailandia, el país de los mil y un templos. La Vanguardia. 24 de enero de 2017. Consultado el 21 de diciembre de 2021.

Tempeljski kompleks sestavljajo različna dvorišča, ki tvorijo plasti; stene, ki obdajajo ubosot, najsvetejše območje, predstavljajo osrednje območje. Najpomembnejši križni hodniki so običajno tlakovani, medtem ko so v skromnejših stavbah dvorišča prekrita z zemljo ali gramozom. Medtem ko so zunanje stene visoke približno 3 m, notranje stene niso višje od 1,2 m. Zunanje stene so običajno pobeljene in imajo lahko balustre, ki jih na vrhu krasijo večstopenjski kapiteli. Tako za palače kot za templje je običajno, da so vrata in okna okrašena – z lesenimi rezbarijami, lakiranimi in zlatimi izdelki ter steklenimi mozaiki – kot način za »odganjanje zlih duhov«. Poleg tega so za dodatno zaščito postavljeni kipi demonov varuhov in bojevnikov. Druga značilna lastnost je bogata ornamentika napuščev po obdobju Sukhothai – peristil je podpiral napušče – ​​kjer je veliko rezbarij s figurami mitoloških bitij.ELEMENTS AND PARTS OF THAI ARCHITECTURE. Facts and Details (en inglés). Consultado el 21 de diciembre de 2021

Lak Mueang

Lak Mueang ali mestni steber je svetišče (), za katero velja, da v njem domuje Chao Pho Lak Mueang (), mestno duhovno božanstvo. Zgrajen je bil, ker so brahmani verjeli, da ima nekaj opraviti s Heldom, slovesnostjo ob enem samem mestnem stebru (Held »Lak Muang«), ki je narejen iz akacijevega lesa (Chaiyaphreuk) pred gradnjo mesta z glavnim ciljem, da bi mesto postalo središče duše za državljane.

Sala Thai

Sala Thai je odprt paviljon, ki se uporablja kot prostor za srečanja in za zaščito ljudi pred soncem in dežjem. Večina je odprtih na vseh štirih straneh.

Družbeni prostori Plavajoča tržnica

Plavajoča tržnica je tržnica, kjer se blago prodaja iz čolnov. Na Tajskem so plavajoče tržnice ( talāt nām, dobesedno 'vodna tržnica') dobro podprte lokalno in služijo predvsem kot turistične atrakcije. Eden od njihovih namenov je omogočiti domačim in mednarodnim obiskovalcem, da izkusijo kulturo nakupovanja ob reki.

Zgodovinsko so bila območja ob rekah prva naseljena. Tako je bila večina skupnosti na Tajskem zgrajenih ob rečnih bregovih. Vodne poti so služile kot prevozno sredstvo in tudi kot središče gospodarske dejavnosti. Čolni so se uporabljali predvsem za lokalno in regionalno trgovino, saj so blago prevažali od tistih, ki so proizvajali, k tistim, ki so lahko menjali blago in trgovali. Takšen način življenja obrečnih skupnosti, zlasti v porečju reke Chao Phraya, je povečal število plavajočih tržnic.

Plavajoče tržnice so stoletja postale središča skupnosti v osrednji tajski ravnini.

Kulturna uporaba tajskega domačega prostora Posvetitev tajskega domačega prostora

Hiše so eden bistvenih dejavnikov v življenju ljudi. Po besedah ​​Nuttinee Karnchanaporn je bila »hiša vedno prva obrambna linija pred nevarnostmi in grožnjami«. Trdi, da lahko način gradnje tajskih hiš in način bivanja v njih veliko razkrije o »kulturnem strahu«. Tajsko pojmovanje strahu se osredotoča na »duhovni svet«, kot so »duhovi, nevidne sile in zli duhovi«. Tajci se za zaščito v domačem okolju močno zanašajo na »nadnaravne moči«.