Napis Ram Khamhaeng, prej znan kot napis Sukhothai št. 1, je kamnita stela z napisi, ki tradicionalno veljajo za najzgodnejši primer tajske pisave. Odkril jo je leta 1833 kralj Mongkut (Rama IV.), sčasoma pa je bila dešifrirana in datirana v leto 1292. Besedilo med drugim vsebuje opis kraljestva Sukhothai v času kralja Ram Khamhaenga, ki mu ga običajno pripisujejo. Napis je imela velik vpliv na razvoj tajske zgodovinopisja od začetka 20. stoletja, ki je Sukhothai začela obravnavati kot prvo tajsko kraljestvo.

Od poznih 1980-ih do 1990-ih so trditve, da je stela ponaredek iz poznejšega obdobja, vodile do intenzivne znanstvene razprave. Ta razprava še vedno ni dokončno zaključena, vendar je kasnejša elektronska mikroskopija pokazala, da je stela verjetno tako stara, kot je bilo prvotno zatrjevano in večina akademikov na tem področju jo danes šteje za vsaj delno pristno. Napis velja za najpomembnejši dokument v tajski zgodovini in ga je UNESCO leta 2003 vpisal v svoj mednarodni Register svetovnega spomina.

Opis in odkritje

Stela ima obliko štirikotnega stebra, večinoma kvadratnega in širokega 35,50 centimetra na vsaki strani, z zaobljenim piramidastim vrhom. Izdelana je iz meljevca; zgornji del, na katerem so napisi, je poliran, spodnji del, ki je bil verjetno vgrajen v podstavek, pa je ostal hrapav. Skupna višina je 114,50 centimetra.

Stelo je leta 1833 odkril princ Mongkut, ki je kasneje leta 1851 postal kralj in je bil takrat posvečen v meniha. Mongkut se je podal na romanje v starodavno mesto Sukhothai, kjer je med ruševinami, za katere so takrat verjeli, da so tam stare palače, odkril stelo in izrezljano kamnito ploščo, za katero velja, da je prestol sukhotajskega vladarja. Spremstvo je predmete prineslo nazaj v Bangkok, kjer so jih postavili v Wat Samo Rai (danes Wat Rachathiwat), kjer je prebival. Napis je leta 1836 sledil Mongkutu do Wat Bowonniwet, kasneje pa je bil leta 1911 preseljen v prestolno dvorano Dusit Maha Prasat v Veliki palači. Leta 1924 je bil ponovno preseljen v knjižnico Vajirañāṇa, leta 1968 pa ga je dokončno pridobil Narodni muzej v Bangkoku, kjer je trenutno na stalni razstavi.

Dešifriranje

Mongkut je opravil začetne študije napisa in leta 1836 ustanovil komisijo, ki jo je vodil menih-princ Roek (ki je kasneje postal vrhovni patriarh Pavares Variyalongkorn), da bi se lotila njegovega dešifriranja. Leta 1855 je Mongkut (zdaj kralj) britanskemu odposlancu Johnu Bowringu predstavil litografsko kopijo napisa z opombami, ki so vsebovale delne prevode, in pismom, ki je pojasnjevalo njegov pomen, drugo kopijo pa je leta 1856 predstavil francoskemu odposlancu Charlesu de Montignyju.

Prvi poskus prevoda besedila v zahodni jezik je leta 1864 objavil nemški polihistor Adolf Bastian. Francoski misijonar Père Schmitt je svoj prevod objavil leta 1884 in 1885, nadaljnje revizije pa leta 1895 in 1898. Prav tako leta 1898 je bilo v reviji Vajirañāṇa objavljeno prvo delo o napisu v tajskem jeziku. Prečrkovanje celotnega napisa v sodobno tajsko pisavo je bilo natisnjeno kot pamflet za potovanje prestolonaslednika Vajiravudha po starem kraljestvu Sukhothai leta 1908.

Leta 1909 je Cornelius Beach Bradley, profesor retorike na Univerzi v Kaliforniji in strokovnjak za siamski jezik, objavil angleški prevod napisa, ki je bil kasneje opisan kot »prvi razumno zadovoljiv prevod« napisa v zahodni jezik. George Cœdès je kasneje naredil avtoritativno prepisovanje in prevod (v francoščino) in ga objavil leta 1924. Revizije, ki sta jih leta 1971 objavila A.B. Griswold in Prasert na Nagara, leta 1977 pa Narodna knjižnica, so izboljšale Cœdèsovo različico, Winai Pongsripian pa je leta 2009 objavil najnovejše tajsko prečrkovanje.

Besedilo

Napis vsebuje 35 vrstic besedila na prvi in ​​drugi strani ter 27 na tretji in četrti. Uporabljena pisava, danes znana kot sukhothai, je zgodnja oblika tajske pisave (znane tudi kot siamska), ki se močno razlikuje od sodobne tajske in ima nekaj podobnosti s starodavno kmerščino, iz katere naj bi bila prilagojena.Danvivathana, Nantana. (1981). The orthography and the characteristics of the Sukhothai script and King Li Thai script. In The Thai Writing System (Doctoral dissertation, pp. 17-79). University of Edinburgh. Najpomembneje je, da pisava ne vsebuje samoglasnikov nad ali pod vrstico, kar je značilnost kasnejših napisov v Sukhothaiju in sodobne tajske, pa tudi zgodnejših indijskih pisav.

Besedilo je sestavljeno iz treh delov, napisanih neprekinjeno brez izrazitih premorov. Prvi (vrstice 1–18 prve strani), ki je napisan v prvi osebi, pripoveduje osebno zgodovino Ram Khamhaenga od njegovega zgodnjega življenja do njegovega imenovanja za vladarja. Drugi (vrstica 18 prve strani do vrstice 11 četrte strani) opisuje različne vidike mesta Sukhothai in njegovih običajev, vključno z njegovo številčnostjo, ljudskimi svoboščinami, vladarjevo pravičnostjo, verskimi praksami ter fizičnimi in geografskimi značilnostmi. Konča se s pripovedjo o Ram Khamhaengovi postavitvi kamnitega prestola leta 1214 v obdobju Saka (MS; ustreza letu 1292 n. št.), o shranitvi relikvij v Si Satchanalai v MS 1207 (1285 n. št.) in o njegovem izumu pisave v MS 1205 (1283 n. št.). V tem razdelku se Ram Khamhaenga omenja po imenu. Tretji razdelek (vrstice 11–27 na četrti strani) vsebuje pohvalo kralju in opisuje obseg njegovega kraljestva. Ta zadnji epilog, ki je morda služil kot hvalnica, je napisan z drugačno roko, z nekaj razlikami v črkovanju, kar kaže na to, da je bil najverjetneje dodatek kasneje.

Po Cœdèsu je bil napis verjetno narejen v spomin na Ram Khamhaengovo postavitev kamnitega prestola leta 1292, in to je leto, v katerega se običajno datira. Napis, ki prikazuje sliko obilnega kraljestva, ki mu je očetovsko vladal dobrohotni kralj, je imel izjemno velik vpliv na razvoj tajske zgodovinopisja. Sukhothai je na podlagi del princa Damronga Rajanubhaba iz 1910-ih do 1920-ih veljal za prvo tajsko prestolnico, zlato dobo, v kateri so tajske vrednote cvetele (v nasprotju s kasnejšo Ayutthayo pod vplivom Kmerov). To uradno stališče se poučuje v šolah in je v 20. stoletju predstavljalo jedro prevladujočega tajskega zgodovinskega pisanja.

Polemika o pristnosti

Julija 1987 je zgodovinar Michael Vickery na mednarodni konferenci o tajskih študijah na Avstralski nacionalni univerzi predstavil članek z naslovom »Napis Ram Khamhaeng: Piltdownska lobanja iz zgodovine jugovzhodne Azije?«, v katerem je združil argumente, ki jih je sam in drugi podvomili o pristnosti napisa. Med njimi so bili pisava, uporabljena v napisu, njegov besednjak in vsebina. Njegovo stališče je predvsem podprl umetnostni zgodovinar Piriya Krairiksh, ki je avgusta 1988 v tajščini objavil nadaljnje argumente, da je stela ponaredek samega Mongkuta. Trditve – šokantne zaradi implikacije, da bi bilo treba večino tajske zgodovine prepisati – so privedle do intenzivne, pogosto burne znanstvene razprave, ki se ji je pridružilo na desetine akademikov, ki so tako ovrgli kot podprli trditve. Številni seminarji so bili organizirani, razprava pa se je nadaljevala v več publikacijah, vključno s posebno knjigo (v tajščini), ki jo je leta 1988 izdala revija Art & Culture (Silpa Wattanatham), in zbirko člankov v angleškem jeziku, ki jo je leta 1991 objavilo društvo Siam.

Čeprav so bili podani protiargumenti za obravnavo trditev in je analiza iz leta 1990 z uporabo vrstične elektronske mikroskopije in energijsko disperzivne rentgenske spektroskopije ugotovila, da je stela Ram Khamhaeng iste starosti (700–500 let) kot štirje drugi napisi v Sukhothaiju, je več zagovornikov še vedno prepričanih o teoriji ponarejanja in razprava še ni dokončno zaključena.An overview of the controversy is presented in Kljub temu je bil napis uspešno predložen v Register svetovnega spomina pri Unescu in leta 2003 vpisan v mednarodni register.

Intenzivna preiskava in analiza sta privedli tudi do veliko bogatejšega nabora znanstvenih del o napisu, predlaganih pa je bilo več novih teorij o njegovem namenu in natančnih okoliščinah njegovega nastanka. Čeprav je zgodovinar Barend Jan Terwiel opazil, da je »tajski akademski svet v svojem odzivu na trditve pokazal osvežujočo odprtost«, se je javnost včasih odzvala sovražno. Objava Piriye in britanskega izseljenega avtorja Michaela Wrighta (ki je prav tako zagovornik teorije ponarejanja) leta 2004 v tajskem časopisu je povzročila jezne proteste v Sukhothaiju in grožnje politika, da ju bo preganjal zaradi obrekovanja kraljev in škodovanja nacionalni varnosti.

Sklici

Zunanje povezave

Kategorija:Zgodovina Tajske Kategorija:Prevodi Kategorija:Tajska umetnost Kategorija:Register svetovnega spomina Kategorija:Dela leta 1292 Kategorija:1833 v znanosti