sličica|Govorjena sicilijanščina Sicilijanščina ali sicilščina (lingua siciliana, sicilianu) je romanski jezik, ki ga govorijo na Siciliji in okoliških otokih ter na najjužnejšem koncu Kalabrije. Po ocenah jo govori okoli 5 milijonov ljudi v Italiji in nedoločeno število sicilijanskih izseljencev po svetu.
V italijanskih akademskih krogih in znanstveni literaturi sicilijanščina pogosto velja za narečje; sicilijanske govore uvrščajo med skrajna južnoitalijanska narečja, skupaj s salentinskim in osrednje-južnimi kalabrijskimi narečji. Drugi, vključno z organizacijo UNESCO in zbornikom Ethnologue, štejejo sicilijanščino za »dovolj različno od tipične italijanščine, tako zelo, da bi jo lahko imeli za ločen jezik«. Poleg tega sicilijanščina ne izhaja iz italijanščine, čeprav spadata v isto (italo-romansko) jezikovno kontinuiteto, temveč sta se obe razvili iz ljudske latinščine. Po mnenju nekaterih je sicilijanščina najstarejši romanski jezik.
Italijanska republika sicilijanščine ne priznava kot uradni jezik. Občasno je bila predmet zakonodajnih pobud na deželni ravni, ki so spodbujale k poučevanju jezikovne dediščine otoka v šolah, a so ostale pretežno simbolične. UNESCO trenutno sicilijanščino uvršča med ranljive jezike, vendar je njen položaj v primerjavi drugimi italijanskimi regionalnimi jeziki močan.
Prizadevanja za standardizacijo sicilijanščine so se začela sredi 19. stoletja in nadaljevala v 20. stoletju. Danes si sicilijanščino kot živeč jezik prizadeva ohraniti neprofitna organizacija Cademia Siciliana, ki je med drugim pripravila predlog sicilijanskega pravopisa in dosegla integracijo jezika v več digitalnih orodij, vključno z Google Prevajalnikom in brskalnikom Mozilla Firefox.
Značilnosti sličica|levo|Analiza porekla 5000 gesel iz Giarrizzovega sicilijanskega etimološkega slovarja:: 55,84 %; : 14,66 %; : 13,28 %; : 6,36 %; : 6,06 %: : 2,14 %; : 1,66 % Besedišče sicilijanščine izkazuje vpliv številnih jezikov, ki so se zgodovinsko govorili na otoku, poleg latinščine med drugim antične in bizantinske grščine, arabščine, normanščine in drugih romanskih jezikov. Tuje vplive odraža tudi sicilijanska fonetika.
Sicilijanščina pozna pet samoglasnikov: /a/, odprti /ɛ/, /i/, odprti /ɔ/ in /u/. Zaprti /e/, ki ga med drugim pozna standardna italijanščina, se je zlil z /i/, zaprti /o/ pa z /u/.
Za razliko od italijanščine, ki ima dva pomožna glagola, essere (biti) in avere (imeti), ima sicilijanščina samo enega, aviri (imeti). V sicilijanščini ni nezloženega prihodnjika.
V veliki večini besed latinskega izvora, ki se začnejo z i, ta glas izpade; podobna tendenca, čeprav ne tako izrazita, obstaja tudi pri začetnih glasovih a, e in o. Posledično se številne sicilijanske besede začenjajo z dvojnimi soglasniki.
Sklici
Zunanje povezave
Cademia Siciliana, neprofitna organizacija za promocijo in standardizacijo sicilijanščine Arba Sicula, neprofitna mednarodna organizacija za promocijo jezika in kulture Sicilije Napizia, slovar sicilijanskega jezika
Kategorija:Italo-dalmatski jeziki Kategorija:Jeziki Sicilije