Zgodovinsko mesto Sukhothai () pokriva ruševine Sukhothaija, dobesedno 'zora' sreče', glavno mesto kraljestva Sukhothai v 13. in 14. stoletju, v severni osrednji Tajski. Je v bližini mesta Sukhothai Thani, glavnega mesta province Sukhothai.

Mestno obzidje tvori pravokotnik približno 2 km vzhod-zahod in 1,6 km sever-jug. Na 70 km2 površja je 193 ruševin. Na sredini vsake stene so vrata. V notranjosti so ostanki kraljeve palače in šestindvajset templjev, največji je Wat Mahathat. Park vzdržuje Tajski oddelek za likovno umetnost s pomočjo Unesca, ki ga je razglasil za svetovno dediščino. Vsako leto park obišče na tisoče obiskovalcev.

Zgodovina Kmersko obdobje Prvotno je bil Sukhothai postojanka Kmerskega imperija z imenom Sukhodaya. Med vladavino Kmerskega imperija so Kmeri tam zgradili nekaj spomenikov, od katerih se jih je več ohranilo v zgodovinskem parku Sukhothai, kot so svetišče Ta Pha Daeng, Wat Phra Phai Luang in Wat Sisawai. Približno 50 kilometrov severno od Sukhothaia je še ena kmerska vojaška postojanka Si Satchanalai ali Sri Sajanalaya.

Sredi 13. stoletja so se plemena Tai pod vodstvom Si Indradita uprla kmerskemu guvernerju v Sukhodayi in ustanovila Sukhothai kot neodvisno državo Tai, ki je ostala središče moči Tai do konca 14. stoletja.

Osvoboditev izpod Kmerskega imperija (Lavo)

Pred 13. stoletjem je na severnem višavju obstajalo zaporedje kraljestev Tai, vključno s kraljestvom Ngoenyang (s središčem v Chiang Saenu, predhodniku Lan Na) in kraljestvom Heokam (s središčem v Chiang Hungu, sodobnem Džinghongu na Kitajskem), ki so ga tvorili ljudje Tai Lue. Sukhothai je bil trgovsko središče in del Lava, ki je bil pod prevlado Kmerskega imperija. Selitev ljudstva Tai v zgornjo dolino Chao Phraya je bila postopna.

Sodobni zgodovinarji verjamejo, da se je odcepitev Sukhothaija (nekoč znanega kot Sukhodaya) od Kmerskega imperija začela že leta 1180 med vladavino Pho Khun Sri Naw Namthoma, ki je bil vladar Sukhothaija in obrobnega mesta Sri Satchanalai (današnje okrožje Si Satchanalai v provinci Sukhothai). Sukhothai je užival znatno avtonomijo, dokler ga okoli leta 1180 niso ponovno osvojili Moni iz Lava pod vodstvom Khomsabada Khlonlamponga.

Brata Pho Khun Bangklanghao in Pho Khun Phameung sta leta 1239 prevzela Sukhothai iz rok Monov. Khun (ขุน), preden je postal tajski fevdalni naziv, je bil tajski naziv za vladarja utrjenega mesta in okoliških vasi, ki so se skupaj imenovali muang; v starejši rabi je imel predpono pho (พ่อ) 'oče'. Bangklanghao je vladal Sukhothaju kot Sri Indraditya in začel dinastijo Phra Ruang. Svoje kraljestvo je razširil na sosednja mesta. Ob koncu njegove vladavine leta 1257 je kraljestvo Sukhothai pokrivalo celotno zgornjo dolino reke Chao Phraya (takrat znane preprosto kot Menam, 'mati voda', generično tajsko ime za reke).

Tradicionalni tajski zgodovinarji so ustanovitev kraljestva Sukhothai imeli za začetek tajskega naroda, ker je bilo o kraljestvih pred Sukhothaijem malo znanega. Sodobne zgodovinske študije kažejo, da se je tajska zgodovina začela pred Sukhothaijem. Ustanovitev Sukhothaija je še vedno praznovan dogodek.

Širitev pod Ramkamhaengom

Pho Khun Ban Muang in njegov brat Ram Khamhaeng sta razširila kraljestvo Sukhothai. Na jugu si je Ramkamhaeng podjarmil kraljestvi Supannabhum in Sri Thamnakorn (Tambralinga) ter prek Tambralinge sprejel teravado kot državno vero. Na severu je Ramkamhaeng podvrgel Phrae in Muang Sua (Luang Prabang) davkom.

Na zahodu je Ramkamhaeng pomagal Monom pod Varerujem (ki naj bi pobegnil z Ramkamhaengovo hčerko), da so se osvobodili poganske nadvlade in ustanovili kraljestvo v Martabanu (kasneje so se preselili v Pegu). Zato so tajski zgodovinarji kraljestvo Martaban imeli za pritok Sukhothaija. V praksi se prevlada Sukhothaija morda ni raztezala tako daleč.

Kar zadeva kulturo, je Ramkhamhaeng poslal menihe iz Sri Thamnakorna, da širijo teravado v Sukhothaiju. Leta 1283 naj bi Ramkamhaeng izumil tajsko pisavo in jo vključil v kontroverzno stelo Ram Kamhaeng, ki jo je 600 let pozneje odkril Mongkut.

V tem obdobju so bili vzpostavljeni tudi prvi stiki z dinastijo Juan in Sukhothai je začel pošiljati trgovske misije na Kitajsko. Eden od znanih izvoznih artiklov Sukhothaija je bil Sangkalok (lončarstvo dinastije Song). To je bilo edino obdobje, ko je Siam proizvajal keramiko v kitajskem slogu, ki je do 14. stoletja prenehala uporabljati.

Zaton in prevlada Ayutthaye Prevlada Sukhothaija je bila kratkotrajna. Po Ram Khamhaengovi smrti leta 1298 so se Sukhothaijevi pritoki odcepili. Ramkhamhaenga je nasledil njegov sin Loe Thai. Vassalska kraljestva, najprej Uttaradit na severu, nato kmalu zatem še laoška ​​kraljestva Luang Prabang in Vientiane (Viangčan), so se osvobodila. Leta 1319 se je država Mon na zahodu odcepila, leta 1321 pa je Lanna prevzela Tak, eno najstarejših mest pod nadzorom Sukhothaija. Na jugu se je v zgodnjem obdobju vladavine Loe Thaia odcepilo tudi mogočno mesto Suphanburi. Tako se je kraljestvo hitro zmanjšalo na svoj nekdanji lokalni pomen. Končno so leta 1378 napadle vojske rastočega kraljestva Ayutthaya in prisilile sukhotaijskega kralja Thammaracho II., da se je podredil tej novi oblasti. Po bitki pri reki Sittaung leta 1583 je kralj Naresuan iz Phitsanuloka (in prestolonaslednik Ayutthaye) zaradi vojne z Burmanci in potresa prisilno preselil ljudi iz Sukhothaija in okoliških območij na južno osrednjo ravnino.

Kasnejši razvoj

Sukhothai se je ponovno naselil, vendar je zaradi zaporednih burmansko-siamskih vojn, zlasti burmansko-siamske vojne (1765–67), upadel. Leta 1793 je Rama I., potem ko je ustanovil Bangkok kot novo glavno mesto kraljestva, ustanovil Novi Sukhothai v Thaniju, 12 km vzhodno od starega Sukhothaija, s čimer je Sukhothai zapustil. Leta 1801 je Rama I. naročil gradnjo številnih kraljevih templjev v glavnem mestu. Odredil je, da se stare Budove podobe prinesejo v Bangkok iz porušenih templjev po vsej državi. Ena od Budovih podob je znamenita osem metrov visoka bronasta Phra Sri Sakyamuni (; phra si sakkayamuni), glavna Budova podoba v templju Wat Suthat, ki je bila glavna podoba v templju Wat Mahathat, največjem templju v Sukhothaiju. Leta 1833 je Mongkut med svojim meništvom odpotoval v Sukhothai in odkril kontroverzno stelo Ramkhamhaeng v templju Wat Mahathat in druge artefakte, ki so zdaj v Narodnem muzeju v Bangkoku. Uradno ime tega kamna je Napis kralja Ram Khamhaeng, dokumentarna dediščina, ki jo je UNESCO leta 2003 vpisal v Register svetovnega spomina.

Leta 1907 je Vajiravudh kot prestolonaslednik opravil dvomesečno arheološko terensko potovanje v Nakhon Sawan, Kampheang Phet, Sukhothai, Si Satchanalai, Uttaradit in Pitsanulok. Kasneje je objavil delo Potovanje v mesto Phra Ruang (; Thiao Muang Phra Ruang), da bi spodbudil zgodovinske in arheološke študije javnosti. Delo so kasneje uporabljali arheologi in zgodovinarji, vključno z Damrongom Rajanubhabom, ustanoviteljem sodobnega tajskega izobraževalnega sistema in Georgeem Coedèsom, strokovnjakom za arheologijo in zgodovino jugovzhodne Azije iz 20. stoletja.

Julija 1988 je bil zgodovinski park uradno odprt. 12. decembra 1991 je bil razglašen za območje svetovne dediščine kot del zgodovinskega mesta Sukhothai in pripadajočih zgodovinskih mest skupaj s pripadajočimi zgodovinskimi parki v Kamphaeng Phetu in Si Satchanalaiju.

Upravljanje Zgodovinski park Sukhothai upravlja Oddelek za likovno umetnost Ministrstva za kulturo. Zaščita območja je bila prvič objavljena v Kraljevem uradnem listu 6. junija 1962. Zakon, ki je to omogočil, je Zakon o starodavnih spomenikih, starinah, umetniških predmetih in narodnih muzejih, B.E. 2504 (1961), kakor je bil spremenjen z Zakonom (št. 2), B.E. 2535 (1992).

Znamenitosti Wat Mahathat

Wat Mahathat ali tempelj Mahathat () je najpomembnejši in najimpresivnejši tempelj v zgodovinskem parku Sukhothai. Ime templja pomeni »tempelj velike relikvije«. Tempelj je ustanovil Sri Indraditya med letoma 1292 in 1347 kot glavni tempelj mesta in kraljestva Sukhothai. Zasnova temelji na mandali, ki predstavlja vesolje, z glavno stupo, zgrajeno leta 1345 za hrambo Budovih relikvij, obdano z manjšimi stupami v osmih smereh. Glavna stupa ima obliko lotosovega popka, kar je značilno za arhitekturno umetnost Sukhothai. Njeno podnožje krasi 168 štukaturnih skulptur budističnih učencev, ki hodijo s sklenjenimi rokami v pozdrav. Osem manjših stup, od katerih so štiri na vogalih v slogu Mon Haripunchai - Lanna, štiri vmes pa kažejo kmerski vpliv. Na obeh straneh glavne stupe sta dve devet metrov visoki stoječi podobi Bude, imenovani Phra Attharot (). Tempelj vključuje tudi dvorano za zborovanje (vihara), mandapo, dvorano za posvečenje in 200 podrejenih stup.

Noen Prasat

Noen Prasat ali Palačni hrib () so ostanki kraljeve palače kraljestva Sukhothai. Noen Prasat je leta 1833 odkril Mongkut, ki je kot menih romal na sever Siama. Palača je bila zgrajena na kvadratni podlagi z dimenzijami 200 x 200 metrov. V bližini sta bila dva majhna ribnika, kjer so arheologi našli ostanke terakotnih cevi, ki so verjetno služile za dovajanje vode iz mestnega jezera v ribnike. Na jugozahodu so ostanki 1,5 metra visoke opečne ploščadi, na kateri so našli pepel in kosti, zato lahko domnevamo, da je bilo to kraljevo mesto za kremacijo. Mongkut je tukaj odkril stelo Ram Khamhaeng. Odkril je tudi tako imenovani prestol Manangasila (), približno 1 m x 2,50 m x 15 cm veliko ploščo iz sivega kamna, ki je okrašena z upodobitvijo lotosovih cvetnih listov. Na steli Ram Khamhaeng piše, da je Ram Khamhaeng postavil ta kamniti prestol v nasadu sladkornih palm. Mongkut je te najdbe odnesel v Bangkok.

Narodni muzej Ram Khamhaeng

Narodni muzej Ramkhamhaeng () je podružnica Tajskega narodnega muzeja v Zgodovinskem parku Sukhothai. Leta 1964 sta ga odprla tajski kralj Bhumibol Adulyadej in kraljica Sirikit. Phra Ratchaprasitthikhun, opat templja Ratchathani, je podaril več kot 2000 artefaktov. K zbirki so prispevali tudi domačini, ki so podarili številne zgodovinske predmete. Večina predmetov, razstavljenih v glavni muzejski stavbi, izvira iz Sukhothaija, drugi pa so bili najdeni v Si Satchanalaiju, Kamphaeng Phetu, Phichitu in Phetchabunu. Zbirka vključuje podobe Bude in skulpture hindujskih bogov iz Wat Phra Phai Luanga in Wat Mahathata, skulpture iz obdobja pred Sukhothaijem (okoli 13. stoletja), artefakte iz Sukhothaija iz 14. in 15. stoletja, artefakte iz zgodnje Ayutthaye iz obdobja okoli 1351 do 1488 ter porcelan iz dinastij Juan, Ming in Čing, ki so ga našli med izkopavanji v Sukhothaiju in Si Satchanalaiju.

Wat Si Sawai

Wat Si Sawai ali tempelj Si Sawai () je eden najstarejših templjev v Sukhothaiju. Tempelj je bil ustanovljen konec 12. ali v začetku 13. stoletja kot hindujsko svetišče za Višnuja in kraj za slovesnost Thiruppavai pred osvoboditvijo izpod Lavoja in ustanovitvijo kraljestva Sukhothai. Tempelj ima tri dobro ohranjene lateritne prange, ki predstavljajo hindujsko trojico, obdane z dvojnim nasipom in jarkom. Spodnji deli prangov so očitno kmerski, zgornji pa so Tajci razširili ali obnovili z opeko in štukaturo. Osrednji prang je v lavskem ali hindujskem slogu. Vsak prang vsebuje celo, morda podij za lingam in kripto. Na vrhu osrednjega pranga je ostalo le malo štukaturnih del. Kasneje, okoli 14. stoletja, je bil tempelj prilagojen potrebam budistične vere: južno od osrednjega pranga so bile dodane vihare. Na tem območju so našli številne kitajske porcelanaste izdelke in kipe hindujskih bogov. Eden od artefaktov je kip Šive, ki ga je Vajiravudh odkril leta 1907.

Wat Phra Phai Luang