Abu al-Abas Ahhmed ibn al-Hasan al-Mustadi (), bolj znan po svojem lakabu al-Nasir li-Din Alah (), je bil od leta 1180 do svoje smrti abasidski kalif s sedežem v Bagdadu, * 6. avgust 1158, † 5. oktober 1225.
Al-Nasirjev lakab dobesedno pomeni 'On, ki daje zmago veri Boga'. Nadaljeval je prizadevanja svojega starega očeta al-Muktafija II. pri obnovi kalifata v njegovo staro prevladujočo vlogo in dosegel presenetljivo veliko uspeha, saj je njegova vojska osvojila celo dele Irana. Po besedah zgodovinarke Angelike Hartmann je bil al-Nasir zadnji učinkoviti abasidski kalif.
Poleg vojaških uspehov je al-Nasir v Bagdadu zgradil številne spomenike, ki še vedno stojijo. Mednje spadata mošeja in mavzolej Zumurud Hatun.
Biografija Al-Nasir je bil sin kalifa al-Mustadija in njegove turške umm al-valad Zumurud (Smaragd).ʻIzz al-Dīn Ibn al-Athīr, Years 589-629/1193-1231: The Ayyūbids After Saladin and the Mongol Menace, prev. D.S. Richards, Ashgate Publishing, 2008, str. 260 Njegova vladavina je bila nenavadna zaradi vzpona skupin futuva z značilnostmi, podobnimi viteštvu, povezanih z bagdadskimi ajarji. Te urbane družbene skupine so že dolgo obstajale v Bagdadu in drugod in so bile pogosto vpletene v mestne konflikte, zlasti v sektaške izgrede. Al-Nasir jih je spremenil v orodje svoje oblasti in jih reorganiziral po sufističnih načelih in ideologiji.
250px|thumb|Abasidski kalifat in njegove zaveznice v zgodnjem 13. stoletju 250px|thumb|Al-Nasirjev zlati dinar, kovan leta 607 po hidžri 250px|thumb|right|Mošeja al-Saraj v bagdadski četrti Rusafa, ki jo je zgradil al-Nasir
V zgodnjih letih njegovega kalifata je bil njegov cilj otresti se seldžuške oblasti in jo nadomestiti s svojo. Spodbujal je upor proti Togrulu III., seldžuškemu sultanu Perzije. Na njegovo pobudo se je odzval horezemski šah Ala ad-Din Tekiš in napadel seldžuške sile in jih leta 1194 premagal. Togrul je bil ubit, njegova glava pa razstavljena v kalifovi palači. Tekiš, ki je bil zdaj priznan kot vrhovni vladar Vzhoda, je kalifu podaril nekaj perzijskih provinc, ki so bile v posesti Seldžukov.
Al-Nasir je poslal k Tekišu svojega vezirja z nekaj darili, toda vezir je razjezil Tekiša, da je napadel kalifove čete in jih premagal. Med vladarjema so dolga leta vladali sovražni odnosi. Kalif je s pomočjo ismailskega odposlanca umoril Tekiševega guvernerja, Tekiš pa je za povračilo ukazal izkopati truplo al-Nasirjevega vezirja, ki je umrl na pohodu proti njemu, in njegovo glavo obesiti v Horezmu. Kalif, razdražen zaradi tega in drugih sovražnih dejanj, se je maščeval tako, da je poniževalno ravnal z romarji, ki so prišli z vzhoda pod horezemsko zastavo. Poleg tega bednega maščevanja ni bil sposoben nobene odkrite sovražnosti.
Tekišev sin Mohamed II. (vlada 1200–1220), jezen zaradi kalifovih dejanj, je ustanovil položaj šiitskega kalifa, da bi ohromil al-Nasirjevo duhovno moč. Po tem dejanju je svojo vojsko usmeril proti Bagdadu. Nekateri srednjeveški zgodovinarji pišejo, da je al-Nasir pozval Džingiskana, vzhajajočega mongolskega poglavarja, naj ustavi Mohamedovo napredovanje. Trditev je sporna, kalif pa je verjetno res imel nekaj stikov z nemuslimanskimi Mongoli.
Kalif je kmalu ugotovil, da je Džingiskan precej nevaren. Džingiskanove horde so namreč zavladale stepam Srednje Azije in pregnale horezemskega šaha, ki je umrl v izgnanstvu na otoku v Kaspijskem jezeru.
Smrt Al-Nasir je zadnja tri leta preživel paraliziran in skoraj slep. Dvajset dni je trpel za grižo in nato umrl.ʻIzz al-Dīn Ibn al-Athīr, Years 589-629/1193-1231: The Ayyūbids After Saladin and the Mongol Menace, str. 260 Nasledil ga je njegov sin al-Zahir kot petintrideseti abasidski kalif. Sin je vladal malo časa, a je v tem času znižal davke in zgradil močno vojsko, da bi se uprl vpadom tujcev. Umrl je 10. julija 1226, devet mesecev po svojem prihodu na prestol. Nasledil ga je sin in al-Nasirjev vnuk al-Mustansir.
Sklici
Viri
Bosworth, C.E. (1968). "The Political and Dynastic History of the Iranian World (A.D. 1000–1217)". V Boyle, John Andrew (ur.). The Cambridge History of Iran. Vol. 5: The Saljuq and Mongol Periods. Cambridge: Cambridge University Press. str. 1–202. ISBN 0-521-06936-X.
Hartmann, Angelika. An-Nasir li-Din Allah: Politik, Religion und Kultur in der späten Abbasidenzeit.
Kategorija:Rojeni leta 1158 Kategorija:Umrli leta 1225 Kategorija:Abasidi Kategorija:Kalifi Kategorija:Vladarji v 12. stoletju Kategorija:Vladarji v 13. stoletju