Bohemond VI., znan tudi kot Lepi, je bil od leta 1251 do svoje smrti knez Antiohije in grof Tripolija, * okoli 1237, † 1275.

Vladal je v času, ko je bila Antiohija ujeta med vojskujočima se Mongolskim cesarstvom in Mameluškim sultanatom. Bohemond se je povezal z Mongoli proti muslimanskim Mamelukom. Njegovi križarji so se na strani Mongolov v več bitkah borili proti Mamelukom. Ko so Mameluki v bitki pri Ajn Džalutu zgodovinsko premagali Mongole in ustavili njihovo napredovanje proti zahodu, so leta 1268 zavzeli Antiohijo. Bohemond je odtlej živel v pregnanstvu in tam tudi umrl. Nasledil ga je sin Bohemond VII.

Življenje thumb|Bohemond VI. je vladal v Antiohiji in Tripoliju (zeleno) in bil zaveznik Kilikijske Armenije (modro)

Bohemond VI. je bil sin Bohemonda V. Antiohijskega in Lucije Segnijske, pranečakinje papeža Inocenca III. Ko je Bohemond V. januarja 1252 umrl, ga je pod regentstvom svoje matere nasledil 15-letni Bohemond VI. Mati Lucija ni nikoli zapustila Tripolija, temveč je vlado kneževine predala svojim sorodnikom. Zaradi tega je postala nepriljubljena in mladi Bohemond VI. je s posredovanjem francoskega kralja Ludvika IX., ki je bil takrat na križarski vojni, dobil dovoljenje papeža Inocenca IV., da nekaj mesecev pred svojo polnoletnostje podeduje kneževino. Mladi Bohemond je nato odpotoval v Akro, kjer ga je kralj Ludvik povišal v viteza, in prevzel oblast v Antiohiji. S posredovanjem kralja Ludvika je bil sklenjen tudi sporazum med Antiohijo in Kilikijsko Armenijo. Na Ludvikov predlog se je 17-letni Bohemond leta 1254 poročil s Sibilo, hčerko armenskega kralja Hetuma I., s čimer se je končal boj za oblast med državama, ki ga je začel njegov stari oče Bohemond IV.Runciman, str. 278

Vojna svetega Sabe Bohemond je bil vazalni gospod genovske družine Embriaco, kar ga je vpletlo v spor med Genovežani in Benečani v tako imenovani vojni sv. Sabe, ki se je začela leta 1256. Vojna je pritegnila veliko plemičev iz Svete dežele, zapravila dragocene vire in zahtevala več deset tisoč življenj. Embriaci, gospodje Gibeleta (današnji Biblos), so bili odločni nasprotniki antiohijskih knezov. Bohemond je poskušal prepričati Genovežane, naj se spravijo z Benečani, vendar se je družina Embriaco leta 1258 uprla in situacijo stopnjevala v državljansko vojno, ki je z vmesnimi prekinitvami trajala desetletja. Bohemondu je uspelo doseči nekaj miru šele potem, ko je nekal podložnikov umorilo vodjo upora Bertranda Embriaca, napetosti pa so se nadaljavale.Tyerman, str. 727-728

Mongoli Bohemondova vladavina je bila priča tudi velikemu konfliktu med Mameluki in Mongoli. Krščansko Gruzijo so Mongoli osvojili leta 1236, nakar se je Bohemondov tast Hetum I. Kilikijski preudarno odločil, da se bo brez odpora podredil mongolski oblasti. Leta 1247 je na mongolski dvor v Karakorum poslal svojega brata Sempada, da bi se pogajal o podrobnostih predaje. Hetum je kasneje prepričal svojega zeta Bohemonda, naj stori enako, in Antiohija je leta 1260 postala vazal Mongolskega cesarstva.Jackson, Mongols and the West, str. 167 Hetum in Bohemond sta nato kot vazala s svojimi silami sodelovala v mongolskih osvajanjih Alepa in Damaska leta 1260.Runciman, str. 307 Zgodovinski zapisi pogosto dramatično opisujejo krščanske vladarje Hetuma, Bohemonda in Kitbuko, ki skupaj zmagoslavno vstopajo v mesto Damask.Grousset, str. 588 Sodobni zgodovinarji te zgodbe štejejo za slavospeve.David Morgan, The Mongols (2nd ed.)Peter Jackson, "Crisis in the Holy Land in 1260," English Historical Review 376 (1980) 486De Reuven Amitai-Preiss, "Mongols and Mamluks", str. 31

Mongoli so Bohemonda za njegovo zvestobo nagradili z vrnitvijo nekaj ozemelj, ki so jih osvojili muslimani, med njimi Latakijo, Darkuš, Kafr Debin in Džabalo.Tyerman, str. 817 V zameno za ozemlje je moral Bohemond v Antiohiji latinskega patriarha za menjati z grškim patriarhom Evtimijem, ker so Mongoli poskušali okrepiti vezi z Bizantinskim cesarstvom. Bohemond si je s tem nakopal sovraštvo Latincev v Akri in jeruzalemski patriarh Jacques Pantaleon ga je izobčil.Runciman, str. 306-307 Papež Aleksander IV. je Bohemondovo pritožbo uvrstil na dnevni red svojega prihajajočega koncila, vendar je leta 1261 umrl. Nasledil ga je Pantaleon kot papež Urban IV. in potem, ko je slišal Bohemondovo razlago za svojo podreditev Mongolom, izobčenje preklical.Jean Richard, The Crusades: c. 1071-c. 1291, str. 423-426

thumb|Bohemond VI. skupaj za Armenci in Mongoli leta 1260 zavzame Damask

Po zavzetju Damaska je morala mongolska vojska zaradi notranjih težav v Mongolskem cesarstvu prenehati prodirati proti zahodu. Glavnina mongolske vojske je zapustila Sirijo, kar je egiptovskim mamelukom ponudilo priložnost, da povrnejo izgubljeno. Mameluki so na pohodu proti severu s Franki iz Akre sklenili nenavaden sporazum o nevtralnosti, ki jim je omogočil neoviran prehod čez frankovsko ozemlje. Mameluki so v zgodovinski bitki pri Ajn Džalutu septembra 1260 uničili Mongole in nato zasedli Sirijo in Iran, ki so ju Mongoli pred tem opustošili. Mameluki so nato pod Bajbarsom začeli ogrožati Antiohijo.

Leta 1263 sta Bohemond in Hetum I. poskušala na različne načine prevzeti nadzor nad stanjem. Ugrabila sta grškega patriarha Evtimija in ga odpeljala v Armenijo, kjer sta ga zamenjala z latinskim patriarhom Opizzom. Poskušala sta pridobiti tudi nekaj vpliva na Mameluke. Bohemond in Hetum sta namreč nadzirala gozdove v južni Anatoliji in Libanonu in poskušala uporabiti les kot pogajalski adut za sklenitev sporazuma z Mameluki, vendar so poskusi blokade Bajbarsa le še bolj spodbudili k ukrepanju.Runciman, str. 322

Leta 1264 je Bohemond iskal pomoč tudi pri Mongolih in odpotoval je na Hulegujev dvor. Hulegu z njim ni bil zadovoljen, ker je grškega patriarha zamenjal z latinskim, saj je bilo bizantinsko zavezništvo zanj pomembno proti Seldžukom v Anatoliji.Runciman, str. 319-320

Izguba Antiohije Leta 1266 se je tudi Hetum odpravil na mongolski dvor prosit za pomoč. Med njegovo odsotnostjo je mameluška vojska v bitki pri Mariju napadla armensko vojsko, ki so ji poveljevali Hetumovi sinovi. Mameluki so zmagali, ubili enega od Hetumovih sinov, drugega pa ujeli in opustošili Kilikijsko Armenijo. Prestolnico so spremenili v ruševine. Po uničenju Armenije se je mameluška vojska usmerila proti Antiohiji, vendar generali, zadovoljni s plenom, niso bili željni nove bitke.

Bajbars, jezen zaradi postopanja svojih generalov, je ukazal nov napad. Maja 1267 je napadel Akro in leta 1268 začel oblegati Antiohijo. Med Bohemondovo odsotnostjo je zavzel mesto. Zatem je bila hitro izgubljena vsa severna Sirija in Bohemondu je ostal samo še Tripoli.

Obleganje Tripolija thumb|Bajbarsovo obleganje Tripolija se je začelo maja 1271, ko je v Levant priplul bodoči angleški kralj Edvard I. in začel deveto križarsko vojno

Bajbars je leta 1271 ponovno napadel in oblegal Tripoli. Bohemondu je poslal pismo, v katerem mu je grozil s popolnim uničenjem in se mu posmehoval zaradi zavezništva z Mongoli:

"Naše rumene zastave so odbile vaše rdeče zastave, zvok zvonov pa je nadomestil klic: 'Alah Akbar!' (...) Opozorite svoje branilce na obzidju in cerkve, da se bodo naši oblegovalni stroji kmalu spopadli z njimi, svoje viteze, da se bodo naši meči kmalu povabili v njihove domove (...) Potem bomo videli, kakšna bo vaša zaveza z Abakom."

— Pismo Bajbarsa Bohemondu VI. leta 1271Grousset, str. 650

Bohemond je prosil za premirje, da ne bi izgubil tudi Tripolija. Bajbars se mu je posmehoval, da mu primanjkuje poguma, in zahteval, da plača vse stroške mameluške kampanje. Bohemondu je ostalo še dovolj ponosa, da je ponudbo zavrnil, a mu je Bajbars maja vseeno ponudil premirje. Do takrat so Mameluki zavzeli že vse frankovske gradove v notranjosti in nato izvedeli, da se začenja nova križarska vojna, tokrat pod vodstvom bodočega angleškega kralja Edvarda I. Edvard je 9. maja 1271 pristal v Akri, kjer sta se mu kmalu pridružila Bohemond in njegov bratranec, ciprski kralj Hugo III.

Smrt Bohemond je umrl leta 1275 in za seboj pustil sina in tri hčere: Bohemonda VII., nominalnega kneza Antiohije, ki je že prenehala obstajati, in grofa Tripolija, Izabelo, ki je umrla mlada, Lucijo, kasneje naslovno grofico Tripolija, in Marijo, ki je umrla okoli leta 1280.

Zamere Mamelukov zaradi zavezništva Bohemonda VI. z Mongoli so trajale do leta 1289, ko je Tripoli dokončno padel.

Sklici

Viri

Histoire des Croisades, René Grousset, Editions Perrin (Paris), History of the Crusades, Vol. 3, Runciman, Steven, Cambridge University Press, 1954.

Kategorija:Rojeni leta 1237 Kategorija:Umrli leta 1275 Kategorija:Vladarji v 13. stoletju