sličica|Razširjenost bukovinskih Nemcev v Bukovini (črne pike), leta 1930. Vasi v jugozahodnih karpatskih dolinah so bile večinoma naseljene z Zipserji (iz regije Spiša (Zips)), vzhodne in severne doline večinoma z nemškimi Čehi iz Češke šume, nižinske vasi na vzhodu in severu pa večinoma s Palatini, Švabi in Franki. Nemci v mestih so bili raznolikega regionalnega porekla in jih ni bilo mogoče jasno razvrstiti po narečju. Bukovinski Nemci (; , ali Buchenlandski Nemci so etnična skupina, ki pripada nemško govoreči manjšini romunskih in ukrajinskih Nemcev, ki so živeli od približno 1780 do 1940 predvsem v zgodovinski regiji Bukovina. Danes so tam komaj zastopani, razen nekaj posameznikov. V svoji približno 150-letni zgodovini so Bukovinski Nemci živeli pretežno na podeželju (kot kmetje ali obrtniki,Bucovina. Past, present and perspectives, auf der Website der Universität Suceava, abgerufen am 23. Juni 2025 (englisch) tako v nižavju kot v višavju Bukovine), v avstro-ogrskem obdobju pa so bili tudi prva etnična skupina v nekaterih mestih (poleg njih je bilo kot Nemcev zabeleženih tudi precejšnje število nemško govorečih Judov).Volkszählungsdaten der Bukowina, abgerufen am 23. Juni 2025 V preteklosti so Bukovinski Nemci na nekaterih mestih tvorili jezikovne otoke, kjer so v Bukovini živeli v velikem številu in govorili več narečij nemškega jezika. .
Naselja Nemški priseljenci niso bili enakomerno razporejeni po Bukovini, temveč so običajno ustanovili svoja mesta ali vasi. Med take skupnosti spadajo Karlsberg (Gura Putnei), Fürstenthal ( Voievodeasa, popularno znan kot Fișîntal ), Jakobeny (Iacobeni) in Buchenhain (Poiana Micului). V večini vasi in mest so ustanovili lastne kolonije in vasi, običajno pa so ohranili izvirna, večinoma romunska krajevna imena, kot sta Deutsch-Badeutz (Bădeuți) ali Deutsch Altfratautz (Frătăuții Vechi) . Sčasoma se je v mestih (vključno s Črnovice, Radautz (Radauti), Suceava, Gura Humorrolui, Vatra Dorna, Sereth (Siret) in Kimpolung) naselilo precejšnje število priseljencev.
Zgodovina
Predhodniki v srednjem veku do 17. stoletja Glede na "Geografski slovar Poljskega kraljestva in drugih slovanskih držav", objavljen v Varšavi leta 1880, je Tevtonski red v visokem srednjem veku, na začetku 13. stoletja, zgradil trdnjavo na hribu blizu Sireta (Sereth), datum ustanovitve pa ni znan. Zgodnji regionalni zgodovinar Victor Prelicz (prvotno iz Iacobenija) je verjel, da so trdnjave Suceava, Neamț (v zahodni Moldaviji ) in ena blizu Černivcev prav tako zgradili vitezi Tevtonskega reda.
Od 14. do 17. stoletja je v Kneževini Moldaviji obstajala majhna skupina nemških obrtnikov in trgovcev iz transilvanske saksonske skupine naseljencev . Ti nemški kolonisti so prišli v Moldavijo, da bi okrepili madžarske položaje zunaj Karpatov in tudi iz gospodarskih razlogov. Naseljenci so v tistem času predstavljali pomemben gospodarski dejavnik v regiji. Baia ( ), prva srednjeveška prestolnica Moldavije (danes v okrožju Suceava), so naseljevali tudi transilvanski Sasi oziroma srednjeveški nemško govoreči prebivalci Galicije (glej Walddeutsche ). Nemci so bili vključeni tudi v ustanovitev Suceave ( ), kronološko tretja prestolnica kneževine Moldavije (za Baio in Siretom). Poleg tega je v srednjem veku v mestu Suceava veljalo magdeburško pravo, mestno pravo nemškega tipa. To mestno pravo je veljalo tudi v Câmpulung Moldovenesc (Kimpolung), v Transilvaniji v Hermannstadtu (Sibiu) in v Bistriți (Bistritz). Od vseh mest srednjeveške Bukovine je Siret () prvo mesto, ki mu je bilo podeljeno magdeburško mestno pravo. V 17. stoletju so bili popolnoma absorbirani v etnično skupino Čangov.
Habsburška vladavina sličica|419x419_pik|Naselitvena območja bukovinskih Nemcev (1890) Leta 1775 je Habsburška monarhija v t.i. Kučukkajnarškem miru od Osmanskega cesarstva pridobila območje severozahodne Moldavije, ki so ga pretežno naseljevali Romuni, pa tudi manjšine Huculov, Lipovanov in Armencev, in se od takrat imenuje Bukovina ali Bukovinska dežela.
V naslednjih letih se je pod habsburško oblastjo začelo načrtno, v nekaterih primerih pa tudi spontano naseljevanje nemških obrtnikov in kmetov v obstoječa naselja. Preseljenci so prihajali iz Zgornje ogrskega Spiša (Spiški Sasi), Banata, Galicije (protestanti), Renskega Pfalza, kneževin Baden in Hessen ter iz revnih regij Češke šume. Rast prebivalstva in pomanjkanje zemlje sta privedla do ustanovitve hčerinskih naselij v Galiciji, Besarabiji in Dobrudži.Nastajajoče nemško meščanstvo v Bukovini je v 19. stoletju pripadalo intelektualni in politični eliti dežele. Uradni jezik in jezik poučevanja sta bila pretežno nemščina, ki so jo sprejeli zlasti višji sloji.
Po letu 1840 je pomanjkanje zemlje povzročilo osiromašenje bukovinsko-nemških kmečkih nižjih slojev, zaradi česar so se nekateri po letu 1850 izselili v Združene države Amerike in Kanado.
Od leta 1849 do 1851 in od leta 1863 do 1918 je bila Bukovina kot vojvodina Bukovina ena od kronskih dežel znotraj Habsburške monarhije, Avstrijskega cesarstva in po avstro-ogrski poravnavi leta 1867 znotraj avstrijske polovice cesarstva, » Cisleithanije «. V primerjavi z drugimi avstrijskimi kronskimi deželami je Bukovina ostala relativno nerazvita provinca na obrobju cesarstva, ki je proizvajala predvsem surovine.
Univerza v Černivcih je bila ustanovljena leta 1875. Najvzhodnejša nemško govoreča univerza je kot taka obstajala do leta 1920.
Leta 1910/11 je bil dosežen " Bukovinski kompromis ", politični dogovor med ljudstvi, ki živijo v Bukovini, o vprašanjih samouprave in politične zastopanosti v državnem parlamentu. V popisu prebivalstva leta 1910 so Nemci predstavljali približno 21 % prebivalstva, pri čemer Judje, ki se identificirajo kot Nemci, predstavljajo 13 %.
Med prvo svetovno vojno je celotno prebivalstvo Bukovine v bistvu ohranilo zvestobo Avstro-Ogrskemu cesarstvu .
Romunska vladavina sličica|Študentsko združenje Saxonia v Černovcih (1922) Po koncu prve svetovne vojne in razpadu Avstro-Ogrske je bila Bukovina v letih 1918–1919 priključena Kraljevini Romuniji. Bukovinski Nemci so, tako kot mnoge druge etnične skupine v novonastali Veliki Romuniji, po letu 1918 ostali narodna manjšina. Posledično so bili proti neromunskim združenjem, kulturnim ustanovam in šolam uvedeni ukrepi romunizacije. Politični predstavniki Nemcev so zaprosili za finančno in politično pomoč nemškega rajha. Po romunskem popisu prebivalstva iz leta 1930 so bukovinski Nemci predstavljali največjo etnično skupino v Guri Humorului (nemško: Gura Humora).
Z vzponom Hitlerja na oblast leta 1933 so se nacionalsocialistične ideje razširile v Bukovino. Podobno kot med besarabskimi Nemci v sosednji Besarabiji se je pojavilo obnovitveno gibanje, ki si je prizadevalo za narodno prebujenje, idealiziralo Nemčijo in bilo protikomunistično. Eno od gojišča za to gibanje je bila diskriminacija manjšin, ki jo je povzročila politika romunizacije. Sprva so se nekateri bukovinski nemški klubi in organizacije upirali "obnovitvenemu gibanju". Kljub temu se je najkasneje do leta 1938 med bukovinskimi Nemci razvilo proreichsko nemško razpoloženje.
Nemško-sovjetski pakt o nenapadanju iz leta 1939 Ko je Nemčija leta 1939 pred izbruhom druge svetovne vojne s Sovjetsko zvezo sklenila pakt o nenapadanju med Nemčijo in Sovjetsko zvezo, je bil konec Nemcev v Bukovini zapečaten – brez vednosti prizadetih. Tajni dodatni protokol je določal, da bo Besarabija v primeru teritorialne reorganizacije v vzhodni Evropi pripadla ZSSR in da bodo nemško prebivalstvo prostovoljno preseljeno v skladu z nemško-sovjetsko pogodbo o meji in prijateljstvu, ki je bila prav tako sklenjena leta 1939. Poleg besarabskih ozemelj so sovjetske čete junija 1940 – v nasprotju s sporazumom – zasedle tudi severno Bukovino.
Preselitev 1940 sličica|Bukovinski in besarabski nemški preseljenci na železniški postaji Puntigam v Gradcu, november 1940 sličica|Spomenik razseljenim osebam, Linz, 2016 Julija 1940 so se začela nemško-sovjetska pogajanja o preselitvi etničnih Nemcev, ki so privedla do nemško-sovjetske državne pogodbe o preselitvi etničnih Nemcev iz Besarabije in Severne Bukovine z dne 5. septembra 1940. Do konca oktobra je skoraj celotno nemško prebivalstvo (vključno s tistimi, ki so živeli v južni Bukovini, ki je ostala romunska) sprejelo ponudbo za preselitev jeseni 1940 pod geslom "Domov v rajh" . Etničnih Nemcev je bilo okoli 89.000, od tega jih je okoli 7.000 iz južne Bukovine preselitev zavrnilo. Prevoz je bil po železnici, zato je bila količina prtljage, ki so jo morali vzeti s seboj, majhna. Po bivanju v taboriščih v nemškem rajhu so bili preseljenci naseljeni predvsem na okupirani Poljski, kjer so bili pogosto odškodovani z razlaščenimi kmetijami. Po nemškem in romunskem napadu na Sovjetsko zvezo junija 1941 je bila celotna Bukovina pod romunsko upravo.
Pobeg leta 1944 in nov začetek sličica|250x250_pik|Zastava bukovinskih Nemcev Ko se je v letih 1944/45 bližala vzhodna fronta, so se bukovinski Nemci naselili na poljskih ozemljih in tako kot preostalo nemško prebivalstvo, ki je tam živelo, pobegnili proti zahodu. Po letu 1945 se je približno 7500 Nemcev, ki so ostali v Bukovini, preselilo v Zvezno republiko Nemčijo. Z izjemo nekaj posameznikov je obstoj nemške etnične skupine v Bukovini tako postal stvar preteklosti.
Statistična analiza registra domačinov leta 1964 je pokazala, da je od približno 89.800 ljudi, preseljenih iz Bukovine, še živih približno 69.000. Izgube Wehrmachta v zvezi s to etnično skupino so znašale približno 3.500. Leta 1964 je v takratni Zahodni Nemčiji živelo približno 52.000 pripadnikov te etnične skupine, v takratni Vzhodni Nemčiji pa približno 2.300.
Mnogi so se naselili v Münchnu. Bukovinski Nemci so živeli v svojih naseljih v Stuttgart-Büsnau, Darmstadtu, Salzgitter-Lebenstedtu, Treuchtlingenu, Wemdingu, Marxheimu in Kirchheimbolandenu. V povojnem obdobju so se bukovinski Nemci, tako kot drugi izgnanci, integrirali v Zvezno republiko Nemčijo oziroma nekdanjo Nemško demokratično republiko (NDR). Nekateri so se izselili v tujino, na primer v Kanado ali Združene države Amerike.
Ker so bukovinski Nemci leta 1940 zapustili svoje premoženje v Bukovini in v nacistični dobi niso prejeli nobene odškodnine, so se od leta 1952 naprej udeležili programa izenačitve bremen. To je zagotovilo delno finančno odškodnino.
Leta 2011 je v okrožju Suceava živelo 717 Nemcev; Leta 2021 je bilo tam še vedno zabeleženih 475 Nemcev. Večina bukovinskih Nemcev, ki so ostali v mestu, živi v Suceavi in Rădăuțiju . V cerkvi sv. Janeza Nepomuka v Suceavi bogoslužja še vedno delno potekajo v nemščini. Avgusta 2016 je v Suceavi potekalo šestnajsto srečanje bukovinskih Nemcev.
Zgodovinsko prebivalstvo sličica|Černivci so bili nekoč mesto v Bukovini z največjo mestno skupnostjo bukovinskih Nemcev. Danes se nahajajo v severni Bukovini v Ukrajini in imajo zelo majhno skupnost bukovinskih Nemcev. sličica|Nemška hiša v Černovcih, zgrajena z donacijami bukovinskih Nemcev leta 1910 sličica|Suceava ( je mesto v južni Bukovini z največjim deležem bukovinskih Nemcev. sličica|Nemška hiša v Neu-Itzkanyju, danes Ițcani, okrožje Suceava (fotografija z začetka 20. stoletja); po romunskem popisu prebivalstva iz leta 1930 je bil delež bukovinskih Nemcev v Ițcaniju približno 45 %, zaradi česar so bili takrat največja etnična skupina v tem kraju. sličica|Rădăuți ( ), mesto v južni Bukovini, kjer trenutno živi druga največja skupnost bukovinskih Nemcev sličica|V Gura Humorului ( ), mesto v južni Bukovini, so bili bukovinski Nemci po romunskem popisu prebivalstva leta 1930 številčno največja etnična skupina v Kraljevini Romuniji.