Beneška republika (beneško Serenìssima Repùblica Vèneta, latinsko Venetiarum Res Publica) je bila mestna država, osnovana v 9. stoletju na ozemlju današnje severovzhodne Italije s središčem v Benetkah. Država je prenehala obstajati konec 18. stoletja (1797). Sprva se je imenovala Ducato di Venezia (Kneževina Benetke)
Predzgodovina
Leta 580 je bizantinski cesar Tiberij II. Konstantin preuredil posestva na Apeninskem polotoku, da bi bolj učinkovito nastopil proti langobardskemu prodiranju. V ta namen je razdelil obširno ozemlje, ki mu je vladal, v pet eparhij, a že njegov naslednik Mavricij je razumel tako ureditev kot nezadostno, zato je eparhije ukinil in uvedel sedem vojaških gubernij.Romanin, S.; Storia documentata di Venezia, Venezia 1853-1861 To so bili eksarhati, na čelu katerih je bil vojaški poveljnik, po grško eksarh. Domače (latinsko) guvernerjevo poimenovanje je bilo kar »dux,« to je »vodja« ali »vojaški poveljnik« (iz latinskega ducere = voditi). Ena od teh sedmih vojaških gubernij je bila tudi Venetika, z latinskim poimenovanjem Venetia maritima (= Obalna Benečija), ki je zavzemala obalo severnega Jadrana od Štivana pri Trstu do Chioggie.
Nastanek Beneške države
Bizantinski eksarhat Venetika, zgrajen skoraj izključno na otokih, je bil dejansko odrezan od kopnega in se je razvil samo na morju, kjer je s časom dosegel velik ugled. Njegovi »duca« so se spretno izogibali bodisi odprtemu sporu z Langobardi, kot tudi priznavanju bizantinske politike v ikonoklastičnih spopadih z Rimom, kar je Venetiki prizaneslo usodo Ravene. Nasprotno, v neredu in zmedi, ki ju je verski spor zanetil v vsem cesarstvu, se je Beneški eksarhat počasi oddaljeval od centralne oblasti in v kratkem je začel samostojno imenovati svoje vojaške poveljnike. Po tradiciji je bil prvi duca (= knez), oziroma po beneško doge [dođe], to je dož, Paulicio Anafesto, verjetno leta 697Dandolo A., Chronica per extensum descripta, Rerum Italicarum Scriptores, Bologna 1958. Čeprav je bil takrat eksarhat še trdno povezan in odvisen od Bizanca, imenovanje doža (torej povišanje eksarhata v kneževino) šteje za začetek beneške neodvisnosti.
Že tretji dož, Orso, je bil kar samostojno postavljen leta 726Liber pontificalis, Biblioteca Apostolica, Vatikan, ko so ga med splošnim uporom proti Bizancu Benečani izvolili brez upoštevanja cesarske oblasti. Formalno je to bil še vedno cesarski uslužbenec, saj se Venetika nikoli ni izrecno umaknila izpod bizantinske oblasti, vendar samostojna izvolitev doža velja za nastanek Beneške republike. Niti se ni Bizanc nikoli uradno odpovedal svojim Jadranskim posestvom, toda že leta 742 je dal Benečanom pravico do imenovanja dožev, kar je bilo dejansko priznanje statusa quo – beneške samostojnosti.
Ko je leta 751 glavni bizantinski eksarhat na evropskem ozemlju, Ravena, zapadel Langobardom, je Venetia maritima oziroma Beneška republika postala glavno središče bizantinske oblasti v Evropi. Vendar ne kot del cesarstva, temveč kot njegov neodvisni predstavnik in sodelavec.
Politično stanje na Apeninskem polotoku
right|250px|thumb|Politična karta Apeninskega polotoka v zgodnjem osmem stoletju, kot jo je objavil Pavel DiakonPavel Diakon: Historia Langobardorum, Mondadori Milano 1992 V začetku 8. stoletja sta vladali na Apeninskem polotoku samo dve sili, Bizantinsko (Vzhodno Rimsko) cesarstvo in Langobardi. Zaradi vztrajnega prodiranja Langobardov je leta 743 eksarh zaprosil za pomoč papeža Zaharijo, ki je sicer posredoval za premirje pri langobardskem kralju, a je istočasno stopil v stik s Franki, ki naj bi mu pomagali proti njemu. Premirje je trajalo samo nekaj let, saj so Langobardi zavzeli Raveno že leta 751 in državljani propadlega eksarhata so se postavili pod okrilje papeža. Zaharijev naslednik Štefan II. je poglobil zavezništvo s Franki s tem, da je pomagal Pipinu Malemu priti na oblast. V zameno je leta 754 Pipin z močno vojsko nastopil proti Langobardom, jih premagal in pridobljena ozemlja podaril papežu Štefanu (promissio carisiaca). To dejanje je imelo pomembne dolgoročne posledice, ker so bila ta ozemlja zametek bodoče Papeške države.
Bizantinsko cesarstvo se je v tej dobi soočalo z eno najhujših kriz vsega svojega obstoja, to je z ikonoklazmom. To je bilo politično-versko gibanje, ki je obsojalo vsako upodabljanje Boga in svetnikov, zato so njegovi pristaši uničevali vse svete podobe. Pobudnik ikonoklazma je bil cesar Leon III., ki je prepovedal čaščenje svetih podob v vsem cesarstvu, a je marsikje naletel na neposlušnost in upiranje, predvsem v Italiji. Prišlo je do velikih nemirov in oboroženih spopadov v vsej državi. Da bi pokoril uporno Raveno, je cesar poslal nadnjo mogočno ladjevje in s silo uveljavil svoje zakone. Vendar je po bitki nenadno neurje uničilo vse cesarske ladje, v čemer so Ravenčani videli božji poseg in odobravanje njihovega stališča. Razglasili so secesijo od Bizanca, kar je posredno pomenilo zbližanje rimski cerkvi.Treadgold, W.: Storia di Bisanzio, Bologna, Il Mulino, 2005. ISBN 978-88-15-13102-7
Poznejši zgodovinarji so mnenja, da je Leon III. nastopil s tako nepreklicno strogostjo samo zato, ker je hotel s tem izzvati papeževo oblast, kar mu je tudi v precejšnji meri uspelo. Ker oddaljeni Bizanc ni mogel voditi dovolj uspešne terenske vojne proti papežu, ga je napadel v doktrinalnih zadevah. Ni šlo torej samo za verski problem, temveč raje za politično potezo proti papeški posvetni oblasti, ki se je z veliko naglico širila in zakrivala cesarski ugled v Evropi.Ronchey, S.: Lo Stato Bizantino, Torino, Einaudi, 2002
Zanimivo je stališče Benečanov v okviru evropskega političnega stanja. V 8.stoletju je bila Beneška republika še sestavni del Bizantinskega cesarstva in je strogo izpolnjevala bizantinske zakone, čeprav se je leta 726 opredelila proti ikonoklazmu. Mejila je z mogočno državo Frankov, s katero je prišlo večkrat do nasprotstev, a sovražnosti so se vendar ustavile pri manjših spopadih. Prav tako je Beneška republika ohranila korektne odnose z naraščajočo oblastjo papeža, čeprav so se problemi verskega značaja pojavljali tudi v njenih mejah. Odnosi do teh treh velesil tistega časa dokazujejo odločno nevtralnost Benečanov. Dejansko je bila vsa njihova politična dejavnost omejena na ustvarjanje nove samostojne državice, ki si je počasi pridobivala neodvisnost.
Zgodovina Beneške republike
V tisočletju svojega obstoja je Beneška republika prešla od zasilnega zatočišča pribežnikov, ki so se umikali pred Huni, do ekonomske velesile, ki je vladala vsemu Sredozemlju. Prva stoletja je država rasla počasi, v senci mogočnega Bizantinskega cesarstva. Ko je pa cesarstvo začelo propadati, je prišla do izraza vsa njena trgovska in pomorska spretnost.
Zanimivo je, da se Benečani dolgo niso proglasili za Benečane, to je državljane Beneške republike. Imeli so se za Bizantince in domovina jim je bila Beneška kneževina (Ducato). To je razvidno tudi iz relativne pomembnosti, ki so jo pripisovali svojemu glavnemu mestu, saj je bil dožev uradni sedež večkrat premeščen, kot so pač narekovale trenutne razmere. Prvi sedež kneževine je bil v kraju Cittanova, nato v mestu Eraclea, od leta 742 pa Malamocco. Sedemdeset let pozneje se je vlada preselila na otok Rialto, ki se ga je dalo bolje braniti. Prav tu se je med 9. in 10. stoletjem organizirala civitas Rivoalti (= mesto Rivoalto), ki se je pozneje preimenovala v civitas Veneciarum (= mesto Benečanov) in je postala center mesta Benetke. Iz tega bi se dalo sklepati, da so se Benečani proglasili za samostojne šele proti koncu 10. stoletja.
Prvo obdobje republike
Kneževina (ducato), ki je nastala z ukinitvijo eksarhata in imenovanjem kneza/doža leta 697, je trajala, z nekaj presledki, do polovice 12. stoletja.
Prva dva doža sta bila imenovana iz Bizanca. Tretjega so proglasili Benečani sami, ki so s tem hoteli protestirati proti cesarjevi ikonoklastični politiki. Po njegovi smrti je bila doževa služba ukinjena in predstavniki oblasti so bili vojaški poveljniki (magister militum) do leta 742, ko je bila z ljudsko vstajo spet vzpostavljena doževa oblast. Nove dože je sicer volila ljudska skupščina (beneško concio [kònčo]), a večkrat so izvoljenci skušali preklicati volilno politiko in uvesti dinastično nasledstvo. Dosegli so pravico, da si izberejo sodelavca iz vrst sorodnikov in nato da je ta sodelavec njihov naslednik, kar je bilo že neke vrste dedno nasledstvo. Šele leta 1032 je ljudska skupščina z zakonom prepovedala vsakršno imenovanje naslednikov in potrdila volilni sistem. To velja za prvi ustavni zakon Beneške republike. Uzakonitev volilnega postopka in omejitev doževih pravic je bila prva stopnja do republiške zakonodaje, čeprav ni bil status republike, kot jo danes pojmujemo, nikoli proglašen. Benetke so le prevzele naslov Serenissima Res Publica s pomenom neodvisna država.
Drugo obdobje republike
Od leta 1148 dalje so se morali doži ob ustoličenju odpovedati določenim pravicam v korist skupščine. To je bila promissio domini ducis, čigar tekst je vsakokrat, za vsakega doža posebej, pripravila posebna komisija. S to izjavo je dož dejansko izgubil večino oblasti in kneževina je postala Res Publica v prvotnem pomenu besede javna zadeva, kar je pomenilo, da ni smel vladati en sam človek, temveč je bila oblast v rokah več oseb, ki jih je izvolilo ljudstvo. Ustanovljen je bil Commune Veneciarum, svoje vrste srednjeveška komuna, ki se je razlikovala od ostalih italijanskih komun v tem, da je ohranila doža in da je nastala v duhu strogih bizantinskih navad. Upravna organizacija komune je bila zapletena in močno razvejana, pristojnosti raznih komisij so bile natančno določene in predvidene. Ta komplicirana ureditev, ki je do podrobnosti pogojevala vse javno delovanje, je bila tudi najmočnejše jamstvo za ohranitev ravnotežja med mogočnimi člani vladajoče oligarhije.
Proti koncu 13. stoletja je republika izgubila še zadnji videz demokratične vladavine. Dož Pietro Gradenigo, na oblasti od 1289. do 1311., je uvedel tako imenovano »aristokratično republiko« z zakonom Serrata. Ta zakon iz leta 1297 je začasno dovoljeval dednost službe v glavnem političnem organu republike Maggior Consiglio (ki je med drugim volil doža), kar je onemogočilo vstop vanj vsemu recentnemu plemstvu. Odgovor na serrato sta bila dva državna udara doževih političnih nasprotnikov, ki pa nista uspela. Nasprotno, stanje se je postopoma še bolj zaostrilo in dednost je postala dokončno zakonita. Leta 1423 je bila tudi formalno ukinjena Ljudska skupščina, s čimer je postal Maggior Consiglio, ki so ga sestavljali sami stari aristokrati z dedno pravico, neomejeni vladar Beneške republike.
Tretje obdobje republike right|450px|thumb|Ozemlje (rdeče) in redne pomorske zveze (rumeno) Beneške republike v 16. stoletju
Aristokratična republika je bila zadnje razvojno obdobje države, v katerem je Beneška republika dosegla višek svoje moči na mednarodnem nivoju, kakor tudi najvišjo življenjsko raven svojih državljanov. V začetku 16. stoletja je bila priznana evropska velesila predvsem zaradi velikega bogastva njenega trgovskega in finančnega poslovanja, a tudi zaradi izredne sposobnosti njenih upraviteljev, diplomatov in vojakov. Obsegala je ozemlja Benečije, Furlanije, Istre, Dalmacije in Kotorja, del Lombardije, Jonske otoke, Peloponez in večino grških otokov, Kreto in Ciper, pa tudi več mest in pristanišč v vzhodnem Sredozemlju.