Hiša sužnjev (Maison des Esclaves) in njena Vrata brez povratka sta muzej in spomenik žrtvam atlantske trgovine s sužnji na otoku Gorée, 3 km od obale mesta Dakar v Senegalu. Muzej, ki je bil odprt leta 1962 in kuriran do smrti Boubacarja Josepha Ndiayeja leta 2009, naj bi obeležil zadnjo izhodno točko sužnjev iz Afrike. Čeprav se zgodovinarji ne strinjajo glede tega, koliko afriških sužnjev je bilo dejansko v tej stavbi, pa tudi glede relativnega pomena otoka Gorée kot točke v atlantski trgovini s sužnji,"Tiny island weathers storm of controversy" . CNN Interactive, Andy Walton. 2005. Note: the link is to a reprint on the Historian's discussion list that was a prime source for the article's quotes. obiskovalci iz Afrike, Evrope in obeh Amerik še naprej štejejo ta kraj kot pomemben za spomin na človeške žrtve afriškega suženjstva."Through the Door of No Return", TIMEeurope, June 27, 2004.
Zgodovinska uporaba
Stavbo je okoli leta 1776 zgradil Nicolas Pépin, brat vplivne signare Anne Pépin. Hiša je bolj povezana z Nicolasovo hčerko Anno Colas Pépin, signare, ki je v hiši živela v začetku 19. stoletja. Senegalske signare so bile bogate kolonialne trgovke. Družina Pépin je imela v lasti več ladij in sodelovala v trgovini s sužnji, hiša pa je bila uporabljena kot zadrževalni center za izvoz zasužnjenih Afričanov.
Razmere v stavbi so bile mučne, saj je veliko zapornikov umrlo, še preden so dosegli ladje. Ujeti sužnji so bili »zaprti v temnih celicah brez odprtin za zrak« in »so preživeli dneve priklenjeni na tla, s hrbti ob stenah, nezmožni premikanja«. Družine so bile ločene tako v hiši, kjer so bili moški, ženske in otroci v ločenih prostorih, kot tudi po vkrcanju na ladje, saj večina ni bila poslana na iste lokacije. Zlasti mlada dekleta so bila ločena od ostalih zapornikov, »paradirali so jih po dvorišču, da so jih trgovci in lastniki sužnjev lahko izbrali za spolnost«; če so zanosile, so smele ostati na otoku do poroda.
Spomenik Leta 1962 je bila Hiša sužnjev rekonstruirana in odprta kot muzej, predvsem po zaslugi dela Boubacarja Josepha Ndiayeja (1922–2009). Ndiaye je zagovarjal prepričanje, da sta bila Gorée in Hiša ključni element trgovine s sužnji v Ameriki. Ko je postal kustos muzeja, je Ndiaye trdil, da je skozi vrata hiše šlo več kot milijon zasužnjenih ljudi. Zaradi tega prepričanja je hiša postala turistična atrakcija in kraj za državniške obiske svetovnih voditeljev v Senegalu.
Akademska polemika Zgodovinarji trdijo, da je malo verjetno, da je veliko zasužnjenih ljudi dejansko prešlo skozi Vrata in da je bil Gorée sam po sebi obroben del atlantske trgovine s sužnji. Ndiaye in drugi Senegalci so vedno trdili, da je najdišče več kot le spomenik in dejansko zgodovinsko mesto pri prevozu Afričanov v evropske kolonije v Ameriki, in da ga anglofonski raziskovalci podcenjujejo.Laurie Goering, "Role of Gorée Island in slave trade now disputed by historians". Chicago Tribune, February 1, 2005.Sue Segar, "Senegal's island of pain" . News24(SA)/Panapress. August 18, 2004.
Raziskovalci trdijo, da je lastnik hiše morda prodal majhno število sužnjev (ki so bili zadržani v zdaj rekonstruiranih kletnih celicah) in obdržal nekaj domačih sužnjev, vendar je bila dejanska izhodiščna točka 300 m stran pri utrdbi na plaži. Kljub domnevnemu pomenu otoka Gorée nekateri zgodovinarji trdijo, da je bilo zabeleženih le 26.000 zasužnjenih Afričanov, ki so prešli skozi otok, od skupno neznanega števila sužnjev, ki so bili izvoženi iz Afrike. Ndiaye in njegovi podporniki trdijo, da obstajajo dokazi, da je bila stavba sama prvotno zgrajena za veliko število sužnjev in da je skozi ta posebna Vrata brez povratka šlo kar 15 milijonov ljudi.
Akademska poročila, kot je statistično delo zgodovinarja Philipa D. Curtina iz leta 1969, trdijo, da so se prisilni transporti iz Goréeja začeli okoli leta 1670 in nadaljevali do približno leta 1810, v pomembnih letih nikoli več kot po 200 do 300 na leto, v drugih pa sploh ne. Curtinovo poročilo o statistiki prisilne trgovine iz leta 1969 kaže, da je bilo med letoma 1711 in 1810 iz francoskih postojank v Senegambiji prepeljanih 180.000 zasužnjenih Afričanov, večina pa iz Saint-Louisa v Senegalu in James Forta v sodobni Gambiji.UNESCO (2001). Curtin je izjavil, da dejanska spominska vrata verjetno nimajo zgodovinskega pomena, saj so bila zgrajena konec 1770-ih in so bila »pozno v obdobju [trgovine s sužnji], da bi bila zelo pomembna«, saj sta Združeno kraljestvo in Združene države leta 1807 odpravili trgovino s sužnji.Adam Goodheart, "The World; Slavery's Past, Paved Over Or Forgotten". New York Times, July 13, 2003.
Drugi akademiki so tudi poudarili, da Curtin ni upošteval števila posameznikov, ki so umrli med prevozom ali kmalu po ujetju, kar bi lahko znatno prispevalo k njegovi oceni. V odgovor na te številke, ki jih je večina senegalske javnosti zavrnila, je afriška zgodovinska konferenca leta 1998 trdila, da so zapisi francoskih trgovskih hiš iz Nantesa dokumentirali 103.000 sužnjev iz Goréeja na ladjah v lasti Nantesa med letoma 1763 in 1775. Vendar je bil dokaz za to trditev dokument, ki je navedel 103.000 zasužnjenih Afričanov, ki so bili odpeljani iz širše regije Zgornje Gvineje kot celote, ne pa posebej iz Goréeja. Ana Lucia Araujo je izjavila: »To ni pravi kraj, od koder so odšli pravi ljudje v takšnem številu, kot pravijo.«
Tudi tisti, ki trdijo, da Gorée ni bil nikoli pomemben v trgovini s sužnji, vidijo otok kot pomemben spomenik trgovini, ki se je v večjem obsegu izvajala iz pristanišč v sodobni Gani in Beninu.
Turizem Kljub polemikam je Maison des Esclaves osrednji del otoka Gorée, ki je bil leta 1978 uvrščen na Unescov seznam svetovne dediščine, in glavna atrakcija za tuje turiste v Senegalu. Le 20 minut vožnje s trajektom od središča mesta Dakar skozi muzej letno prepotuje 200.000 obiskovalcev.John Murphy, "Powerful symbol, weak in facts". Slavery: A thriving tourist trade has been built around the dubious historic role of a Senegal island . Baltimore Sun, June 30, 2004. Mnogi, zlasti potomci zasužnjenih Afričanov, opisujejo zelo čustvene reakcije na kraj in vseprisoten vpliv Ndiayeve interpretacije zgodovinskega pomena stavbe: zlasti Vrata brez vrnitve, skozi katera je Ndiaye trdil, da so milijoni zasužnjenih Afričanov zadnjič zapustili celino. Pred smrtjo leta 2008 je Ndiaye osebno vodil oglede kleti, skozi Vrata brez vrnitve in turistom pokazal železne okove, podobne tistim, ki so jih uporabljali za vezanje zasužnjenih Afričanov. Od objave romana Alexa Haleyja z naslovom Korenine: Saga o ameriški družini leta 1976 so afroameriški turisti iz Združenih držav Amerike muzej spremenili v osrednjo, pogosto čustveno nabito romarsko točko, v upanju, da se bodo ponovno povezali s svojo tradicionalno afriško dediščino.See Ebron (1999), Nicholls (2004), and Austen (2001).
Med znanimi svetovnimi osebnostmi, ki so si med obiski Senegala ogledale Hišo sužnjev, so papež Janez Pavel II., Nelson Mandela, Michael Jackson in Barack Obama. Poročali so, da se je Mandela umaknil z ogleda, kjer je pet minut sam sedel v kletni celici in tiho razmišljal o svojem obisku leta 1997. Obama si je med svojim obiskom leta 2013 ogledal Vrata brez povratka.
Galerija
Sklici
Zunanje povezave
Gorée : The Slave Island. BBC News. 8 July 2003. la Maison des Esclaves. Visite Virtuel d'Ile de Goree: UNESCO World Heritage Africa. Report on the Slave Trade Archives project, under the Memory of the World Programme, in Dakar, Senegal, 7-11 January 2002 Ahmed A. Bachr, UNESCO. UNESCO World Heritage site 26 (1978) listing: Goree Island. L'esclavage: Campagne internationale pour la sauvegarde du patrimoine architectural de l'île de Gorée. UNESCO (2001).
Kategorija:Dakar Kategorija:Kraji svetovne dediščine v Senegalu Kategorija:Ustanovitve leta 1962 Kategorija:Muzeji v Senegalu