Saint-Louis () ali Saint Louis () je glavno mesto senegalske regije Saint-Louis. Je na severozahodu Senegala, blizu ustja reke Senegal in 320 kilometrov severno od glavnega mesta Senegala, Dakarja. Leta 2023 je imelo mesto 254.171 prebivalcev. Saint-Louis je bil glavno mesto francoske kolonije Senegal od leta 1673 do 1902 in Francoske Zahodne Afrike od leta 1895 do 1902, ko je bilo glavno mesto preseljeno v Dakar. Od leta 1920 do 1957 je bil tudi glavno mesto sosednje kolonije Mavretanije.
Mesto je bilo pomembno gospodarsko središče v obdobju Francoske Zahodne Afrike, vendar je danes manj pomembno. Kljub temu ima še vedno pomembne panoge, vključno s turizmom, trgovskim središčem, proizvodnjo sladkorja in ribolovom. Turistična industrija je deloma posledica dejstva, da je bilo mesto leta 2000 uvrščeno na seznam svetovne dediščine UNESCO. Vendar pa je mesto ranljivo tudi za podnebne spremembe – pričakuje se, da bo dvig morske gladine ogrozil mestno središče in potencialno poškodoval zgodovinske dele mesta; glede na študijo senegalske vlade bi lahko do leta 2080 poplav ogrožalo do 80 % mesta. Poleg tega druge težave, kot je prekomerni ribolov, povzročajo valovite učinke v lokalnem gospodarstvu.
Etimologija Saint Louis je poimenovan po Ludviku IX., kanoniziranem francoskem kralju iz 13. stoletja. Ime je bilo v čast tudi Ludviku XIV., vladajočemu francoskemu kralju v času naselitve otoka leta 1659. Prvotno je bil znan kot St-Louis-du-Fort po svoji trdnjavi in da bi se razlikoval od drugih krajev z istim imenom. Langue de Barbarie je dobil ime po francoščini za berberski jezik, po starem imenu za deželo Berberov.
Lokalno ime Ndar ali N'dar je volofščina za nekakšen otok in ga otok nosi že od pred francosko naselitvijo. Ndar Tout ali Toute je galizirana oblika volofskega imena, ki pomeni 'mali' ali 'manjši Saint Louis'.. Soseska Guet Ndar je dobila ime po volofski besedi za 'pašnik'..
Geografija
Saint-Louis leži v severnem Senegalu, na meji z Mavretanijo, čeprav je najbližji mejni prehod Rosso, 100 km navzgor po reki Senegal.
Srce starega kolonialnega mesta je na ozkem otoku, dolgem nekaj več kot 2 km, širokem le približno 400 m. Otok leži v reki Senegal. Severno od ustja je oddaljen 25 km, od Atlantskega oceana na zahodu pa ga loči le Langue de Barbarie, 300 m široka peščena plitvina. V Langue de Barbarie sta obmorski soseski Ndar Toute in Guet Ndar. Na celini, na vzhodnem bregu reke, stoji Sor, starejše naselje, ki danes velja za predmestje Saint-Louisa. Skoraj obkrožajo ga plimska močvirja.
Tri značilnosti dajejo Saint-Louisu njegov značilen geografski videz: Sahel, močvirje in Langue de Barbarie.
Del Sahela, prehodnega puščavskega pasu, ki ločuje »[...] sipine Sahare od baobabov savane«,http://www.sunugal.com/en/st-louis.html pokrajino Saint-Louisa zaznamujejo občasne akacije, v sušnem obdobju pa jo motijo peščene nevihte.
Močvirja so poplavne kotline, ki nastanejo v deževnem obdobju, ko se reka razlije na podeželje in ustvarijo ribnike in pasove mangrov, ki privabljajo ptice, kot so plamenci in pelikani.
Langue de Barbarie, dolg 25 km, ločuje spodnji tok reke Senegal od Atlantskega oceana. Njegovo rastlinje sestavljajo predvsem drevesa filao ali avstralski bor, ki se razmnožujejo za preprečevanje erozije tal v peščenih in slanih tleh.
Naravne znamenitosti Med številnimi naravnimi znamenitostmi Saint-Louisa so Narodni park Langue de Barbarie, Narodni park Djoudj, rezervat Gueumbeul, plaže, kot je Langue de Barbarie, kolonialni vodovod v Makhani, palača barona Rogerja v Richard-Tollu, jez Diama in različne lovske koče na južni strani reke Senegal.
Narodni park Langue de Barbarie, ki meri 20 kvadratnih kilometrov, zavzema južno točko Langue de Barbarie, ustje reke Senegal in del celine. Vsako leto gosti na tisoče vodnih ptic, kot so kormorani, plamenci, pelikani, čaplje in race.
Tretji največji ornitološki park Narodni park Djoudj na svetu je 60 kilometrov severno od Saint-Louisa. Park obsega več kot 120 km2 in vključuje del reke ter številna jezera, kotline in močvirja. Vsako leto ga obišče približno 3 milijone ptic selivk 400 vrst.
Rezervat Gueumbeul, ki je dvanajst kilometrov južno od mesta Saint-Louis, ima površino 7 kvadratnih kilometrov in nudi zavetje pticam in ogroženim vrstam, kot so jelenja gazela (Nanger dama), opica patas (Erythrocebus patas) in afriška ostrogasta želva (Centrochelys sulcata).
Podnebje Saint-Louis ima vroče puščavsko podnebje (Köppnova podnebna klasifikacija BWh). Ima le dve sezoni, deževno sezono od junija do oktobra, za katero so značilne vročina, vlaga in nevihte, ter sušno sezono od novembra do maja, za katero sta značilna hladen oceanski vetrič in prah harmattanskih vetrov. Dokumentarni film iz leta 2011 je Saint-Louis opisal kot afriško mesto, ki ga najbolj ogroža naraščajoča morska gladina. Poplave postajajo vse hujše in do leta 2080 se bo 80 % mesta soočilo s poplavno nevarnostjo.
Zgodovina Ustanovitev
Volofsko naselje na območju, ki je danes znano kot Guet Ndar, datira iz okoli leta 1450 in je bilo stičišče in odhodna točka za muslimanske romarje, ki so potovali v Meko v Saudovi Arabiji. Portugalski, nizozemski in angleški trgovci so območje obiskovali v naslednjih dveh stoletjih, prvo bližnjo kolonialno utrdbo pa so Francozi postavili leta 1638 na otoku Bocos, približno 25 km stran..
Ponavljajoče se poplave so leta 1659 spodbudile premestitev utrdbe na otok, ki ga domačini poznajo kot Ndar. Otok je bil takrat nenaseljen,Britannica, Saint-Louis, britannica.com, USA, accessed on June 23, 2019 domnevno zato, ker so domačini verjeli, da ga strašijo duhovi. Diagne Sor, lokalni voditelj, je dovolil francosko naselitev na otoku za letna plačila tri kosi modre tkanine, mero škrlatne tkanine, sedem dolgih železnih palic in 10 pintov žganja.
Kolonialna prestolnica
Utrdba je omogočila nadzor nad zunanjo trgovino vzdolž reke Senegal. Izvažali so sužnje, zlato, kože, čebelji vosek, ambro in kasneje gumiarabiko. Med sedemletno vojno so britanske sile leta 1758 zavzele Senegal. Februarja 1779 so francoske sile ponovno zavzele Saint-Louis. Konec 18. stoletja je imel Saint-Louis približno 5000 prebivalcev, ne da bi prišteli nedoločeno število sužnjev na poti.
Med letoma 1659 in 1779 je pri upravljanju Saint-Louisa nasledilo devet pooblaščenih podjetij. Tako kot v Goréeju je tudi v Saint-Louisu v 17. in 18. stoletju zrasla francosko-afriška kreolska ali metisovska trgovska skupnost, za katero so bile značilne znane signares oziroma meščanske podjetnice. Metisovci so bili pomembni za gospodarsko, družbeno, kulturno in politično življenje mesta. Ustvarili so značilno urbano kulturo, za katero so bili značilni javni prikazi elegance, prefinjena zabava in ljudske svečanosti. Nadzorovali so večino rečne trgovine v notranjosti države in financirali glavne katoliške ustanove. Metisovega župana je guverner prvič imenoval leta 1778. Državljanska volilna pravica se je še utrdila leta 1872, ko je Saint-Louis postal francoska komuna.
Po upadu atlantske trgovine s sužnji po letu 1790 je trgovina z gumiarabiko nadomestila to kot glavno gospodarsko gonilo Saint Louisa. Trgovina se je vse bolj koncentrirala v spodnji rečni dolini in puščavskih območjih Escales, namesto da bi se kot prej odvijala dlje navzgor v Gajaagi. Mesto so med napoleonskimi vojnami ponovno zavzeli Britanci in ga leta 1817 vrnili Franciji. Zaradi skoraj popolne odvisnosti od gumija so francoske oblasti med letoma 1819 in 1830 poskušale spodbujati plantažno kmetijstvo v Waalu, vendar to ni uspelo. Hkrati je Saint Louis v tem obdobju močno povečal tako število prebivalcev kot tudi komercialno dejavnost.
Skozi 19. stoletje so se Francozi občasno vojskovali z Emiratom Trarza in drugimi plemenskimi državami Hassani, kar je motilo pretok gumija. Kljub temu se je izvoz z odpravo trgovinskih omejitev leta 1848 in 1853 močno povečal. Ko je leta 1854 ponovno izbruhnila vojna, so arabski emirji berberskim trgovcem zwaya prepovedali prodajo Francozom, vendar to ni imelo velikega učinka. V bitki pri mostu Leybar leta 1855 je majhna sila francoskih marincev mesto branila pred veliko silo Trarza. Z zmago Francozov leta 1858 so lahko določili pogoje trgovanja na reki.
Louis Faidherbe, ki je leta 1854 postal guverner kolonije Senegal, je veliko prispeval k razvoju in modernizaciji Saint Louisa. Njegovi obsežni projekti so vključevali gradnjo mostov, oskrbo s pitno vodo in izgradnjo kopenske telegrafske linije do Dakarja. Saint-Louis je leta 1895 postal glavno mesto federacije francoskih zahodnoafriških kolonij, vendar je to vlogo leta 1902 prepustil Dakarju.
Sreča Saint-Louisa je začela upadati, ko se je Dakar povečeval. Dostop do pristanišča je v dobi parnikov postal vse bolj otežen, dokončanje železnice Dakar-Saint Louis leta 1885 pa je pomenilo, da je trgovina v notranjosti države dejansko obšla njegovo pristanišče. Velika francoska podjetja, mnoga iz mesta Bordeaux, so prevzela nova trgovska omrežja v notranjosti in s tem marginalizirala trgovce Métis. Kljub temu je Saint-Louis ohranil svoj status glavnega mesta kolonije Senegal, tudi potem ko je Dakar prevzel vlogo glavnega mesta francoske zahodnoafriške federacije. Kolonialne institucije, ustanovljene v mestu v 19. stoletju, kot sta Muslimansko sodišče in Šola za sinove poglavarjev, so imele pomembno vlogo v zgodovini francoske Afrike. Čeprav je bil Saint-Louis relativno majhen (10.000 prebivalcev leta 1826; 23.000 leta 1914 in 39.000 leta 1955), je v 19. in začetku 20. stoletja prevladoval v senegalski politiki, predvsem zaradi številnih političnih strank in združenj ter neodvisnih časopisov.
Neodvisnost Po osamosvojitvi, ko je Dakar postal edino glavno mesto države, je Saint-Louis zdrsnil v stanje letargije. Ko sta francosko prebivalstvo in vojska odšla, so se številne mestne trgovine, pisarne in podjetja zaprla. Izguba delovnih mest, človeškega potenciala in naložb je povzročila gospodarski upad. Izguba preteklega statusa je pomenila manjše priznanje in pomanjkanje zanimanja uradnikov kolonije, po osamosvojitvi Senegala pa tudi senegalske vlade. Ko je leta 1968 umrl njegov najslavnejši politični sin, v Franciji izobražen odvetnik Lamine Guèye, je mesto izgubilo svojega najmočnejšega zagovornika.
Od leta 1993 mesto gosti jazzovski festival Saint Louis, ki je velika turistična atrakcija.
Okoljska vprašanja
Med letoma 2016 in 2017 je Saint-Louis doživel velik upad ulova rib, kar je povzročilo različne učinke na prehrano in oskrbo s hrano v državi, kjer 75 % živalskih beljakovin prihaja iz rib. Ribiči iz skupnosti porabijo dvakrat več časa za ulov manjših količin in zdaj konkurirajo tujim ribiškim plovilom.
Naraščajoča morska gladina in gladina vode, ki odteka iz reke Senegal, zdaj ogrožata nizko ležeče otoke, ki sestavljajo mesto. Nesrečno izveden projekt kanala iz leta 2003 je poslabšal težave s poplavami, kar je povzročilo poplavljanje sosesk. Junija 2008 je Alioune Badiane iz agencije Združenih narodov UN-Habitat Saint-Louis označila za »mesto, ki ga naraščajoča morska gladina najbolj ogroža v celotni Afriki«, pri čemer je kot vzrok navedla podnebne spremembe in neuspešen projekt rečnega in plimskega kanala iz leta 2004. Glede na študijo senegalske vlade bi lahko bilo do leta 2080 do 80 % mesta ogroženih poplav. Od leta 2020 se obala skupnosti erodira za 1–2 metra na leto.
Gospodarstvo Saint Louis je od prenosa prestolnice v Dakar gospodarsko nazadoval, vendar je ostal pomembno turistično in trgovsko središče. Mestno gospodarstvo si bo postopoma opomoglo.
Mesto je bilo leta 2000 uvrščeno na seznam svetovne dediščine UNESCO, kulturni turizem pa je postal gonilo rasti. Posledično se je začel proces gentrifikacije, v katerem so številne zgodovinske stavbe na otoku spremenjene v restavracije in hotele.