Viljem Rubruški (nizozemsko Willem van Ruysbroeck, latinsko Gulielmus de Rubruquis, francosko Guillaume de Rubrouck) je bil flamski frančiškanski misijonar in raziskovalec.
Najbolj je znan po svojih potovanjih po različnih delih Bližnjega vzhoda in Srednje Azije v 13. stoletju, vključno z Mongolskim cesarstvom. Njegovo poročilo o potovanjih je ena od mojstrovin srednjeveške potopisne literature, primerljiva s poročili Marca Pola in Ibn Batute.
Misija upright=1.5|thumb|Potovanje Viljema Rubruškega v letih 1253–1255
Vilijem je bil rojen v Rubroucku v tistem delu Flandrije, ki zdaj pripada Franciji. Leta 1248 je spremljal francoskega kralja Ludvika IX. v sedmi križarski vojni. 7. maja 1253 se je po Ludvikovem ukazu odpravil na misijonarsko potovanje, da bi spreobrnil Tatare (Mongole) v krščanstvo.Herbermann, Charles, ur. (1913). "William Rubruck" . Catholic Encyclopedia. New York: Robert Appleton Company. Najprej se je ustavil v Konstantinoplu, da bi se v imenu latinskega cesarja Baldvina II. posvetoval z Baldvinom Hainautskim, ki se je pred kratkim vrnil s potovanja v Karakorum, prestolnico Mongolskega cesarstva. Zatem je od cesarja prejel pisma za nekatere tatarske poglavarje.
Vilijem je v evropskem delu potovanja sledil poti prvega potovanja ogrskega brata Julijana, v Aziji pa poti italijanskega frančiškana Giovannija da Pian del Carpine. V Viljemovem spremstvu so bili Bartolomeo da Cremona, spremljevalec po imenu Gosset in tolmač, ki je v Viljemovem poročilu imenovan Homo Dei, dobesedno Božji mož, morda Arabec, "božji služabnik" Abdulah. Viljemova misija je bila četrta evropska misija v Mongolsko cesarstvo. Prejšnje so vodili Giovanni da Pian del Carpine in Nikolaj Ascelin leta 1245 in André de Longjumeau leta 1249. Kralja so k pošiljanju še ene misije spodbudila poročila o prisotnosti nestorijanskih kristjanov na mongolskem dvoru.
Potovanje Ko je Viljem prispel v krimsko mesto Sudak, je nadaljeval pot z voli in vozovi. Devet dni po prečkanju Dona je srečal Sartak kana, vladarja Kipčaškega kanata. Kan je Viljema poslal k svojemu očetu Batu kanu v Saraj blizu reke Volge. Pet tednov po odhodu iz Sudaka je dosegel Batu kanov tabor. Viljem naj bi se do Batuja vedel agresivno in mu obljubil večno prekletstvo in večni ogenj, če se ne spreobrne v krščanstvo. Batu je bil užaljen zaradi Viljemovega pridiganja in v njem videl grožnjo. Zavrnil je spreobrnitev, a je odposlance kljub temu poslal k velikemu mongolskemu kanu Möngkeju.
Vilijem in njegovi sopotniki so se 16. septembra 1253 na konjih odpravili na 9000 kilometrov dolgo pot do dvora velikega kana v Karakorumu v današnji Mongoliji. Ko so konec decembra prispeli na cilj, so jih vljudno sprejeli. Viljem je bil 4. januarja 1254 sprejet pri velikemu kanu. V Viljemovem poročilu o Karakorumu je obsežen opis mestnega obzidja, tržnic in templjev ter ločenih prostorov za muslimanske in kitajske obrtnike med presenetljivo svetovljanskim prebivalstvom.
Med Evropejci, ki jih je srečal, so bili odposlanci Nikejskega cesarstva, nečak angleškega škofa, ženska iz Lorene, ki je Viljemu kuhala velikonočno večerjo, in Guillaume Boucher, francoski srebrar, ki je izdeloval okraske za kanove žene in oltarje za nestorijanske kristjane.Frances Wood, The Silk Road: two thousand years in the heart of Asia 2002:119. Viljem je bil v svojih poročilih zelo kritičen do nestorijancev, saj jih je štel za heretike.
Vilijemova skupina je ostala v kanovem taboru do 10. julija 1254 in se nato odpravila na dolgo pot domov. Viljem je je konec septembra dva tedna preživel na Batu kanovem dvoru in božič v Nahičevanu v današnjem Azerbajdžanu. 15. avgusta 1255 je skupaj s spremstvom prispel v Grofijo Tripoli.
Poročilo Po vrnitvi je Viljem kralju Ludviku IX. predložil zelo jasno in natančno poročilo z naslovom Itinerarium fratris Willielmi de Rubruquis de ordine fratrum Minorum, Galli, Anno gratiae 1253 ad partes Orientales (Potovanje brata Viljema Rubruškega iz reda malih bratov, Galca, v letu milosti 1253 v vzhodne dežele). Poročilo je razdeljeno na 40 poglavij. Poglavja od 1 do 10 opisujejo splošna opažanja o Mongolih in njihovih običajih, poglavja od 11 do 40 pa opisujejo potek Viljemovega potovanja in dogodke.
V poročilu je opisal posebnosti Mongolskega cesarstva in številna geografska opažanja, pa tudi antropološka opažanja, kot je bilo presenečenje nad prisotnostjo islama v notranji Aziji. Viljem je bil kritičen do helenskih tradicij, s katerimi se je srečal med kristjani nekdanjega Bizantinskega cesarstva, vključno z nikejskim praznovanjem Felicitas, za katero poroča, da ga je cesar Ivan III. Dukas Vatac poznal zaradi domnevne posesti druge polovice Ovidijeve nepopolne Knjige dni.Geschichte der Mongolen und Reisebericht, 1245-1247. Prev. in ur. Friedrich Risch. Leipzig: E. Pfeiffer, 1930, str. 174, op. 34
Viljem je odgovoril tudi na vprašanje, ali je Kaspijsko jezero morje. S svojim potovanjem severno od jezera je dokazal, da gre za notranje morje in da se ne izliva v Arktični ocean. Na to vprašanje so že pred njim odgovorili skandinavski raziskovalci, kot je bil Ingvar Popotnik, vendar je bil Viljem prvi, ki je na vprašanje odgovoril pisno.
Vilijemovo poročilo je ena največjih mojstrovin srednjeveške geografske literature, primerljiva s poročilom Marca Pola, čeprav se od njega zelo razlikuje. Viljem je bil dober opazovalec in odličen pisec. Na poti je postavljal veliko vprašanj in ljudskih pripovedk in basni ni jemal kot popolno resnico. Pokazal je veliko jezikovno spretnost, saj je opazil podobnosti med jeziki, s katerimi se je srečal, in tistimi evropskimi jeziki, ki jih je že poznal.
Maja 1254 se je med bivanjem med Mongoli udeležil znanega tekmovanja na mongolskem dvoru, saj je kan spodbujal formalno teološko razpravo med kristjani, budisti in muslimani, da bi ugotovil, katera vera je prava. O tem so odločali trije sodniki, po eden iz vsake vere. Na tekmovanju je z Viljemom sodeloval nek Kitajec.
Roger Bacon, Viljemov sodobnik in frančiškanski sobrat, je Viljema v svojem delu Opus Majus (Veliko delo) obširno citiral in ga opisal kot "brata Viljema, po katerem je gospod kralj Francije leta 1253 poslal sporočilo Tatarom ... ki je potoval v regije na vzhodu in severu ter se naselil v teh krajih in o zgoraj navedenem pisal slavnemu kralju; to knjigo sem skrbno prebral in z njegovim dovoljenjem razložil". Zdi se, da je po Baconu Viljemova pripoved izginila vse do njene objave Richarda Hakluyta leta 1599.
Ruski pesnik Nikolaj Zabolocki je leta 1958 napisal dolgo pesem Rubruk v Mongoliji (Рубрук в Монголии).
Izdaje Latinsko besedilo nepopolnega rokopisa, ki je vsebovalo le prvih 26 poglavij, je bilo skupaj z angleškim prevodom Richarda Hakluyta objavljeno leta 1599. Kritična izdaja celotnega latinskega besedila, ki sta jo pripravila francoski zgodovinar Francisque Michel in angleški antikvar Thomas Wright, je bila objavljena leta 1839. Angleški prevod Williama Woodvilla Rockhilla z naslovom Potovanje Viljema Rubruškega v vzhodne dele je leta 1900 objavilo Hakluytovo društvo. Posodobljen prevod zgodovinarja Petra Jacksona je bil objavljen leta 1990.
Seznam rokopisov Rokopis Datum Opombe A Corpus Christi, Cambridge, MS 181, str. 321–398 Zadnja četrtina 13. stoletja Najstarejši (na osnovi Van den Wyngaertove kritične izdaje iz leta 1929). B Corpus Christi, Cambridge, MS 66A, ff. 67r–110r Prva tretjina 14. stoletja Vsebuje zgodovinsko inicialko na začetku besedila in nekaj naslovov poglavij na robovih. C Corpus Christi, Cambridge, MS 407, ff. 37r–66r Začetek 15. stoletja Konča se z 8. paragrafom 26. poglavja. D British Library, MS Royal 14 C XIII ff. 255r–236r 15. stoletje Konča se z 8. paragrafom 26. poglavja. Rokopis je uporabil Richard Hakluyt za svoj prevod iz leta 1599. E Yale University Library, New Haven, Beinecke MS 406 ff. 93r–142v 15. stoletje
Sklici
Viri
Based on British Library MS Royal 14.C.XIII Fol. 225r-236r and thus ends prematurely.
A critical edition of the Latin text on pp. 213–396.
Kategorija:Rojeni v 13. stoletju Kategorija:Umrli v 13. stoletju Kategorija:Raziskovalci Kategorija:Frančiškani