Tehuantepeška zemeljska ožina () je ožina v Mehiki. Predstavlja najkrajšo razdaljo med Mehiškim zalivom in Tihim oceanom. Pred odprtjem Panamskega prekopa je bila to glavna kopenska prometna pot, znana preprosto kot Tehuantepeška pot. Ime izvira iz mesta Santo Domingo Tehuantepec v zvezni državi Oaxaca; to izhaja iz izraza Tēcuāntepēc ('jaguarjeva gora').

Geografija Ožina vključuje del Mehike, ki leži med 94. in 96. poldnevnikom zahodne zemljepisne dolžine oziroma jugovzhodne dele Veracruza in Oaxace, vključno z majhnimi območji Chiapasa in Tabasca. Zvezni državi Tabasco in Chiapas ležita vzhodno od ožine, Veracruz in Oaxaca pa na zahodu.

Na svoji najožji točki je ožina dolga 200 km od zaliva do zaliva, oziroma 192 km do vrha Lagune Superior na pacifiški obali. Gorovje Južna Sierra Madre]] (Sierra Madre del Sur) se na tej točki razdeli v širok, planoti podoben greben, katerega nadmorska višina na najvišji točki, ki jo doseže železnica Ferrocarril Transistmico pri prelazu Chivela, je 224 m. Severna stran ožine je močvirnata in gosto porasla z džunglo, kar je bila večja ovira za gradnjo železnic kot nakloni pri prečkanju gorovja.

Selva Zoque v vzhodno-osrednjem delu ožine je območje velikega ekološkega pomena, največje preostalo območje tropskega deževnega gozda v Mehiki in ima večino kopenske biotske raznovrstnosti v Mehiki.

Gorovje Sierra Madre de Oaxaca se splošči in tvori prelaz Chivela, preden se gorovje Sierra Madre de Chiapas nadaljuje proti jugu, tako da geografsko ožina ločuje Severno Ameriko od Srednje Amerike. Južni rob Severnoameriške tektonske plošče leži čez prelom Motagua v Gvatemali, zato je geološko ločnica med Severno in Srednjo Ameriko (na Karibski plošči) veliko bolj južno od ožine Tehuantepec.

Zgodovina Tehuantepeška ožina, regija na jugu Mehike, je najožje območje med Atlantskim in Tihim oceanom v celotni državi. Le 220 kilometrov ločuje oba oceana med Mehiškim in Tehuantepeškim zalivom. V prvi polovici 16. stoletja se je zdelo, kot da narava ne more prenesti napornih prizadevanj španskih konkvistadorjev, da bi v tropih našli ožino, ki bi povezovala oba oceana.Church, G.E. (1902) "Interoceanic Communication on the Western Continent. A Study in Commercial Geography" The Geographical Journal 19 (3) pp.313–354 To je pomenilo, da je bila ta regija v osvajalskih raziskovanjih v 16. stoletju uporabljena kot medoceanski prehod. Raziskovanje te regije med 'Severnim' in 'Južnim morjem' je bilo od osvojitve Mezoamerike stalnica španske monarhije in njenih predstavnikov. Karel V. Habsburški je ta projekt postavil za eno od prednostnih nalog raziskovalcev, katerih cilj je bil vzpostaviti komunikacijo med kraljestvom Nove Španije in Perujem.Velázquez, E., Léonard, E., Hoffmann, O. and Prévôt-Schapira, M.F. (2009) El Istmo mexicano: una región inasequible: Estado, poderes locales y dinámicas espaciales (siglos XVI–XXI) Mexico City: Centro de Investigaciones y Estudios Superiores en Antropología Social. Paris: Institut de Recherche pour le Développement Hernán Cortés je leta 1520 to pot uporabil za prevoz opreme in zalog čez ožino iz Mehiškega zaliva do svoje ladjedelnice na pacifiški obali, blizu mesta Santo Domingo de Tehuantepec. Prednost je bila v tem, da je lahko dober del poti opravil po reki.López Guzmán, R. (2007) Territorio, poblamiento y arquitectura: México en las Relaciones Geográficas de Felipe II Granada: Universidad de Granada Približno dve tretjini ožine prečka reka Coatzacoalcos, ki je plovna približno 200 kilometrov. Cortés je to reko videl kot sredstvo za rečno komunikacijo čez samo ožino. V zadnji tretjini 16. stoletja so španske odprave prispele v pristanišče Veracruz v Mehiškem zalivu in se od tam z ladjami premaknile do ustja reke Coatzacoalcos. Material, potreben za gradnjo ladij (zaloge in orodje ali zaloge) v ladjedelnicah vzdolž pacifiške obale, so skupaj s topništvom naložili v plitve kanuje za plovbo proti toku, nato pa so ga na hrbtih domorodcev prepeljali od izvirov reke Coatzacoalcos do pacifiške obale v Tehuantepeškem zalivu.1 Številne od teh odprav so se kasneje premaknile vzdolž obale do pristanišča Acapulco, od koder so plule vzdolž zahodne obale Severne Amerike in se nato odpravile proti zahodu, da bi iskale pot do Filipinov in južne Kitajske. Prednosti te poti so že v 16. stoletju privedle do predloga za medoceanski kanal. Vendar pa je vrsta težav povzročila, da je najbolj izvedljiva možnost, Panama, zasenčila Tehuantepec kot medoceanski prehod.: Manuel Morato-Moreno & José-María Gentil-Baldrich (2022): The Map of the Coatzacoalcos River (1580): The First Cartography of the Isthmus of Tehuantepec, The Cartographic Journal, DOI: 10.1080/00087041.2021.1995126

Biogeografija Tehuantepeška ožina, dolina, ki jo sicer obdajajo gorski habitati, je bila prav tako označena kot pomembna biogeografska ovira med gorskimi taksoni, kot so mehiške ptice. Raznolikost populacij je bila opažena ne le pri ptičji favni, temveč tudi pri drugih organizmih, vključno s krastačami in srednjeameriško rečno želvo. Posledično ožina predstavlja primer alopatrične speciacije, kjer geografska ločnica povzroči razhajanje populacij in znatno zmanjšanje pretoka genov.

Podnebje Prevladujoča podnebja v regiji sta tropska savana (predvsem na jugu) in tropski monsun (predvsem na severu). Obstajajo tudi majhna osrednja območja z zmernim podnebjem zaradi nadmorske višine. Letna količina padavin na atlantskem ali severnem pobočju je 3960 mm, najvišja temperatura pa je v senci približno 35 °C. Pacifiško pobočje ima rahle padavine in bolj suho podnebje.

Ozkost ožine in vrzel v gorovju Sierra Madre omogočata, da pasati iz Mehiškega zaliva pihajo proti Tihemu oceanu. Običajno ti vetrovi niso posebej močni, občasno pa val gostejšega zraka s severnoameriške celine pošlje močne vetrove skozi prelaz Chivela in čez zaliv Tehuantepec na pacifiški obali. Ta veter je znan kot Tehuano. Regija ima enega najboljših vetrnih virov v Mehiki, z več vetrnimi elektrarnami.Duncan Wood, Samantha Lozano, Omar Romero & Sergio Romero. "Wind energy on the border — a model for maximum benefit " Woodrow Wilson International Center for Scholars, May 2012. Quote: "wind energy projects that have been developed in the southern state of Oaxaca. There, the wind currents that cross the Isthmus of Tehuantepec"

Ljudje in kultura

V oaxaški polovici Tehuantepeca prebivalstvo sestavljajo večinoma avtohtona ljudstva Zapoteki. Ženske so trgovke na območju Oaxacan Tehuantepec in opravljajo malo podrejenih del. Te ženske, znane kot Tehuane, so po vsej Mehiki znane po svojih pisanih oblekah, odločni osebnosti in relativno enakopravnih odnosih z moškimi, zaradi česar jih nekateri označujejo za 'matriarhalne'.Theroux, Paul. The Old Patagonian Express, pg. 89. Cape Cod Scriveners Co., 1979. "These Indians, the Zapotecs, were a matriarchal people: the women owned land, fished, traded, farmed, and ran the local government; the men, with that look of silliness that comes of being bone-idle, lounged around."

Kuhinja Kuhinja regije temelji na tradicionalni hrani in sestavinah. Jedi segajo od preprostih do dovršenih; večina jedi vsebuje koruzo in mole. Med pogoste jedi spadajo tamales iz legvana, piščanca, govedine ali pasavca; guetabingui (ocvrte kroglice riža in kozic); garnachas, prelit s suhim queso Oaxaca; in pozol, pijača na osnovi koruze.

Pot Tehuantepec

Že od časov Hernána Cortésa velja Tehuantepeška ožina za ugodno pot, najprej za medoceanski prekop, od 19. stoletja pa za medoceansko železnico. Zaradi bližine osi mednarodne trgovine ji daje nekaj prednosti pred Panamsko potjo. Vendar je Panamska ožina ožja, zaradi česar je prehod krajši, tudi če je prekop dlje od trgovskih poti.

Gadsdenska kupna pogodba iz leta 1854 je vključevala določbo, ki je ZDA dovoljevala prevoz pošte in trgovskega blaga čez Tehuantepeško ožino po leseni cesti in železnici.See "Tehuantepec Railroad--Sloo's Grant "; The New York Times, May 5, 1853, p. 4. Pogodba McLane-Ocampo iz leta 1859, ki jo je podpisal Benito Juárez, a je ameriški kongres ni nikoli ratificiral, bi ZDA dala obsežne tranzitne pravice po isti poti.

Čeprav ideja o kanalu čez ožino zaradi ogromnih stroškov takšnega projekta ni dobila zagona, je inženir James B. Eads predlagal gradnjo štiritirne ladijske železnice, projekt pa je bil nekaj časa deležen resne pozornosti. Citing Nato so prišli projekti za navadno železnico, mehiška vlada pa je v ta namen med letoma 1857 in 1882 podelila več koncesij. V slednjem letu se je mehiška vlada odločila, da bo gradnjo železnice izvedla sama, in sklenila pogodbe z uglednim mehiškim izvajalcem za delo. Leta 1888 je bila ta pogodba preklicana, potem ko je bilo zgrajenih 108 km ceste.

Naslednja pogodba je bila zaradi smrti izvajalca neuspešna, tretja pa ni dokončala del v določenem znesku (2.700.000 funtov). To je bilo leta 1893 in za zgraditi je bilo še 60 km. Četrta pogodba je leta 1894 privedla do dokončanja 210 kilometrov dolge proge od obale do obale."The Tehuantepec Railroad; An Important Mexican Enterprise Completed "; The New York Times, November 22, 1894, p. 12. Vendar se je izkazalo, da so terminalna pristanišča pomanjkljiva v zmogljivostih in da je železnica prelahka za težek promet.

Vlada je nato sklenila pogodbo z londonskim gradbenim podjetjem S. Pearson & Son, Ltd., ki je zgradilo drenažna dela v dolini Mehike in nova pristaniška dela v Veracruzu, za obnovo proge in izgradnjo terminalnih pristanišč v Coatzacoalcosu na obali Mehiškega zaliva in v Salina Cruzu na pacifiški strani. Dela so bila opravljena za račun mehiške vlade. Dela so se začela 10. decembra 1899 in so bila končana do te mere, da je bilo njeno uradno odprtje za promet mogoče januarja 1907.Report on the Mexican Isthmus (Tehuantepec) Railway, p. 5.

Železniška proga Tehuantepec

Železnica Tehuantepec (zdaj Ferrocarril Transístmico) je dolga 308 km in poteka od pristanišča Coatzacoalcos v Mehiškem zalivu do Salina Cruz v Oaxaci na pacifiški obali, z 29 km dolgo vejo med Juile in San Juan Evangelisto. Najmanjša globina ob nizki vodi v obeh pristaniščih je 10 m. Obsežen sistem pomolov in železniških tirov na obeh terminalih zagotavlja dovolj zmogljivosti za hitro ravnanje s težkimi tovori. Splošne pisarne in servisne delavnice prvotne železnice Tehuantepec so bile v Rincón Antoniu, na vhodu v prelaz Chivela. V Santa Lucreciji, 175 km od Salina Cruza, je bila vzpostavljena povezava z železnico Veracruz & Pacific Railway, 343 km do Córdobe, Veracruza in 500 km do Mexico Cityja. Te povezovalne proge so zdaj v lasti in upravljanju podjetja Ferrosur, ki deluje tudi vzdolž proge Tuehantepec v lasti podjetja Ferroistmo.

Podanih je bilo več predlogov za posodobitev medoceanske železniške povezave. Leta 2019 je v okviru razvojnega načrta Tehuantepecke ožine od junija istega leta potekal projekt za vzpostavitev komunikacijske povezave med Tihim in Atlantskim oceanom prek železnice Tehuantepec in pristanišč Salina Cruz in Coatzacoalcos, znane kot medoceanski koridor Tehuantepecke ožine. Nedavna poročila navajajo, da bo ta koridor v celoti operativen do decembra 2023.

Sklici

Zunanje povezave

The Tehuantepec Ship-Railway The Mexican Railways, with information on the current owners (concessions) of Mexican railways.

Kategorija:Geografija Mehike Kategorija:Zemeljske ožine Kategorija:Trgovske poti