Margareta Provansalska (francosko Marguerite) je bila po poroki s kraljem Ludvikom IX. francoska kraljica soproga, * 1221, † 20. december 1295.

Zgodnje življenje Margareta je bila rojena spomladi 1221 v Forcalquierju kot najstarejša od štirih hčera Ramona Berenguerja IV., grofa Provansalskega, in Beatrice Savojske. Njene mlajše sestre so bile angleška kraljica Eleonora, nemška kraljica Sanča in sicilska kraljica Beatrice. Še posebej blizu si je bila z Eleonoro, s katero je ohranjala prijateljske odnose, dokler se nista postarali.

Kraljica soproga left||thumb|Margaretina poroka z Ludvikom IX.

Leta 1233 je Blanka Kastiljska, mati francoskega kralja Ludvika IX., poslala enega od svojih vitezov v Provanso, deloma zato, da bi umiril težavnega grofa Rajmona VII. Toulouškega, deloma zato, da bi se srečal z Margareto, o čigar milini in lepoti se je na široko govorilo. Margareta in njen oče sta viteza lepo sprejela in Blanka se je kmalu zatem začela pogajati s provansalskim grofom o poroki njegove hčerke iz Blankinim sinom. Starši so Margareto pospremili v Lyon, kjer je bila podpisana poročna pogodba. Od tam sta jo na poroko v Sens pospremila strica Viljem in Tomaž Savojski. Margareta se je 27. maja 1234 pri trinajstih letih poročila z Ludvikom. Naslednji dan je bila kronana za francosko kraljico. Poroka in kronanje sta potekala v stolnici v Sensu.

thumb|upright|Margaretin pečat kraljice soproge

Poroka je bila v številnih pogledih težavna. Blanka je še vedno imela močan vpliv na svojega sina in ga imela vse življenje. Kot znak svoje avtoritete je kmalu po poroki odslovila Margaretina strica in vse služabnike, ki jih je Margareta pripeljala s seboj, kar je že na začetku povzročilo veliko zamero.

Margareta in njene sestre so slovele po svoji lepoti. Za Margareto so pravili, da je "lepotica s temnimi lasmi in lepimi očmi". V zgodnjih letih zakona so med zakoncema vladali topli odnosi. Uživala sta v skupnem jahanju, branju in poslušanju glasbe. Zaradi pozornost kralja in dvora, ki jo je pritegnila nova kraljica, je bila Blanka še bolj ljubosumna in si je prizadevala, da bi kralja in kraljico čim bolj razdvojila.

Sedma križarska vojna Margareta je spremljala Ludvika na sedmem križarskem pohodu v Egipt. Pridružila se ji je tudi sestra Beatrice. Križarski pohod je bil sprva nekoliko uspešen, križarji so na primer leta 1249 zavzeli Damietto, potem pa se je sprevrgel v katastrofo. Kraljev brat je bil v spopadih ubit, kralj sam pa ujet.

Kraljica Margareta je bila po teh dogodkih odgovorna za pogajanja z Mameluki in zbiranje denarja za Ludvikovo odkupnino. Kot taka je bila za kratek čas edina ženska, ki je kdaj vodila kakšen križarski pohod. Leta 1250 je v Damietti, kjer je uspešno vzdrževala red, rodila Ivana Tristana.

Kronist Jean de Joinville, ki ni bil duhovnik, poroča o dogodkih, ki dokazujejo Margaretin pogum, potem ko je bil Ludvik ujet. Odločno je ukrepala, da bi zagotovila oskrbo s hrano za kristjane v Damietti, in šla celo tako daleč, da je prosila viteza, ki je varoval njeno spalnico, naj ubije njo in njenega novorojenega sina, če bi mesto padlo v roke Arabcev. Prepričala je tudi nekaj tistih, ki so nameravali oditi domov, naj ostanejo v Damietti in jo branijo. Joinville opisuje tudi dogodke, ki kažejo na Margaretino dobro razpoloženje, po drugi strani pa z opaznim neodobravanjem pripominja, da je Ludvik le redko spraševal po svoji ženi in otrocih.

Politični pomen thumb|left|Margareta na sliki iz 15. stoletja

Margareta in Ludvik IX. sta ostala v Palestini do leta 1254 in se nato vrnila v domovino. Do takrat je Blanka Kastiljska že umrla in Margareta je prevzela njeno mesto kraljeve svetovalke in pomočnice. Njeno vodstvo med križarsko vojno ji je prineslo mednarodni ugled in po vrnitvi v Francijo so jo pogosto prosili za posredovanje v sporih. Bala se je svojega ambicioznega svaka Karla in kot protiutež okrepila vezi s sestro Eleonoro in Eleonorinim možem, angleškim kraljem Henrikom III. Leta 1254 sta ju z možem povabila, da preživita božič v Parizu.

Ko so se odnosi med Ludvikom IX. In Herikom III. izboljšali, je bil leta 1259 sklenjen Pariški sporazum. Na pogajanjih so bile prisotne tudi Margareta, vse njene sestre in mati.

V poznejših letih je Ludvik postal jezen zaradi Margaretinih ambicij. Zdi se, da je bila v politiki ali diplomaciji res ambiciozna, a nekoliko nesposobna. Angleški odposlanec v Parizu v petdesetih letih 13. stoletja je angleškemu dvoru, očitno z nekaj odpora, poročal, da je "francoska kraljica dolgočasna v besedah in dejanjih". Iz njegovega poročila je razvidno, da ni bil navdušen nad njenimi prizadevanji, da bi si ustvarila priložnost za sodelovanje v državnih zadevah. Po smrti svojega najstarejšega sina Ludvika leta 1260 je Margareta naslednjega sina Filipa spodbudila k prisegi, da bo ne glede na to, kdaj bo nasledil prestol, ostal pod njenim varstvom do tridesetega leta. Ko je Ludvik izvedel za prisego, je takoj prosil papeža, naj Filipa oprosti zaobljube, ker je sam ni odobril. Papež je njegovi zahtevi takoj ugodil. Margaretin poskus, da bi postala druga Blanka Kastiljska, se je s tem končal.

Kraljica vdova Po smrti Ludvika IX. na njegovem drugem križarskem pohodu leta 1270, med katerim je ostala v Franciji, se je vrnila v Provanso in postala politično še bolj aktivna. S sestro Eleonoro je ohranila stike do njene smrti leta 1291. Zadnja leta je preživela v pobožnosti in leta 1289 ustanovila frančiškanski samostan Lourcines.

Umrla je 20. decembra 1295 v Parizu v samostanu klaris, ki ga je sama ustanovila. Pokopana je bila blizu, vendar ne poleg, svojega moža v baziliki St-Denis pri Parizu. Njen grob pod oltarnimi stopnicami ni bil nikoli označen, zato njegova lokacija ni znana. Grob je bil edini kraljevi grob, ki med francosko revolucijo, verjetno ravno zaradi tega, ni bil izropan, in je verjetno še vedno nedotaknjen.

Otroci Margareta Provansalska in krali Ludvik IX. sta imela enajst otrok. Blanka (1240 – 29.april 1243) Izabela (2. marec 1241 – 28. januar 1271), po poroki s Teobaldom II. Navarskim kraljica Navare. Ludvik (25. februar 1244 – january 1260), v letih 1252–1254 regent Francije. Filip III. Francoski (1. maj 1245 – 5. oktober 1285), od leta 1270 do 1285 kralj Francije. Ivan (rojen in umrl leta 1248). Ivan Tristan (1250 – 3. avgust 1270), grof Valoisa. Rojen v Egiptu med prvim očetovim križarskim pohodom in umrl v Tuniziji med očetovim drugim križarskim pohodom. Peter (1251–1284), grof Alençona. Blanka (1253–1323), infanta Kastilje. Margareta (1254–1271), vojvodinja Brabanta. Robert (1256 – 7. februar 1317), grog Clermonta. Neža (ok. 1260 – 19. december 1327), poročena z vojvodom Robertom II. Burgundskim.

Sklici

Viri

Kategorija:Rojeni leta 1221 Kategorija:Umrli leta 1295 Kategorija:Francoske kraljice soproge Kategorija:Vladarji v 13. stoletju