Bistrica pri Limbušu je nekdanje gručasto naselje v dolini reke Drave, vzhodno od Ruš, kjer Ruško polje prehaja v Limbuško polje. Jedro vasi je stalo ob glavni cesti med Rušami in Mariborom na desnem bregu potoka Bistrice, medtem ko je severni del segal čez železniško progo Maribor–Dravograd vse do Drave, južni pa do vznožja Pohorja. Naselje je ležalo na približno 287 metrih nadmorske višine, od Maribora je bilo oddaljeno okoli 7 kilometrov, od Limbuša pa približno 2 kilometra.
V drugi polovici 20. stoletja se je kraj hitro širil – nove stanovanjske zgradbe so zapolnile prostor ob glavni prometnici in proti železniški postaji. Tla ravnine so večinoma peščena, ponekod premešana z laporjem, v globljih plasteh pa ilovnata z gramozno podlago. Rodovitna zemlja je omogočala pridelavo krmnih rastlin, koruze, krompirja in sadja. V višje ležečem svetu so bili vinogradi, delno v lasti domačinov, delno ob počitniških hišah, vendar je zaradi manj ugodnih leg vinogradništvo postopno zamiralo. Po domačijah so bile razširjene brajde, pomemben vir dohodka pa je predstavljala svinjereja.
Prebivalci so bili zaposleni tako v kmetijstvu kot v industriji in obrti. Pomembno gospodarsko vlogo je imela tovarna »Željezoprometna d. d.«, kjer je delala večja skupina domačinov. Kmetje so prodajali sadje (predvsem jabolka), živino, mlečne izdelke, perutnino, jajca in vino, večinoma v Maribor in Ruše. Iz okoliških pohorskih gozdov so prodajali les – predvsem hlodovino, deske in gradbeni les – namenjen izvozu prek Maribora.
Kraj je bil dobro prometno povezan: ob avtobusni liniji do Maribora je tod vodila tudi planinska pot po dolini Bistrice do Ruške koče in cerkve svetega Areha (1249 m). Ob sotočju potoka z Dravo se je nahajalo naravno kopališče, ki je kraj naredilo privlačen za obiskovalce in izletnike. Vodovod je imel zajetje pod Pečkami in rezervoar pri Osatu, medtem ko so kmetije v zaledju dolgo uporabljale lastne vodnjake.
Družabno središče Bistrice je bil nekdanji zadružni dom, po letu 1950 znan kot dom PD Svoboda, kjer so delovale knjižnica, kinodvorana in društveni prostori. Objekt je predstavljal pomembno stičišče kulturnega in družabnega življenja.
Leta 1992 je Bistrica pri Limbušu prenehala obstajati kot samostojno naselje in se združila z Bistrico pri Rušah v Bistrico ob Dravi. V desetletjih pred tem, med 1961 in 1991, se je število prebivalcev skoraj podvojilo, kar odraža močan vpliv urbanizacije in zaposlitvenih migracij v bližnji Maribor. V tem času so bile razvite industrijske, obrtne in storitvene dejavnosti, predvsem elektrotehniška in kovinsko-predelovalna industrija.
Zgodovina Najstarejše znane omembe kraja segajo v konec 19. stoletja, ko je bil Bistrici pri Limbušu pripisan poseben pomen zaradi naravnega zdravilišča, ki je delovalo med letoma 1885 in 1900. Zdravilišče je ustanovil Giuro Simoni (1835–1908), rojen v Zagrebu, znan kot publicist in zagovornik Kneippovega načina zdravljenja. S svojim oglaševanjem je pritegnil številne goste, ki so bivali v preprostih lesenih lopah in sobah po kmečkih hišah. Podjetje je sčasoma propadlo, a spomin nanj so dolgo ohranjali starejši prebivalci kraja.
Leta 1928 je bil v nekdanjem Scherbaumovem mlinu ustanovljen obrat za kovinske izdelke in okovje, ki je po drugi svetovni vojni dobil ime TOBI. Obrat je pozneje prešel pod tovarno EMO in postal njen največji oddelek v Spodnji Dravski dolini. V njem je bilo zaposlenih približno 400 ljudi, večinoma žensk, kar je bistveno vplivalo na gospodarsko in socialno podobo kraja.
Med drugo svetovno vojno je območje Bistrice pri Limbušu večkrat postalo prizorišče odporniških akcij. Enote Pohorskega bataljona so večkrat porušile železniško progo, 27. decembra 1944 pa je četa Lackovega odreda zavzela krajevno železniško postajo, zajela nemško posadko, uničila naprave in zaplenila orožje. V spomin na padle delavce tovarne je bila kasneje postavljena spominska plošča.
Kraj je dal več znanih posameznikov, med njimi Janeza Rotnerja (1862–1935), nabožnega pisatelja, ter Ivana Ferbežerja (* 1944), psihologa, pedagoga in strokovnega pisatelja. Oba sta s svojim delom pustila opazno sled v kulturnem in izobraževalnem življenju širše mariborske okolice.
Prebivalstvo 1869- 1992 V obdobju 1869–1900 je Bistrica pri Limbušu v popisih poimenovana Feistritz bei Lembach. +Prebivalstvo 1869-1991Leto186918801890190019101931194819531961197115811991Št. prebivalcev1992021711932002472502864354706101084Št. hiš2828292741
Viri in literatura
Kategorija:Bistrica ob Dravi Kategorija:Nekdanja naselja v Sloveniji Kategorija:Ukinitve leta 1992