John Joseph Mearsheimer ( / ˈmɪər ʃ aɪ mər / ; rojen 14. decembra 1947) je ameriški politolog in strokovnjak za mednarodne odnose. Je zaslužni profesor na Univerzi v Chicagu .
Mearsheimer je najbolj znan po razvoju neorealistične teorije ofenzivnega realizma, ki opisuje odnose med velikimi silami kot primarno pogojene z željo po doseganju regionalne hegemonije v anarhičnem mednarodnem sistemu. V skladu s svojo teorijo Mearsheimer v knjigi Tragedija politike velikih sil iz leta 2001 pravi, da bo naraščajoča moč Kitajske verjetno pripeljala do konflikta z Združenimi državami.
V svoji knjigi Izraelski lobi in zunanja politika ZDA iz leta 2007 Mearsheimer trdi, da ima izraelski lobi nesorazmeren vpliv na zunanjo politiko ZDA na Bližnjem vzhodu. Njegovo novejše delo se osredotoča na kritiko "liberalnega mednarodnega reda" (ki je opisan v njegovi knjigi Velika zabloda: Liberalne sanje in mednarodne realnosti iz leta 2018) in na to, zakaj meni, da je Zahod kriv za rusko-ukrajinsko vojno.
Poreklo Mearsheimer se je rodil 14. decembra 1947 v Brooklynu v New Yorku kot eden od petih otrok Thomasa Josepha Mearsheimerja (1918–2007) in Ruth Margaret Baumann (1922–2011) v družini nemškega in irskega porekla. Njegov oče je bil gradbeni inženir in polkovnik v rezervnih letalskih silah Združenih držav Amerike.
Kariera Od leta 1982 je Mearsheimer član fakultete Oddelka za politične vede Univerze v Chicagu.. Leta 1982 je začel kot docent, leta 1984 postal izredni profesor in leta 1987 končno redni profesor.
Med Mearsheimerjevimi knjigami so Konvencionalno odvračanje (1983); Jedrsko odvračanje: Etika in strategija (sourednik, 1985); Tragedija politike velikih sil (2001); Izraelski lobi in zunanja politika ZDA (2007) in Zakaj voditelji lažejo: Resnica o laganju v mednarodni politiki (2011). Mearsheimerjevo delo je bilo prevedeno v številne jezike.
Mearsheimer je prejel več nagrad za poučevanje. Leta 1984 je prejel štipendijo Ameriškega filozofskega društva. Leta 1977 je kot podiplomski študent na Cornellu prejel nagrado Clark za izjemne dosežke v poučevanju, leta 1985 pa nagrado Quantrell za odličnost v dodiplomskem poučevanju na Univerzi v Chicagu. Leta 1980 je prejel nagrado Morrisa Abramsa za mednarodne odnose. Leta 2003 je bil izvoljen v Ameriško akademijo umetnosti in znanosti. Je prejemnik nagrade Jamesa Madisona Ameriškega združenja za politične znanosti za leto 2020, ki jo vsaka tri leta podeljuje ameriškemu politologu za izjemne znanstvene prispevke. Odbor za podelitev nagrade je ugotovil, da je Mearsheimer »eden najbolj citiranih strokovnjakov za mednarodne odnose v tej disciplini, vendar njegova dela berejo tudi zunaj akademskih krogov«. Raziskava ameriške fakultete za mednarodne odnose iz leta 2017 ga uvršča na tretje mesto med »strokovnjaki, katerih delo je v zadnjih 20 letih imelo največji vpliv na področje mednarodnih odnosov«.
Delo Mearsheimer je populariziral izraz »rollback«, da bi opisal geopolitično strategijo spodbujanja nemirov v nasprotnikovi državi s ciljem spremembe vlade. Izraz "containment" je za primerjavo bolj defenzivna strategija omejevanja ali oviranja nasprotnika v mednarodni politični moči. "Lažna obljuba mednarodnih institucij" V pogosto citiranem članku iz leta 1994 z naslovom »Lažna obljuba mednarodnih institucij« se Mearsheimer loteva priljubljenih argumentov o sposobnosti institucij, da odvračajo od vojne in spodbujajo mir med državami. Priznava, da države pogosto menijo, da so institucije koristne, vendar nujnost neusmiljene varnostne konkurence v anarhiji pomeni, da je vedenje držav predvsem funkcija porazdelitve moči v mednarodnem sistemu. Institucije so v najboljšem primeru »zgolj vmesna spremenljivka v procesu«. Mearsheimer pravi, da so »institucionalistične teorije« ponujale slabe alternative tej mračni sliki mednarodne politike. Zlasti vplivni neoliberalni institucionalistični argumenti ignorirajo pomisleke glede relativnih koristi kot oviro za sodelovanje in ne zagotavljajo dokazov, da do primerov sodelovanja, ki se običajno pripisujejo institucijam, ne bi prišlo brez njih.
Ofenzivni realizem Mearsheimer je vodilni zagovornik neorealistične teorije ofenzivnega realizma. Ofenzivni realizem trdi, da države niso zadovoljne z dano količino moči, temveč si prizadevajo za hegemonijo zaradi varnosti, ker anarhična sestava mednarodnega sistema ustvarja močne spodbude za države, da iščejo priložnosti za pridobitev moči na račun konkurentov. Mearsheimer je to stališče povzel v svoji knjigi Tragedija politike velikih sil iz leta 2001. Vzpon in omejevanje Kitajske Mearsheimer trdi, da vzpon Kitajske ne bo miren in da si bodo ZDA prizadevale omejiti Kitajsko in ji preprečiti doseganje regionalne hegemonije. Mearsheimer trdi, da je vojaško omejevanje Kitajske sicer mogoče, vendar gospodarsko omejevanje Kitajske ni. Mearsheimer meni, da bo Kitajska poskušala prevladovati v indo-pacifiški regiji, tako kot so si ZDA zadale prevlado na zahodni polobli. Kitajski cilj bo pridobiti vojaško premoč nad sosedami, ki jih vidi kot potencialno nevarno grožnjo. Poleg tega navaja, da bodo ZDA poskušale oblikovati uravnoteženo koalicijo, ki jo bodo sestavljale predvsem Indija, Japonska, Filipini, Južna Koreja, Vietnam in Indonezija, da bi se uprle naraščajoči moči in zmogljivostim Kitajske za projekcijo moči.
Mearsheimer je v svoji posodobljeni izdaji knjige Tragedija politike velikih sil iz leta 2014 predstavil podrobnejši opis o svojih pogledih na vzpon Kitajske, v kateri je trdil, da »če bo Kitajska v naslednjih nekaj desetletjih nadaljevala svojo osupljivo gospodarsko rast, bo verjetno ravnala v skladu z logiko ofenzivnega realizma. Natančneje, poskušala bo prevladovati v Aziji tako, kot Združene države prevladujejo na zahodni polobli.« V skladu s strukturno logiko teorije si bo Kitajska prizadevala za regionalno hegemonijo ne zato, ker jo njena notranja politika ali ideologija nagiba k agresiji, temveč zato, ker »prevladovanje ponuja najboljši način za preživetje v mednarodni anarhiji«. Mearsheimer je poudaril, da Kitajska v tem pogledu preprosto sledi ameriškemu zgledu.
Zakaj voditelji lažejo Mearsheimer je napisal knjigo Zakaj voditelji lažejo (Oxford University Press, 2011), ki analizira laganje v mednarodni politiki. Trdi, da voditelji lažejo tujemu občinstvu, ker mislijo, da je to dobro za njihovo državo.
Njegovi glavni ugotovitvi sta, da voditelji pravzaprav ne lažejo veliko drugim državam in da demokratični voditelji dejansko pogosteje lažejo svojemu ljudstvu kot avtokrati. Zato svojo knjigo začne z besedami, da ni presenetljivo, da Sadam Husein ni lagal o tem, da Irak nima orožja za množično uničevanje, temveč da so George W. Bush in nekateri njegovi ključni svetovalci lagali ameriškemu ljudstvu o grožnji iz Iraka. Mearsheimer na splošno trdi, da bodo voditelji v demokracijah zelo verjetno lagali lastnemu ljudstvu, ko se po izbiri svoje politike bojujejo v vojnah na oddaljenih krajih. Pravi, da je za voditelje težko lagati drugim državam, ker med njimi ni veliko zaupanja, zlasti ko so ogrožena varnostna vprašanja, in zaupanje je potrebno, da je laganje učinkovito. Mearsheimer trdi, da je za voditelje lažje lagati svojemu ljudstvu, ker med njimi običajno obstaja veliko zaupanja.
Mearsheimer ne upošteva moralne razsežnosti mednarodnega laganja, ki ga obravnava iz praktičnega vidika. Trdi, da obstaja pet vrst mednarodnih laži.
Do meddržavnih laži pride, če vodja ene države laže vodji druge države ali, bolj splošno, kateremu koli tujemu občinstvu, da bi izzval želeno reakcijo. Do širjenja strahu pride, če voditelj laže svoji domači javnosti. Strateška prikrivanja so laži, s katerimi se prepreči javna razkritja kontroverznih politik in dogovorov. Nacionalistični miti so zgodbe o preteklosti neke države, ki to državo prikazujejo v pozitivni luči, njene nasprotnike pa v negativni. Liberalne laži so namenjene očiščenju negativnega ugleda institucij, posameznikov ali dejanj.
Mearsheimer pojasnjuje razloge, zakaj se voditelji zatekajo k različnim vrstam laži. Njegova osrednja teza je, da voditelji pogosteje lažejo domačemu občinstvu kot voditeljem drugih držav. To pa zato, ker ima lahko mednarodno laganje negativne učinke, vključno s povratnim udarcem ("blowback") in obratnim učinkom("backfiring"). Povratni udarec se pojavi, če govorjenje mednarodnih laži pomaga ustvariti kulturo prevare doma. Do obratnega učinka pride, če govorjenje laži vodi do neuspešne politike. Poudarja tudi, da poleg laganja obstajata še dve vrsti prevare: prikrivanje("concealment"), ko voditelj molči o pomembni zadevi, in zavajanje("spinning"), ko voditelj pripoveduje zgodbo, ki poudarja pozitivne stvari in zmanjšuje pomen ali ignorira negativne.
Ukrajina "Zakaj je za ukrajinsko krizo kriv Zahod" sličica|Mearsheimer je za izzvanje rusko-ukrajinske vojne okrivil širitev Nata na vzhod. Rusko-ukrajinska vojna se je začela leta 2014. Mearsheimer je v svojem članku iz avgusta 2014 z naslovom »Zakaj je za ukrajinsko krizo kriv Zahod« dejal, da so za konflikt v glavnem krive Združene države Amerike in njihovi evropski zavezniki: Korenina težav je širitev Nata, osrednji element širše strategije za umik Ukrajine iz ruske orbite in njeno integracijo z Zahodom. Širitev EU proti vzhodu in podpora Zahoda prodemokratičnemu gibanju v Ukrajini sta bila prav tako ključna elementa. Ruski voditelji so od sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja odločno nasprotovali širitvi Nata, v zadnjih letih pa so jasno povedali, da ne bodo stali križem rok, medtem ko se je njihova strateško pomembna soseda spreminjala v Zahodno utrdbo. Za Putina je bilo nezakonito strmoglavljenje demokratično izvoljenega in proruskega predsednika Ukrajine (Viktorja Janukoviča), ki jo je označil za "državni udar", kaplja, ki je sodu izbila dno. Odgovoril je z zavzetjem Krima, polotoka, za katerega se je bal, da bo gostil pomorsko oporišče Nata. Prizadeval si je za destabilizacijo Ukrajine, dokler ne bi opustila prizadevanj za pridružitev Zahodu. Putinov odpor ni bil presenetljiv.Mearsheimer je Putina označil za "prvovrstnega stratega v zunanji politiki, ki se ga je treba bati in ga spoštovati". Trdi je, da Putina vodijo "legitimne varnostne skrbi" in da ne želi okupirati Ukrajine. Mearsheimer trdi, da je bila ruska priključitev Krima posledica strahu pred izgubo pomorske baze v Sevastopolu. Izpostavil je dolgotrajno rusko nasprotovanje članstvu Ukrajine v Natu in zahodne analitike, ki so svarili pred tem. Trdilje, da bi se Združene države Amerike enako odzvale na rivalsko vojaško zavezništvo na svoji meji: "Predstavljajte si ameriško ogorčenje, če bi Kitajska zgradila močno vojaško zavezništvo in poskušala vključiti Kanado in Mehiko." Mearsheimer pravi, da so ruske skrbi glede tega, da se bo Ukrajina sčasoma pridružila Natu, podobne ameriškim skrbi glede namestitve sovjetskega jedrskega orožja na Kubi med kubansko raketno krizo leta 1962: "Ali je imela Kuba pravico skleniti vojaško zavezništvo s Sovjetsko zvezo med hladno vojno? Združene države Amerike zagotovo niso tako mislile, Rusi pa enako mislijo glede pridružitve Ukrajine Zahodu."
Mearsheimer je zapisal, da so si ZDA in njihovi zavezniki kljub ruskemu nasprotovanju prizadevali za širitev Nata in EU proti vzhodu, pri čemer je opozoril na vrh v Bukarešti leta 2008 in pobudo Vzhodno partnerstvo leta 2009. Sklenil je, da bi morali »opustiti svoj načrt zahodnjaštva Ukrajine in si namesto tega prizadevati, da bi jo spremenili v nevtralno tamponsko državo med Natom in Rusijo«. Glede »trditve, da ima Ukrajina pravico določiti, s kom se želi zavezati«, Mearsheimer pravi: »To je nevaren način razmišljanja Ukrajine. Žalostna resnica je, da moč pogosto da prav, ko gre za politiko velikih sil«.
Ruska invazija na Ukrajino sličica|Zemljevid ruske invazije na vrhuncu marca 2022