Guadalquivir () je peta najdaljša reka na Iberskem polotoku in druga najdaljša reka, ki v celoti teče v Španiji. Guadalquivir je edina večja plovna reka v Španiji. Trenutno je plovna od Seville do Cádiškega zaliva, v rimskih časih pa je bila plovna od Córdobe.
Geografija
Reka je dolga 657 km in odvaja vodo s površine približno 58.000 km². Teče skozi Córdobo in Sevillo ter doseže morje pri Sanlúcar de Barrameda, kjer se izliva v Cádiški zaliv v Atlantskem oceanu.
Potek Tok reke Guadalquivir je razdeljen na tri dele. Ta delitev temelji na glavnem toku reke in njenem sotočju z drugimi rekami.
Guadalquivir izvira na nadmorski višini približno 1350 metrov v kraju, znanem kot Cañada de las Fuentes, v gorovju Sierra de Cazorla. Zgornji tok reke teče od izvira do približno Mengíbarja. Vključuje tudi sotočje z Guadalimarjem, vzhodno od Mengíbarja.
Srednji tok, curso medio, se začne v bližini Mengíbarja in konča v bližini Palme del Río. Vključuje sotočje reke z Guadiana Menor in Genilom. Slednje sotočje je med Palmo del Río in Peñaflorjem.
Spodnji tok Guadalquivirja poteka od Palme del Río do morja. V spodnjem toku se Guadalquivirju pridružita reka Corbonés in (s severozahoda) Rivera de Huelva. Močvirna nižavja ob ustju reke so znana kot Las Marismas. Tu reka meji na narodni park Doñana.
Ime Sodobno ime Guadalquivir izhaja iz arabske besede al-wādī l-kabīr (), kar pomeni 'velika reka'.
V klasičnem in predklasičnem obdobju je obstajala različna imena za Guadalquivir. Po Titu Liviju, Zgodovina Rima, knjiga 28, so domačini Tartežanci ali Turdetanci reko imenovali z dvema imenoma: Certis (Kertis) in Rherkēs (). Grški geografi so jo včasih imenovali reka Tartessos po mestu s tem imenom. Rimljani so jo imenovali Baetis (ki je bila osnova za ime province Hispania Baetica).
Zgodovina Med Sevillo in Sanlúcar de Barrameda
V precejšnjem delu holocena je zahodno dolino Guadalquivirja zasedalo notranje morje, Tarteški zaliv.
Feničani so ustanovili prva sidrišča in trgovali s plemenitimi kovinami. Starodavno mesto Tartesos (ki je dalo ime tarteški civilizaciji) naj bi bilo ob ustju Guadalquivirja, čeprav njegovo najdišče še ni bilo odkrito.
Rimljani, katerih ime za reko je bilo Baetis, so se v 2. stoletju pred našim štetjem naselili v Hispalisu (Sevilla) in ga spremenili v pomembno rečno pristanišče. Do 1. stoletja pred našim štetjem je bil Hispalis obzidano mesto z ladjedelnicami, ki so gradile dolge čolne za prevoz pšenice. V 1. stoletju našega štetja je bil Hispalis dom celih pomorskih eskadrilj. Ladje so plule v Rim z različnimi izdelki: minerali, soljo, ribami itd. Med arabsko vladavino med letoma 712 in 1248 so Mavri zgradili kamniti pomol in Torre del Oro (Zlati stolp), da bi okrepili obrambo pristanišča.
V 13. stoletju je Ferdinand III. Španski razširil ladjedelnice in iz prometnega seviljskega pristanišča so po vsej Evropi izvažali žito, olje, vino, volno, usnje, sir, med, vosek, oreške in suho sadje, soljene ribe, kovine, svilo, lan in barvila.
Po odkritju Amerike je Sevilla postala gospodarsko središče Španskega imperija, saj je njeno pristanišče, ki je bilo pod jurisdikcijo Casa de Contratación (Hiše trgovine), prevzelo monopol nad čezoceansko trgovino. Že v srednjem veku je plovba po reki Guadalquivir postajala vse težja: do leta 1500 so veliko težkega tovora pretovarjali dlje po toku v pristanišču Sanlúcar de Barrameda, kjer se Guadalquivir izliva v morje. Posledično je Sevilla dokončno izgubila svoj trgovinski monopol v korist Cádiza.
Konec 18. stoletja se je začela dolga vrsta del, da bi Sevilli ponovno zagotovili dobro povezavo z morjem. Gradnja prekopa, znanega kot Corta de Merlina, leta 1794 je zaznamovala začetek modernizacije seviljskega pristanišča. Po petih letih del (2005–2010) je bila konec novembra 2010 končno v uporabi nova seviljska zapornica, zasnovana za uravnavanje plimovanja.
Gorvodno do Córdobe V srednjem veku je bila reka Guadalquivir plovna za barže od Seville do Córdobe. V mestu so bili pomoli pri mlinu Albolafia in v bližini mlina Martos. Prevozi volne z velikimi tovori so pogosto odpluli s pomola Cortijo Rubio približno 15 km dolvodno. V srednjem veku je rečni promet med Sevillo in Córdobo upravljali Barqueros de Córdoba.
V srednjem veku je plovna reka Córdobi dajala stroškovno prednost. Imela je relativno poceni prevoz do morja in od tam na svetovne trge. Glavni uvoz, kot sta železo in les, je bil v Córdobi prav tako cenejši kot v mestih, ki niso imela vodnega prometa. V 16. stoletju je zamuljevanje Guadalquivirja postajalo vse hujše in je začelo ustavljati plovbo po reki. Leta 1524 je Fernán Pérez de Oliva imel znan govor o plovbi med Sevillo in Córdobo.
Uporaba rečnega odseka med Córdobo in Sevillo kot vira energije je bil še en razlog za upad plovbe na tem delu reke. Jezovi, ki so shranjevali vodo, da bi zagotovili stalno oskrbo z energijo za vodne mline, so neposredno ovirali plovbo. V jezovih so bile odprtine, vendar je njihov prehod povzročil veliko škode baržam. Jezovi so prav tako povzročili dvig rečne struge. Perez de Oliva je predlagal gradnjo zapornic v teh jezovih kot predhodni ukrep za ponovno vzpostavitev plovbe. Na koncu so zgornji dogodki končali plovbo po celinskih vodah na tem območju.
Ikonična Albolafia je hidroelektrarna. Prvotno so jo zgradili Rimljani in je dvigovala vodo iz reke do bližnjih vrtov Alcázar. Uporabljali so jo tudi za mletje moke.
Poplave
Porečje reke Guadalquivir obsega površino 63.085 km2 in ima dolgo zgodovino hudih poplav.
Pozimi leta 2010 so močne padavine povzročile hude poplave na podeželju in kmetijskih območjih v provincah Sevilla, Córdoba in Jaén v regiji Andaluzija. Skupna količina padavin v februarju je bila nad 250 mm, kar je dvakrat več kot v Španiji v tem mesecu. Marca 2010 je poplavilo več pritokov Guadalquivirja, zaradi česar je moralo več kot 1500 ljudi zapustiti svoje domove zaradi povečanega pretoka Guadalquivirja, ki je 6. marca 2010 dosegel 2000 m3/s v Córdobi in 2700 m3/s v Sevilli. To je bilo manj kot v Sevilli med poplavo leta 1963, ko je bilo doseženih 6000 m3/s. Avgusta 2010 so v Jaénu, Córdobi in Sevilli umrle tri osebe.
Onesnaženje Nesreča v Doñani, znana tudi kot nesreča v Aznalcóllarju ali nesreča v Guadiamarju, je bila industrijska nesreča v Andaluziji. Aprila 1998 je v rudniku Los Frailes blizu Aznalcóllarja v provinci Sevilla počil zadrževalni jez, pri čemer se je sprostilo od 4 do 5 milijonov kubičnih metrov rudniške jalovine. Ta dogodek je prizadel tudi narodni park Doñana.
Jezovi in mostovi
Med številnimi mostovi, ki prečkajo Guadalquivir, je eden najstarejših rimski most v Córdobi. Med pomembnejše mostove v Sevilli spadajo Puente del Alamillo(1992), Puente de Isabel II ali Puente de Triana (1852) in Puente del Centenario (dokončan leta 1992).
Jez El Tranco de Beas na izlivu reke je bil zgrajen med letoma 1929 in 1944 kot hidroelektrarniški projekt Francovega režima. Jez Doña Aldonza je v strugi reke Guadalquivir, v andaluzijski občini Úbeda, Peal de Becerro in Torreperogil v provinci Jaén.
Pristanišča
Pristanišče Sevilla je glavno pristanišče na reki Guadalquivir. Pristaniška uprava Sevilla je odgovorna za razvoj, upravljanje, delovanje in trženje pristanišča Sevilla.
Vhod v pristanišče je zaščiten z zapornico, ki uravnava gladino vode, zaradi česar je pristanišče prosto plimovanja. Pristanišče Sevilla ima več kot 2700 m privezov za javno uporabo in 1100 m zasebnih privezov. Ti doki in privezi se uporabljajo za trdne in tekoče razsute tovore, tovore tipa RO-RO, kontejnerje, zasebna plovila in križarke.
Leta 2001 je pristanišče Sevilla pretovorilo skoraj 4,9 milijona ton tovora, vključno s 3,0 milijona ton trdnega razsutega tovora, 1,6 milijona ton splošnega tovora in več kot 264.000 ton tekočega razsutega tovora. Skoraj 1500 plovil je pripeljalo tovor v pristanišče, vključno z več kot 101.000 TEU kontejnerskega tovora.
Sklici
Zunanje povezave
More information from the United Nations Environmental Program. Evolution of the Port of Seville. Confederación Hidrográfica del Guadalquivir Paisaje de Interés Cultural del nacimiento del Guadalquivir. Instituto Andaluz del Patrimonio Histórico
Kategorija:Reke v Španiji