Zaragoza () je glavno mesto province Zaragoza in avtonomne skupnosti Aragonje v Španiji. Leži ob reki Ebro in njenih pritokih, Huervi in Gállegu, približno v središču Aragonije in porečja Ebro.
1. januarja 2021 je imela občina Zaragoza 675.301 prebivalcevInstituto Nacional de Estadística (Spain) (leta 2023 četrta najbolj naseljena v Španiji) na površini 973,78 kvadratnih kilometrov. Je 26. najbolj naseljena občina v Evropski uniji. Prebivalstvo metropolitanskega območja je bilo leta 2006 ocenjeno na 783.763 prebivalcev. V občini živi več kot 50 odstotkov aragonskega prebivalstva. Mesto leži na nadmorski višini približno 208 metrov.
Zaragoza je poleti 2008 gostila Expo 2008, svetovni sejem o vodi in trajnostnem razvoju. Leta 2012 je bila tudi kandidatka za Evropsko prestolnico kulture.
Mesto je znano po svoji folklori, lokalni kuhinji in znamenitostih, kot so bazilika del Pilar, Stolnica La Seo in Palača Aljafería. Skupaj z La Seo in Aljaferío je še več drugih stavb del mudéjar arhitekture Aragonije, ki je na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Fiestas del Pilar sodi med najbolj slavne festivale v Španiji.
Etimologija Ibersko mesto, ki je nastalo pred rimsko kolonizacijo, se je imenovalo Salduie ali . Rimljani in Grki so starodavno mesto imenovali (, Kaisaraugousta),Strabo, Geography, 3.2.15Charlton T. Lewis, Charles Short, A Latin Dictionary, Caesăraugusta iz katerega izhaja arabsko ime (uporabljano v obdobju Al Andaluz), srednjeveško in sodobno Zaragoza.
Zgodovina Sedetani, pleme starodavnih Ibercev, so naseljevali vas, imenovano Salduie (Salduba v rimskih virih).
Rimska Caesaraugusta
Avgust je mesto kot Caesaraugusta ustanovil med letoma 25 pr. n. št. in 11 pr. n. št. kot kolonijo za naselitev vojaških veteranov iz kantabrijskih vojn. Kot rimsko mesto je imelo vse tipične javne stavbe: forum, kopališča, gledališče in je bilo pomembno gospodarsko središče. Številne rimske ruševine je še danes mogoče videti v Zaragozi.
Domneva se, da je apostol Jakob morda zgradil kapelo na mestu stolnice-bazilike Gospe od Stebra.
Na mestu, kjer naj bi bila sveta Engratia in njeni spremljevalci po ValerijanovemDanes velja za verjetno, da je umrla med zgodnejšim preganjanjem. Prej so domnevali, da je bila ubita med Dioklecijanovim preganjanjem okoli leta 303 pod dačanskim prefektom. ukazu mučeniško umorjeni, je stala cerkev Santa Engracia de Zaragoza. Vojno na polotoku sta preživela le kripta in vhod. Okoli začetka 20. stoletja je bila obnovljena in je danes delujoča župnijska cerkev.
Srednji vek
Kljub splošnemu zatonu zadnjih stoletij Rimskega cesarstva je Zaragoza malo trpela. Goti so jo v 5. stoletju našega štetja zasedli brez večjega prelivanja krvi ali uničenja.
V 8. stoletju je Zaragoza po omajadski osvojitvi Iberskega polotoka postala glavno mesto Zgornje marke Al Andaluz.
Leta 1018, sredi propada Kordovskega kalifata, je Zaragoza postala neodvisna zaragoška taifa, ki jo je sprva nadzorovala družina Tujibid, nato pa ji je od leta 1039 vladal Banu Hud. Taifa je v poznem 11. stoletju močno cvetela v kulturnem in političnem smislu, kasneje pa so ji vladali Ahmad al-Muqtadir, Yusuf al-Mu'taman ibn Hud in Al-Musta'in II. Leta 1110 je padla pod Almoravide.
18. decembra 1118 je Alfonz I. Aragonski osvojil mesto od Almoravidov in ga razglasil za prestolnico Aragonskega kraljestva. Omenjeni monarh je v mestu ustvaril jurisdikcijsko gospostvo, ki ga je podaril Gastonu iz Béarna. Mesto je ostalo gospostvo vse do začetka 13. stoletja.
Zgodnja moderna zgodovina Izbruh bubonske kuge je mesto leta 1564 opustošil. Poročila kažejo, da je ubila približno 10.000 ljudi od ocenjenih 25–30.000 prebivalcev.
V kontekstu španske nasledstvene vojne med letoma 1701 in 1714 se je mesto dvignilo v prid nadvojvode Karla, ki je bil 29. junija 1706 v mestu razglašen za 'kralja Aragonije', po vstaji drugih delov Aragonskega kraljestva decembra 1705. Karel je v mesto vstopil julija 1706 in usmeril napad na tiste kraje v Aragoniji, ki so se postavili na stran burbonske frakcije, kot sta Borja ali Cinco Villas. Po bitki pri Almansi aprila 1707 se je plima obrnila, saj so avstracistične sile v neredu pobegnile, burbonske sile pod poveljstvom orleanskega vojvode pa so 26. maja 1707 vstopile v mesto. Ko je prevzel nadzor nad kraljestvom, je začel izvajati vrsto institucionalnih reform, znanih kot Nueva Planta, s katerimi je odpravil aragonske institucije v korist kastiljskih. Vojna se je ponovno obrnila leta 1710 po bitki pri Almenarju in po še enem porazu Burbonov v bližini Zaragoze 20. avgusta 1710 se je nadvojvoda Karel naslednji dan vrnil v mesto. Vendar je bilo to le za kratek čas, saj so po vstopu Filipa V. v Madrid in posledični bitki pri Villaviciosi decembra 1710 habsburške vojske decembra 1710 naglo pobegnile iz Zaragoze, Filip V. pa je utrdil svojo oblast nad Aragonskim kraljestvom in po obdobju institucionalne praznine nadaljeval z upravnimi reformami.
Aprila 1766 je v mestu prišlo do pomembnega prehranskega uporništva, ki ga je povzročila visoka cena kruha in drugih nujnih dobrin, tako imenovanega motína de los broqueleros, poimenovanega po represivnih agentih, prostovoljnih kmetih in obrtnikih, ki so vihteli meče in ščite (broqueles). Represija je povzročila približno 300 ranjenih, 200 pridržanih in 8 smrtnih žrtev, sledilo pa ji je 17 javnih usmrtitev in nedoločeno število umorov v ječah Aljaferíe.
Pozno moderna zgodovina
Zaragoza je med vojno na polotoku proti Napoleonovi vojski doživela dve znani obleganju: prvo od junija do avgusta 1808 in drugo od decembra 1808 do februarja 1809, pri čemer se je predala šele po smrti približno 50.000 branilcev.
Železniški promet je v Zaragozo prišel 16. septembra 1861 z odprtjem proge Barcelona–Zaragoza s prihodom vlaka iz nekdanjega mesta na postajo Estación del Norte. Proga Madrid–Zaragoza je bila odprta leto in pol pozneje, 16. maja 1863.
Državni udar julija 1936 (v središču zarote pod vodstvom Mole v Zaragozi so bili general Miguel Cabanellas, polkovnik Monasterio, Urrutia, Sueiro, major Cebollero in general Gregorio de Benito) je v mestu zmagal. Po vojaški vstaji v Afriki 17. julija je vojaško poveljstvo zgodaj zjutraj 19. julija zlahka doseglo svoje cilje v Zaragozi, kljub statusu mesta kot trdnjave organiziranega dela (večinoma anarhosindikalistov CNT, pa tudi sindikalistov UGT), saj je civilni guverner kritično zavrnil pravočasno izdajo orožja ljudem. Mnogi begunci, vključno s člani pokrajinskih odborov strank in sindikatov, so pobegnili v Caspe, glavno mesto ozemlja Aragonije, ki je bilo še vedno pod nadzorom republike.
Nasilje v zaledju, ki so ga zagrešili pučisti, z najmanj 12 umori 19. julija, se je stopnjevalo šele na začetku konflikta. Tako je Zaragoza, eno od dveh velikih mest pod nadzorom upornikov od zgodnjih faz španske državljanske vojne, skupaj s Sevillo, imela koristi od naraščajoče industrijske proizvodnje v primerjavi z vojnim gospodarstvom in je igrala ključno vlogo za frankistično frakcijo kot proizvajalec streliva.
Splošno vojaško akademijo, višji center za usposabljanje španske vojske, je 27. septembra 1940 ponovno ustanovil José Enrique Varela, frankistični minister za vojsko.
Sporazumi iz leta 1953 so sledili z namestitvijo skupne ameriško-španske letalske baze v Zaragozi.
Potem ko je režim leta 1964 razglasil Zaragozo za Polo de Desarrollo Industrial ('Pol industrijskega razvoja'), se je število prebivalcev mesta v kratkem času podvojilo. Povečanje prebivalstva je potekalo vzporedno z odhodom s podeželja in odseljevanjem prebivalstva v preostalem delu Aragonije.
Leta 1979 je v požaru v hotelu Corona de Aragón umrlo najmanj 80 ljudi, vključno s člani družine Francisca Franca. Oborožena baskovska nacionalistična in separatistična organizacija ETA je leta 1987 izvedla bombni napad v vojašnici v Zaragozi, v katerem je umrlo enajst ljudi, vključno s številnimi otroki, zaradi česar se je v mestu demonstracij udeležilo 250.000 ljudi.
Od leta 1982 je v mestu velika tovarna, ki jo je zgradil General Motors za proizvodnjo avtomobilov Opel, od katerih se nekateri izvažajo v Združeno kraljestvo in prodajajo pod blagovno znamko Vauxhall. Mesto je izkoristilo vstop Španije v Evropske skupnosti (kasneje Evropsko unijo).
Geografija Lokacija
Zaragoza leži na severovzhodu Iberskega polotoka, v precej sušni depresiji, ki jo tvori dolina reke Ebro. Ebro seka mesto v smeri zahod-severozahod proti vzhodu-jugovzhodu, vstopa v občino na 205 metrih nadmorske višine in izstopa iz občine na 180 metrih nadmorske višine.
Mesto ima ugodno lego v geografskem središču grobega šesterokotnika, ki ga tvorijo španska mesta Bilbao, Madrid, Valencija in Barcelona ter francoska mesta Bordeaux in Toulouse.
Občina ima površino 973,78 km2, zaradi česar je deveta največja občina v Španiji.
Čeprav so rečni bregovi večinoma ravni, lahko ozemlje, ki jih obdaja, kaže razgiban teren z muelami in pečinami. Okoliške vzpetine se dvigajo do višine približno 600–750 metrov nadmorske višine. Lokacije v bližini meandrov Ebra imajo nekaj vrtač, ki so nastale ob posedanju tal, bogatih s sadro in lahko tvorijo ribnike, ki se napajajo z namakalno vodo. Obstaja tudi primer sezonske endoreične lagune, la Sulfúrica, na barjih v južnem delu občine.
Rimsko jedro Caesarauguste je bilo ustanovljeno na desnem bregu Ebra, severovzhodni vogal pa je omejeval sotočje Ebra z reko Huervo, skromnim desnim pritokom Ebra. Huerva teče skozi mesto in je večino svojega spodnjega toka zakopana. Zaragoza je tudi v bližini sotočja reke Ebro z reko Gállego, bolj obsežnim pritokom na levem bregu, ki izvira v Pirenejih.
Podnebje Zaragoza ima polsušno podnebje (Köppen: BSk), saj leži v široki kotlini, ki je v celoti obdana z gorami, ki blokirajo vlažen zrak iz Atlantika in Sredozemlja. Povprečna letna količina padavin je pičlih 328 milimetrov z obilico sončnih dni, najbolj deževna letna obdobja pa so pomlad (april–maj) in jesen (september–november), z relativno sušo poleti (julij–avgust) in pozimi (december–marec).
Poleti so temperature vroče, pozimi pa piha hladen in suh veter s severozahoda, cierzo. Nočna zmrzal je pogosta in občasno sneži. Megla je lahko vztrajna pozno jeseni in zgodaj pozimi.
Upravna delitev Zaragoza je upravno razdeljena na 15 mestnih okrožij in 14 podeželskih sosesk. Mestna okrožja so: Casco Histórico, Centro, Delicias, Universidad, San José, Las Fuentes, La Almozara, Oliver–Valdefierro, Torrero, El Rabal, Actur–Rey Fernando, Casablanca, Santa Isabel, Miralbueno in Distrito Sur.
Gospodarstvo
Leta 1982 je bila v Figueruelasu, majhni vasi v bližini, odprta tovarna Opel. Avtomobilska industrija je glavni steber regionalnega gospodarstva, skupaj z Balayem, ki proizvaja gospodinjske aparate; CAF, ki gradi železniška vozila za nacionalni in mednarodni trg; SAICA in Torraspapel v sektorju pisarniškega materiala; in različnimi drugimi lokalnimi podjetji, kot so Pikolin, Lacasa in Imaginarium SA.
Mestno gospodarstvo je imelo koristi od projektov, kot so Expo 2008, uradna svetovna razstava, katere tema je bila voda in trajnostni razvoj, ki je potekala med 14. junijem in 14. septembrom 2008, Plataforma Logística de Zaragoza (PLAZA) in Parque Tecnológico de Reciclado (PTR). Poleg tega je od decembra 2003 mesto, skozi katerega vozi hitra železnica AVE. Trenutno je letališče Zaragoza pomembno tovorno središče na Iberskem polotoku, takoj za Madridom, Barcelono in Lizbono.
V Zaragozi je baza španskih zračnih in vesoljskih sil, ki si jo je do leta 1992 delilo z ameriškimi zračnimi silami. V angleščini je bila baza znana kot zračna baza Zaragoza. Španske zračne sile so v bazi vzdrževale krilno letal McDonnell Douglas F/A-18 Hornet. Nobeno ameriško letalsko krilo (z izjemo nekaj KC-135) ni bilo tam stalno nameščeno, vendar je služila kot vadbena baza za ameriške lovske eskadrilje po vsej Evropi. V njej je tudi glavna španska vojaška akademija, Academia General Militar, številne brigade v San Gregoriu in drugi garniziji.
Kultura