Palača valencijskega generalitata (valencijsko: Palau de la Generalitat Valenciana; ) je zgodovinska palača iz 15. stoletja, sprva zgrajena v valencijskem gotskem slogu s kasnejšimi renesančnimi dodatki in spremembami. Danes so v njej pisarne izvršnega direktorja Generalitat Valenciana.
Leta 1931 je bila imenovana za Bien de Interés Cultural, izdelan iz lokalnih materialov, kot so kamen iz Godelle in Rocaforta, ploščice iz Manisesa in Paterne, marmor iz Serra del Buixcarró in les, izrezljan iz domačih gozdov.
Palača stoji v soseski La Seu v okrožju Ciutat Vella mesta Valencija. Stoji med Carrer dels Cavallers na jugu, Carrer Bailia na severu ter med Plaça de Manisesin na zahodu in Plaça de la Mare de Déuin na vzhodu. To je eden najstarejših delov mesta, kjer so tudi metropolitanska stolnica, bazilika Gospe Zapuščene, palača Fuentehermosa v Španiji in palača Batlia.
Čeprav trenutno služi kot sedež vlade Valencijske skupnosti, je stavba v svojem dolgem obstoju imela različna imena: Palača generalnega direktorja (ali generalitata) Kraljevine Valencia (1421–1705) Real Audiencia (1750–1923) Pokrajinski svet (1923–1982) Ljudski izvršni odbor (1936–1937) Generalitat Valenciana (1982–danes)
Palača valencijskega generalitata je, tako kot palača Generalitat Catalunya, ena redkih stavb srednjeveškega izvora v Evropi, ki ostaja sedež vlade in institucije, ki jo je zgradila, generalitata Kraljevine Valencia. Poleg politične simbolike je eden najboljših primerov valencijske civilne arhitekture tistega obdobja, ki so ga zgradili mojstri obrtniki tistega časa.
Funkcija Prvotni generalitat – ali Diputació del General – je bila delegirana komisija valencijskih cortesov ali parlamenta in je bila ustanovljena leta 1362. Zadolžena je bila za upravljanje in administracijo davkov, ki so jih kroni plačevale tri veje kortov: cerkvena, vojaška in civilna. Negotov gospodarski položaj Aragonske krone, katere del je bilo kraljestvo Valencija na začetku 15. stoletja, je privedel do konsolidacije obdavčitve s strani Cortesov Montsó. Generaliti so bili ustanovljeni za pobiranje in upravljanje davkov, člani pa so se imenovali namestniki.
Leta 1404 so valencijski cortesi v generalitat imenovali 32 namestnikov – sestavljen iz osmih članov, od katerih je vsak zastopal kraljevo, civilno, vojaško in cerkveno vejo oblasti – da bi sprejemali zakone o zadevah, ki so jih cortesi šteli za manj pomembne. Leta 1418 je kralj Alfonz V. Aragonski imenoval generalitat kraljestva Valencija za organ upravljanja kraljevih sredstev in najvišjega predstavnika kraljestva v odsotnosti Cortesov. Gradnja palače se je začela leta 1421 z namenom, da bi bila dom te entitete.
Stari emblem generalitata, ki ga je bilo mogoče videti po vsej palači, je bil sestavljen iz svetega Jurija, ki je predstavljal vojsko in plemstvo, Device Marije, ki je predstavljala cerkev, in angela varuha, ki je predstavljal mestno življenje kraljevih mest in vasi. Danes je ta emblem valencijskih cortesov, za generalitat pa se uporablja heraldika kralja Petra Ceremoniusa, ki jo sestavlja štirikraki ščit, nagnjen v desno, ki ga spremlja kronana srebrna čelada, azurni plašč, ukrivljen križni vzorec in na vrhu krilati zmaj.
Po španski nasledstveni vojni je leta 1707 kralj Filip V. Španski ukinil valencijski Furs, razpustil generalitat in pustil stavbo prazno. Nato je bila v stavbi od leta 1751 do 1923, ko je bil ustanovljen pokrajinski svet, Real Audiencia ali teritorialno sodišče. Po nastopu sedanje demokracije in okrevanju valencijskih institucij je bila ponovno sedež generalitata in simbol valencijske enotnosti in identitete. Leta 1978 so bili v njej ponovno sedeži Sveta in Cortov, leta 1984 pa so bili Corti preseljeni v palačo Borgijevih (valencijsko: Palau de Benicarló, v Kaliforniji) in stavbo je uporabljal izključno Svet Generalitat Valenciana (valencijsko: Consell de la Generalitat Valencianain).
Opis Stavba danes sestavljata dva stolpa na obeh koncih in osrednji del. Razporejena je kot mediteranska gotska palača z odprtim dvoriščem, velikim stopniščem, polkletjo in tremi nadstropji: mezaninom, glavnim nadstropjem in galerijo.
Osrednji del (1481–1541) Zgrajena v poznogotskem slogu s strani Pereja Comteja in Joana Guivarrója, najstarejši del je vhod Carrer de Cavallers (1481), najsodobnejši, a še vedno gotski, pa so oboki zgornje galerije (1541).
Fasada, obrnjena proti Carrer de Cavallers, ima: dostopna vrata s polkrožnim voussoirjem, ki vodijo na dvorišče; mezanin s šestimi pravokotnimi profiliranimi okni; glavno nadstropje s šestimi tridelnimi gotskimi okni z lepimi stebri; galerijo s šestnajstimi okni pod lesenim napuščem; dvokapnico, v nasprotju s štirimi okni primitivnega stolpa.
Fasada, obrnjena proti Plaça de Manises, ima: dostopna vrata z nadstreškom, v skladu s prejšnjimi, ki prav tako vodijo na dvorišče; mezanin s sedmimi pravokotnimi profiliranimi okni; glavno nadstropje z osmimi tridelnimi gotskimi okni z lepimi stebri; galerijo s triindvajsetimi okni pod lesenim napuščem.
Na odprtem dvorišču je leta 1551 Joan Corbera zgradil veliko stopnišče. Ta primer ekstravagantne gotike je sestavljen iz dveh pravokotnih delov, ki ju povezuje podest. Na istem dvorišču sta bronasti dimnik Maria Benlliureja (1899) in skulptura samostrelca Salvadorja Furiója.
Z dvorišča je dostop do starega stolpa po manjšem stopnišču, po velikem stopnišču pa v glavno nadstropje. Na podestu, do katerega so dvojna vrata, ki tvorijo kot 90°, je na loku viden stari emblem generalitata, na drugem pa dva izklesana doprsna kipa, obrnjena drug proti drugemu, verjetno Ferdinanda Katoliškega in njegove druge žene Germaine Foix.
Starodavni stolp (1518–1585) Velik stolp je bil postavljen skupaj s trupom osrednje stavbe, ki gleda na Plaça de la Verge. Zasnoval ga je mojster Montano in je bil izveden z velikimi težavami, saj so bila dela iz različnih razlogov prekinjena in so bila spremenjena glede na prvotne načrte. Ta dolg proces je vplival na raznolikost slogov v gradnji, saj se je začela v gotskem slogu, nadaljevala v renesančnem slogu in končala v hererskem slogu.
Stolp ima pet nadstropij. Prva tri so delo Joana Corbere, ki je sodeloval tudi pri delih paviljona konzulata Svilne borze, zadnji dve nadstropji pa Gasparja Gregorija. Okna v mezaninu sledijo isti shemi kot okna osrednjega dela. V glavnem nadstropju gotske loke zaključuje dodatek renesančnega trikotnega pedimenta. Kvadratni balkon je bil zgrajen tako, da so oblasti lahko opazovale procesijo Corpus Christi. Vrh stolpa, v hererskem slogu, krasi venček in kamnita balustrada, ki jo dopolnjujejo krogle, ki krasijo ograjo in vrhove v vogalih.
Sodobni stolp (1940–1952) Dvojni stolp, ki ga je zasnoval Luis Albert Ballesteros in gleda na Plaça de Manises, je kopija starejšega. Je podoben, vendar nima balkona, razporeditev oken pa je povsem pravilna, za razliko od starega.
Leta 1941 je pokrajinski svet Valencije začel razlaščati vse hiše, ki so bile potrebne za gradnjo novega stolpa. Za gradnjo drugega stolpa je bil uporabljen isti kamen, kot je bil uporabljen za prvega, da bi se estetsko ujemal. V novem stolpu so sedanja glavna dostopna vrata v stavbo, polkrožna z voussoirjem in grbom z aragonskimi palicami.
Sala Daurada in Sala Daurada Menuda (1517–1538) Stopnišče desno od dvorišča omogoča dostop do starega stolpa, kjer sta Sala Daurada in Sala Daurada Menuda ali Retret. Velika je imela funkcijo izjemne sejne sobe in včasih zapora za plemiče, medtem ko je bila majhna soba za skupne ali vsakodnevne sestanke.
Najbolj značilen zanje je zlati strop, po katerem so dobile ime. V Sala Daurada pozlačen strop vzpostavlja razmerje enakosti med renesančno simetrijo in mudéjarskim okusom. Vsak kvadratni del ima v notranjosti še eno romboidno figuro, ki vključuje osmerokotno figuro z osrednjim visečim cvetom. Vse to je bilo izdelano z natančnim mudéjarskim rezom, vključno pa je vključevalo tudi značilne renesančne motive, kot so akantovi listi, doprsni kipi, jagode, osat in zobci. To delo, ki ga je leta 1534 izdelal mojster Genís Llinares, je bilo polikromirano in pozlačeno s strani Joana Cardone.
V stropu Sala Daurada Menuda je spremenjena geometrijska razporeditev, saj so kasete sestavljene iz simetričnih osmerokotnikov, ki dajejo videz trikotnih in kvadratnih figur, okrašenih z rastlinskimi zvitki, zobci, visečimi cvetovi in široko paleto medaljonov s človeškimi glavami in zmaji. Globina in zapletenost kasetnih stropov majhne sobe je večja v primerjavi z veliko. Prav tako je delo Genísa Llinaresa in njegovega sina Pereja Llinaresa Blasca, ki ga je zaključil po očetovi smrti.
Sala Vella (1481–1494) Sala Vella je imela različne namene, trenutno pa v njej potekajo plenarna zasedanja sveta generalitata Valenciana. Izstopa po polikromirani dekoraciji stropa, ki jo je izdelal mojster mizar Antoni Peris Alterol, in po vratih iz lomljenega kamna, ki se pripisujejo Pereju Comteju in služijo kot dostop z gotskega dvorišča.
Escrivania (1565–1585) Leta 1565 so se odločili, da se zaradi pomanjkanja prostora soba, ki je bila nad Sala Novo in je bila še vedno neizkoriščena, uporabi kot pisarna uradnika. Do te sobe je bilo mogoče dostopati po spiralnem stopnišču (ki se nahaja ob vhodu v Sala Novo). Kabinet pisarne uradnika je pomemben primer valencijskega mizarstva in dela Gasparja Gregorija. Delo je bilo končano leta 1585.
Sala de Reis (1511–1592) V glavnem nadstropju je Častna dvorana, do katere se dostopa skozi vhodna vrata dvorišča in kjer so v preteklosti potekali posebni sestanki ob prisegi, ki so zahtevali posebne protokole. Če prečkate mešani lok na levi, vstopite v enega najpomembnejših prostorov palače: Dvorano kraljev, ki je dobila ime po seriji večinoma izmišljenih portretov kraljev, ki so vladali Valencijskemu kraljestvu od Jakoba I. do Alfonza XIII., ki jih je v 17. stoletju začel Pau Pontons. Dvorana stoji na tramovih avle in skozi štiri okna, razdeljena s tankimi stebri, gleda na ulico Carrer dels Cavallers. Gradnja sobe, ki se je začela leta 1511, je delo Joana Mançana. Prvotni strop je izginil v 19. stoletju in ga je nadomestil sedanji. Danes se uporablja za sprejeme sveta.
En konec dvorane je bil rezerviran za kapelo, kar je pogost element v plemiških hišah. Kapela je od preostalega prostora ločena z železno rešetko in zavesami. Preprosta kapela je bila sestavljena iz oltarja, katerega gradnja se je začela leta 1514. Prvotno je bil okrašen z emblemom generaliteta (sveti Jurij, Devica Marija in angel varuh) ter figurami prerokov in serafov, in je primer zgodnje renesanse v Valencii. Na začetku 17. stoletja je bil prodan na dražbi in naročen je bil nov oltar. To je slikarsko delo Joana Sarinyene, strukturo pa je izrezljal Jaume de Fontestad. Sestavljen je iz treh teles: osrednji del zaseda Devica Marija na prestolu z otrokom, na levi strani jo obdaja sveti Jurij, ki ubija zmaja, na desni pa angel varuh, ki vihti simbole krone. V predeli so upodobljeni prizori iz Marijinega življenja: od leve proti desni oznanjenje, čaščenje pastirjev in prikazovanje svetega Bernarda. V zgornjem nadstropju je upodobitev Svete Trojice.
Drugi prostori v tem nadstropju so Sala del Fumeral in Sala de Calixto III.
Sala de Corts ali Sala de Nova (1540–1593) Sala Nova je svoje ime zmotno dobila zaradi napačne razlage poslikav, na katerih se pojavljajo izvoljeni poslanci generalitata. Domnevalo se je, da so se ti predstavniki kraljestva tukaj srečevali med sklici generalitata, vendar v tej sobi ni nikoli potekala nobena seja generalitata s prisotnostjo kralja.
Poslanci so poleg širitve stavbe z novo sobo nameravali stavbo spremeniti v sejno sobo za svoja zasedanja, zato so naročili mojstru Genísu Llinaresu, po njegovi smrti pa njegovemu sinu Pere Martíju Llinaresu, nazadnje pa je delo leta 1566 dokončal tesar in arhitekt Gaspar Gregori. Ta strop je navdihnjen s prestolno sobo palače Aljafería v Zaragozi.