Carmen: roman je delo Metoda Pevca, prvič izdano leta 1991 pod založbo Prešernova družba v Ljubljani. Delo je izšlo v sklopu zbirke Vrba. Izdaje knjige leta 1991 so bile natisnjene v Tiskarni Ljudske pravice. Gre za roman dolg 250 strani, na katerem temelji tudi film Carmen (film, 1996), za katerega je tudi scenarij napisal Metod Pevec. Vsebina Delo je opremljeno s citatom Andreja Žigona, citatu pa sledi avtorjevo opozorilo. Ta nas opozarja, da se zgodba dogaja v Ljubljani, zato vsi liki govorijo ljubljanščino, ter da bi fonetično dosleden zapis bil neprimeren za pripoved zgodbe. Izpostavi tudi, da je zgodba izmišljena, a je podobnost z dejanskimi osebami namerna. Po opozorilu v knjigi sledi zgodba, razdeljena na 21 poglavij. V poglavja, označena z lihimi števkami, nas vpeljejo citati Iva Andrića. 1 Prizor je postavljen v cerkev svetega Mohorja in Fortunata, kjer pater Stanislav vodi jutranjo mašo. Na ženski strani je vedno malo sedečih, moška stran pa je vsako jutro prazna. Večkrat pater opazi, da v zadnji klopi na moški strani sedi mlada ženska. Ta navadno v klopi spi, zato je pater ne vidi dosti v obraz. Patra begajo misli o tem dekletu, za katerega ve, da popiva in ponočuje, saj ima vprašanja o njenem življenju, zakaj ne spi, ali hodi v šolo in podobno. Dekle, imenovano Carmen, prihaja v cerkev le ob svojih najtežjih trenutkih, ter kadar nima kje biti ali spati. To jutro je tam, ker je čisto sesuta zaradi pijače, noči in (nasilnih) moških v njeni družbi. Zaspi že pred začetkom maše in spi tako trdno, da jo zbudi šele zvok orgel, ob katerem psuje. Kletvico sliši nekaj ljudi, ki se zgroženo obrača proti njej, ona pa vstane in odide iz cerkve. Zunaj lije, zato skoraj steče v dež, saj jo ta ne moti, a njeno pozornost ujame mladenič, ki sedi na pragu cerkev in nekaj prebira. Začuti, da želi govoriti z njim in tudi spogledata se, a iz te interakcije ni nič in gre vsak svojo pot. Carmen si v nekem bifeju naroči čaj, nasloni na bližnje okno in pogleduje na mokro ulico. 2 Gorana ni že celo leto doma. Starša in brat tako že obupajo nad njim. Nekaj časa še študira, v prvih letih študija redko prihaja domov, svojo izobrazbo konča s trinajstimi opravljenimi izpiti na študiju slavistike. To ga ne moti, največji problem mu predstavlja dejstvo, da so starši razočarani nad njim. Od mladih let piše in prve pesmi posveti prav svoji materi. Očetu pisanje ni všeč. Kasneje se s tem mnenjem strinja tudi Goranova mati. Goran ima očeta rad, zato mu odnos med njima povzroča negativne občutke. Domov se Goran vrača samo za večje družinske praznike. ko ga družina obišče v Ljubljani pa jih ne vabi v svoje stanovanje, ki je v resnici le podstrešje. Preživlja se s pisanjem. Z resnimi objavami zasluži komaj za cigarete. Na neki zabavi spozna založnika Dareta, ki tiska žanrske zadeve, najbolj od žanrov pa prodaja erotiko ali mehki porno, kakor sam imenuje svojo ponudbo. Goran tako postane reden sodelavec Dareta, a ne zasluži veliko. Goran želi čimprej dostaviti svoj prvi porno roman, zato tisto jutro obleče dežni plašč in se odpravi v založbo Dareta, imenovano Mikrosex. Ker le malo dežuje ne vzame dežnika, a ga pri cerkvi svetega Mohorja in Fortunata ujame ploha, zato se skrije pod streho vhoda cerkve ter prebira svoj roman. Vrata cerkve se glasno odprejo in ven stopi temna figura, ki jo Goran zazna. Ta figura je dekle, ki se usede na drugo stran cerkvenega vhoda in pogleduje proti Goranu. Ta je preveč sramežljiv, zato je en upa pogledati še enkrat vse dokler maše ni konec, ko se slučajno ujameta s pogledi. Vsak gre svojo pot. Goran se odpravi proti založbi. V izložbi je na sprejemni mizi navadno gospa Zinka, katere to jutro ni in jo nadomešča nek moški, za katerega kasneje bralec izve, da je oče Dareta. Njegov oče zanj pove veliko izgovorov, zakaj ga ni v pisarni, a se nato iz pisarne sliši ženski krik in ven stopi razjarjeno dekle ter za njo Dare. Ta povabi Gorana v notri, Goran pa mu predstavi svoj nov izdelek. Dare se naprej nanj razjezi, saj vsi njegovi delavci do sedaj želijo postati pisatelji in mislijo, da je njegova založba dobra odskočna deska, nato pa le dovoli Goranu, da pusti svoj izdelek pri njemu. Goran hitro odide, saj je malce razočaran. Ko stopi na ulico, sreča svojo bivšo sošolko Kitko, s katero malo govori, a se pogovor hitro zaključi. S Kitko sta v času študija sošolca na slavistiki, a ona zaključi faks. Po neki študentski zabavi se tudi zapleteta, a samo za eno noč. 3 Na postaji stoji kiosk, v katerega zahaja Goran. Tam se druži z Žicom, Sifletom in Rozi. Sifle je klatež in pijanec, Žic je navadno prosjačil, Rozi pa je bila prostitutka. Goran vsem kupi kozarec najcenejšega vina in odprejo temo o njegovi želji pisanja knjig. Kasneje se jim pridruži Nono, ki je štet kot starešina med brezdomci. Kakor ostali v družbi se tudi Nono posmehuje in ne odobrava Goranove želje. Goran zadnje čase nosi seboj diktafon, s katerim želi od ljudi okoli sebe dobiti kakršnekoli informacije. Diktafon ne dela, zato se opraviči in gre na stranišče. Tam poskuša popraviti diktafon, a brez uspeha, zato pogovor med dvema osebama pred straniščem, ki ga spremlja, zapisuje na straniščni papir. Moški, ki govori ga opazi, a se zanj ne zmeni. V ženskem stranišču dva človeka občujeta, zato se Goran hitro umakne. 4 Goran ostaja doma, ker se ukvarja s svojo novo zgodbo in zaradi deževja. Največji razlog pa je strah pred znanci v kiosku, saj se čuti kot razredni sovražnik. V kiosk se ne pojavlja tudi kadar nima denarja. Nek večer gre v kiosk in spozna novo osebo, imenovano Marjola. Marjola je upokojena ženska, ki zelo rada pije. Pred pokojem dela v restavraciji na postaji. Poleg nje sedi Žic in se pogovarja z njo. Med njunim pogovorom Goranov pogled ujame oči dekleta z vhoda cerkve. Z njo sedi Muri, ki je tat, a je po srcu dober človek in njegov pajdaš v pasji obliki. On igra na kitaro, Carmen poleg njega poje. Mimo Gorana pride ženska z belimi lasmi, ki ga najprej čudno gleda, nato se mu nasmehne in gre mimo. Goran je nekako prestrašen, Žic in Marjola pa se mu smejeta. Goran povpraša po ženski, od sogovorcev izve, da gre za Ano Karenino, kakor se enkrat predstavi Sifletu. Žic jo iz heca kliče Ana Korenina. Med pogovorom odhaja veliko gostov, zato Goran lažje vidi Carmen in Murija. Carmen in Goran znova ujameta pogled, a vmes pride nek drug tip, ob katerem Carmen neha peti. Moški je Lover. Oblečen je v "gizdalinska" oblačila. Ko je čisto blizu Carmen in Murija, mu Muri odstopi mesto. Goran končno vpraša tudi po Carmen, in sicer kdo je. Medtem se Carmen in Lover pogovarjata o novem poslu. Goran gre na stranišče, kjer si znova dela zapiske. Odloči se, da je Carmen takšna žrtev, o kateri mora pisati v svoji novi zgodbi. Vrne se k mizi, naroči pijačo. Znova sprašuje po Carmen. Tako izve različne informacije o njenem življenju, očetu, otroštvu in tako dalje. Ugotovi, da gre za stereotipno zgodbo, ki mu pri pisanju ne pomaga.
5 Goran redno zahaja v kiosk, z namenom, da sreča Carmen. Ta večer sedi z Žicom in Marjolo, ki znova omenja svojo bodočo poroko, čeprav je Stane, njen bodoči mož, še v zaporu in 20 let mlajši od nje. Goranu pokaže njegovo fotografijo, on pa ni zainteresiran, saj ima dovolj življenja in prigod pijancev. Pri sosednji mizi sedijo Rozi in tri prostitutke, ki proti njemu pošiljajo poglede, za katere se ne zmeni. Marjola mu ponudi ženske, on pravi, da se zanima za druge stvari. Za izjavo ga Marjola draži, zato Goran vpraša po Carmen, za katero mu Marjola pove, da ne gre z vsakim. Žic ga celo opozori, da se naj ne zaljubi v Carmen. Marjola v tem času za Gorana pripravi Carmen in za to želi pijačo. Goran ji da denar, a si h Carmen ne upa. Končno pristopi k njej, ona njegovo zadrego reši z nežnim nasmeškom, zato fant le spregovori. Predstavi se ji in takoj opravičuje natveze, ki jih je lahko slišala od Marjole. Carmen se mu predstavi nazaj ter poudari svojo začetnico "c", saj se tako predstavi policistom, ki delajo zapisnike. Pove mu tudi, da se naj ne opravičuje ter namigne, da ve, zakaj je želel pristopiti do nje. Goran ji pove, da želi z njo le govoriti. Carmen je za pogovor odprta in ga s to odprtostjo tudi gleda. On ji ponudi pijačo, s čimer se Carmen strinja. Ko se s pijačo vrne od točilnega pulta, Carmen zanima, o čem bi se rad pogovarjal. Odgovori ji, da o vsem, zato se pogovarjata točno o tem. Carmen ga vpraša, če mu je kdaj hudo, kar tako in iznenada. Goran nima veliko takšnih izkušenj, a ji vseeno pritrdilno odgovori. Po dolgem pogovoru si Carmen zaželi še pijače, katero želi tudi častiti. Hitro ugotovi, da nima denarja ter da bo treba v akcijo. Pokliče svojega pajdaša Murija in odidejo iz kioska. Kmalu pridejo do bližnjega stranišča, pred katerim je t. i. "pissarna". Muri stopi v žensko stranišče in čistilki natvezi, da išče nekaj za prijateljico. Ona mu verjame, zato ponudi pomoč pri iskanju. Carmen je medtem v moškem stranišču, kjer je nek moški, ki opravlja svojo potrebo. Carmen ga prepriča, da je on v napačnem stranišču. Ker je tako zmeden (in pijan), mu lahko ona iz zadnjega žepa hlač vzame denarnico, brez da bi moški to opazil. Carmen i urti zbežita iz stranišča, vsi uspešno zbežijo nazaj v kiosk, kjer Carmen odpre denarnico, v kateri ni veliko denarja, a vseeno dovolj za nekaj pijač. Pijejo dokler denarnica ni prazna, zato Carmen razmišlja o novi akciji. S to se Muri ne strinja, zato iz kioska gresta le Carmen in Goran. Hitita do tromostovja, dokler se ne ustavita pred napisom "WC". Carmen mu pove, da bo spoznal njeno mati, zaradi česar tudi Muri ni želel zraven. Na stranišču sta dve starejši ženski, ki sedita za mizo in pijeta kavo. Mati je prestrašena, ko vidi hčerko. Oblečena je siromašno, kakor tudi njena sodelavka Fani. Materi Carmen zagrozi, naj da ves denar, ona ji da nekaj drobiža. Carmen ve, da imata več denarja. Mati jo poskuša prepričati nasprotno, Carmen je zato vedno bolj besna, Goran pa kot paraliziran le opazuje situacijo, ki kmalu postane fizična. Carmen najde denar ter mati potisne, da se ta udari v glavo. Goran ji želi pomagati, a mu Carmen ne dovoli. On je ne posluša in s pomočjo Fani pomaga materi. Pripravi ji tudi obkladek za rano. Goran dohiti Carmen, ki se nanj razjezi, saj ga ni želela blizu, ker naj nje in njene zgodovine z mati ne bi razumel. Goran njen jezen izpad posluša, nato odide. 6 Žic in Sifle ravno prihajata iz veleblagovnice, kjer sta nabavila zložljive plastenke za taborjenje, ki naj bi držale po deset litrov. Kadar ni dežja, se vsa družba zbere v parku, navadno v nekem manjšem, kamor policija ne zahaja. Tako se zberejo v Prešernovem prehodu, ki je ena najbolj varnih in mirnih lokacij zanje. Za Sifletom in Žicom pride še Muri, ki prinaša dve steklenici vina. Pred njimi pridejo tudi Carmen, Goran in Ismet. Ismet je eden izmed priseljenih klatežev, s katerim se družba razume, saj jim pri akcijah pride prav zaradi svoje velikosti in moči. Zanj se govori, da je homoseksualec, kar je verjetno razlog, da je bil izobčen iz svoje sekte. Družba pripravi vrvi in vso ostalo opremo ter čaka na Nonota, ki edini pozna bližnjico. Nono pride šele ob temi, nato jih skoraj celo uro vodi čez visoko predmestno travo. Prispejo do žičnate ograje, na kateri je znak SLOVENIJA VINO. Carmen gre takoj v akcijo k čuvajnici, kjer je njena naloga, da zamoti vratarja. Muri medtem razreže ograjo, da vsi splezajo čez. Pred ograjo ostane Sifle, ki je opazovalec. Med Carmenino igro izgubljenega dekleta pri vratarju, družba poskusi pri prvi cisterni. Kmalu ugotovi, da je prazna, zato se morajo pretihotapiti do drugih, ki so na drugi strani dobro osvetljenega parkirišča. Ta del jim uspe, tako pridejo do cisterne, v katerem je rdeče vino. Hitro ga zlivajo v svoje plastenke, Carmen pa še vedno klepeta s čuvajem. Med akcijo začne pes Murija lajati in renčati, zato je čuvaj vedno bolj sumničav, a ga Carmen premami s svojo postavo, vse dokler ne dobi signala z rdečo lučjo s parkirišča. Akcija je uspešna.
7