Jože Melaher - Zmagoslav, slovenski učitelj in vojaški poveljnik, * 26. februar 1913, Zrkovci, Vojvodina Štajerska, Avstro-Ogrska, † 10. junij 1991, Cleveland, Ohio, Združene države Amerike.

Zgodnje življenje Melaher se je rodil očetu Leopoldu in materi Apoloniji (roj. Klemenčič) v Zrkovcih na Pobrežju. Krščen je bil 1. marca v Mariboru in bil v krstno knjigo zapisan kot "Josef Melacher".

Melaherjev starejši brat Anton je po vojni ostal na domači kmetiji. Po končani gimnaziji je Jože deloval kot učitelj. 12. decembra 1937 se je poročil z učiteljico Marijo Vrecl, s katero je kasneje v emigraciji imel tri hčere. Po vojaškem roku v jugoslovanski vojski se je povzpel do čina rezervnega podoficirja.Šmajd, A. (2022), str. 840 Pred drugo svetovno vojno je bil dejaven v slovenskih katoliških mladinskih organizacijah in v Slovenski ljudski stranki ter bil član njenega tajništva za Štajersko.

V mesecih pred nemškim napadom leta 1941 je imel vzdolž slovensko-avstrijske meje govore in predavanja pri prosvetnih društvih, Fantovskih odsekih in strankinih organizacijah, obiskoval je tudi župnišča od Dravograda do Radgone z namenom, da je opozarjal Slovence na tako nemško kot tudi komunistično nevarnost.Grum, J. (1992) Preprečil je namero, da bi za rojstni dan Adolfa Hitlerja po gričih okrog Maribora in v Slovenskih goricah kurili kresove, zaradi česar mu nekateri pro-hitlerjevsko usmerjeni Štajerci niso bili naklonjeni.

Druga svetovna vojna Na začetku aprila 1941 je bil mobiliziran v jugoslovansko vojsko, okupacijo je dočakal v Slavonskem Brodu, po razpadu vojske pa se je nekaj časa skrival v Mariboru.Černec, M (2022) Pod nemško okupacijo se ni vpisal v nacistični Heimatbund in od okupatorja ni sprejel nobene službe. Bil je priča deportacijam slovenskih duhovnikov in politikov, ki jih je gestapo izvajal v navezi z domačimi komunisti in kulturbundovci. Njegovo glavno delo je bilo v iskanju stika med zanesljivimi slovenskimi rojaki, ki so še ostali v domačih krajih. V drugi polovici maja je začel delati za OF in bil zadolžen za organiziranje katoliške mladine. Julija 1942 je pretrgal vse povezave z OF, saj se ni strinjal z njenim komunističnim vodstvom, vendar se borbi proti Nemcem tudi ni nameraval odpovedati. Sodeloval je z duhovnikoma Ferdinandom Potokarjem in Izidorjem Završnikom, preko kaplana Henrika Goričana pa je imel stike z Ljubljano in Slovensko legijo. Ker Goričan, ki je po navodilih iz Ljubljane skušal organizirati Slovensko legijo na Štajerskem, ni imel uspehov, se je Melaher ob radijskih pozivih dr. Alojzija Kuharja iz Londona odločil ustanoviti samostojno vojaško organizacijo po vzoru gibanja Draže Mihailovića. Gestapo ga je oktobra 1942 aretiral, vendar mu je uspelo pobegniti in nadaljevati z odporom, takoj zatem pa so nacisti aretirali njegovo ženo in očeta. Postal je skrivač ter se kot tak skrival v duplinah in lisičjih luknjah v kraju Duplek pri Mariboru. Mesec in pol naj bi bil v jamah čisto sam, sčasoma se mu je pridružilo nekaj »skrivačev«, ki so se hoteli izogniti vpoklicu v nemško vojsko; Melaher jih je poimenoval »četniki«, poleg tega pa je sam zbiral slovenske dezerterje iz nemške vojske. Nemci so jamo odkrili in zažgali, vendar mu je ponovno uspelo zbežati in postopoma je začel v Slovenskih goricah organizirati svoje protinemško odporniško gibanje. Število prebežnikov iz nemške vojske, ki so se mu pridružili, je naraščalo, podporo je dobil tudi pri pobožnem domačem prebivalstvu. Sčasoma je vzpostavil zaupnike po vseh Slovenskih goricah in izdajal propagandni list Kri in zemlja, ki ga je večinoma pisal sam. Do poletja 1944 mu je uspelo vzpostaviti vojaško organizacijo, sestavljeno iz treh čet, vsaka naj bi štela od 100 do 150 borcev. Imenovali so se Slovenski četniki na Štajerskem ali Zmagoslavovi četniki; pridružil se jim je lahko vsak, ki ni bil niti za Nemce niti za komuniste, najuspešnejši pa so bili tam, kjer OF še ni prodrla.

Konec leta 1943 je Melaher navezal stike z Ljubljano. Tedaj je bila njegova enota že močna (marca 1944 je štela 220 mož, na vrhuncu pa skoraj 500), oborožena pa je bila v glavnem z zaplenjenim nemškim orožjem.Rant, J. (2007), str. 66 Niso se borili proti partizanom, pač pa znova in znova proti Nemcem v Slovenskih goricah, na Ptujskem polju in v Halozah. Skupina se je veliko ukvarjala s propagando: popisala je nemško okupacijo, pa tudi komunizem in ozadje OF. Melaherjeva enota je bila prava uporniška formacija. Do konca vojne je v bojih izgubila najmanj 121 vojakov. Sprejemala je medse vsakogar, ki je bil proti Nemcem in komunistom. Melaher je bil podrejen operativnemu poveljniku slovenskih četnikov za Gorenjsko in Štajersko, majorju Bitencu. A šele poleti 1944 so se njegovi četniki formalno priključili v JVvD, tj. 3. brigadi slovenskih čet, ki ji je poveljeval Prezelj. sličica|Zastava Zmagoslavovih četnikov kot je prikazana v glasilu Kri in zemlja Sile osi so vse četnike obravnavale kot nasprotnike pri katerih so uspele doseči dogovor quid pro quo, da so se bojevali proti komunističnim silam. Melaherjev odred je bil izjema in ni bil del tega dogovora. Po nekaterih ocenah naj bi Štajerski četniki predstavljali edino protikomunistično vojsko, ki se je na Slovenskem skozi vso vojno dosledno borila proti okupatorjem.: " the Stajerska formation led by Joze Melaher (alias Zmagoslav), which by some estimates was 'the only anti-revolutionary military unit that attacked occupiers with arms on a consistent basis" Odred pod Melaherjevim poveljem je sestavljalo 200 mož. Melaherjev odred je deloval proti Nemcem na območju Haloz in Ptuja.:" the Chetnik unit in Štajerska led by Jože Melaher (alias Zmagoslav), which operated against the Germans in the region of Haloze and Ptuj" Po poročilu jugoslovanskih komunističnih sil naj bi Melaherjev četniški odred deloval na območju Lenarta v Slovenskih goricah. Do leta 1944 je odred preko padal dobival britanske zaloge.

Melaher je sicer podpiral jugoslovansko vlado v Londonu in vojsko Draže Mihailovića, a formalno se je v Jugoslovansko vojsko v domovini vključil šele poleti 1944. Tedanjega Mihailovićevega predstavnika za Slovenijo generala Ivana Prezlja je sicer priznaval za svojega vojaškega poveljnika, politično pa se je držal navodil in smernic Slovenske legije, SLS in Narodnega odbora, vendar ni mogel razumeti ustanovitve domobranstva.Šmajd, A. (2022), str. 841

S partizani so se Melaherjevi četniki nekaj let le verbalno spopadali (propagandna vojna); šele decembra 1944 so se začeli tudi oboroženi boji, ko so mu partizani zajeli in umorili 5 borcev ter začeli pobijati njihove civilne somišljenike.

Na začetku januarja 1945 je vodja štajerskega Heimatbunda, Franz Steindl, hotel priti v stik z Melaherjem. Po dolgem odlašanju je Melaher pristal s pogojem, da gre za srečanje sovražnikov s točno določenimi nameni. Dogovorili so se, da Nemci priznajo Melaherjeve četnike kot vojskujočo se stran in da bodo Nemci umaknili vojake in nemške orožnike iz ozemlja severno od Maribora do Ptuja in Ljutomera ter z ozemelj nad Ptujem severno od Drave. Pogodba je vključevala tudi nenapadanje ter dobavo hrane in orožja Melaherjevim vojakom. Melaher je zahteval, da ostanejo v službi slovenski orožniki, ker se sam ni želel ukvarjati z ropi in umori. Melaherjevo glavno oporišče je bilo Sv. Peter pri Mariboru. Njegova delna avtonomija je trajala komaj dva meseca, ker se je vedno bolj približevala vojna fronta. Nemci so se začeli množično umikati, Melaherjeva enota pa jih je razoroževala. Marca 1945, ko je sovjetska Rdeča armada prodirala proti Avstriji, medtem ko so se nemške čete iz Madžarske skozi Slovenske gorice pomikale proti zahodu, se je Melaher začel pripravljati na umik.

V začetku aprila so se zaradi bližanja ruskih in bolgarskih čet preselili z družinami vred čez Celje in Trojane v Domžale. Tistega meseca so Melaherjevi četniki prešli pod poveljstvo Ivana Prezlja in postali del Slovenske narodne vojske.: "Štajerske četnike so takoj vključili v sestav Slovenske armade pod poveljstvom generala Andreja - Ivana Prezlja." Tedaj je od Prezlja prejel povelje, naj njegova skupina zaščiti železniško križišče Zidani Most, za primer, če bi zavezniki iz Italije prodirali skozi Slovenijo. V kotu Sevnica - Zidani Most - Laško je enota ostala do 8.maja. Dne 7. maja se je Melaher odpeljal v Ljubljano po navodila, a že ni dobil nikogar, ker so se NO in domobranci umaknili v Kranj. Tam je srečal polkovnika Bitenca, ki je odredil, da se z Marnovo skupino umakne na Koroško. Melaher se je temu uprl in se vrnil k svoji enoti, od koder se je z njo, ker zaveznikov ni bilo, 8. maja odpravil proti Koroški in se 12. maja blizu Št. Vida javili Britancem, ki so enoto razdelili na dvoje: prva enota, s katero je šel Melaher, je 14. maja prispela v Videm (Udine); drugo so čez Beljak in Videm peljali v Forli, kjer je biloglavno jugoslovansko četniško taborišče z okrog 15.000 četniki.Rant, J. (2007), str. 67 Štajerske četnike so takoj vključili v sestav Slovenske vojske pod Prezljevim poveljstvom. Sovjeti so bili tedaj že pred Mariborom. Na umiku skupaj z majhno skupino domobrancev je del četnikov zaostal; general Franc Krenner jih je hotel porazdeliti med domobranske čete, kar so odklonili, zaradi česar jim niso dajali niti hrane. Ko so preko nekega tolmača hoteli navezati stik z angleškim poveljstvom, ga je Krenner preprečil.Ta del Melaherjeve skupine so Britanci skupaj z domobranci odvedli v taborišče v Vetrinju in jih izročili Jugoslaviji.

Po drugi svetovni vojni sličica|Melaher v emigraciji Melaherja, ki je bil v domovini proglašen za vojnega zločinca, so zavezniki zaposlili v Mednarodni organizaciji za begunce, leta 1949 pa je z družino emigriral v ZDA in se naselil v Clevelandu, kjer je bil med drugim tajnik organizacije nekdanjih domobrancev, vodja Baragovega odbora in Slovenske pisarne, urednik Amerikanskega Slovenca, po smrti Mihe Kreka je kot somišljenik SLS in krščanske demokracije skušal nadaljevati njegovo politično delo. Svojo medvojno dejavnost je opisal v prispevku »Četniki na Štajerskem«, objavljenem v Koledarju Svobodne Slovenije za leto 1965. V slovenski emigrantski skupnosti je aktivno deloval ter se zavzemal za ohranjanje spomina na protiokupatorski boj štajerske JVvD.

Melaher je umrl 10. junija 1991 v Clevelandu v Ohiu. Ena izmed treh njegovih hčera, Kristina, poročena Humeston, je umrla leta 2018.

Sklici

Viri

Kategorija:Slovenski vojaki Kategorija:Slovenski četniki Kategorija:Slovenski antifašisti Kategorija:Slovenski rimokatoličani Kategorija:Ameriški Slovenci Kategorija:Mariborčani Kategorija:Slovenski monarhisti Kategorija:Jugoslovanski monarhisti Kategorija:Osebnosti druge svetovne vojne