Clunyjske reforme, imenovane tudi benediktinske reforme, so bile niz sprememb znotraj srednjeveškega meništva v zahodni Cerkvi, osredotočenih na obnovo tradicionalnega meniškega življenja, spodbujanje umetnosti in skrbi za revne. Gibanje se je začelo v benediktinskem redu v opatiji Cluny, ki ga je leta 910 ustanovil Viljem I., vojvoda Akvitanije (875–918). Reforme je v veliki meri izvedel sveti Odo (ok. 878–942) in so se razširile po Franciji (Burgundija, Provansa, Auvergne, Poitou), v Anglijo (angleška benediktinska reforma) ter po večjem delu Italije, severne Portugalske in Španije.Kiefer, James E., "Early Abbots of Cluny", The Society of Archbishop Justus
Ozadje V začetku 10. stoletja je zahodno meništvo, ki je nekaj stoletij prej cvetelo pod svetim Benediktom Nursijskim, doživelo hud upad zaradi nestabilnih političnih in družbenih razmer, ki so bile posledica skoraj nenehnih vikinških vpadov, razširjene revščine in zlasti odvisnosti opatij od lokalnih plemičev, ki so nadzorovali vse, kar je pripadalo ozemljem pod njihovo jurisdikcijo.
Spodbuda za reforme so bile zlorabe, za katere se je domnevalo, da so posledica posvetnega vmešavanja v samostane in tesne integracije Cerkve v fevdalne in graščinske sisteme. Ker je benediktinski samostan potreboval zemljo, je hkrati potreboval pokroviteljstvo lokalnega gospodarja, vendar so gospodarji pogosto zahtevali svoje pravice in uveljavljali prerogative, ki so ovirale delovanje samostana.Nelson, Lynn Harry. "Cluny and Ecclesiastical Reform", Lectures in Medieval History, University of Kansas Zavetniki so običajno ohranili lastniški interes in pričakovali, da bodo svoje sorodnike postavili za opate. Lokalni aristokrati so pogosto ustanavljali cerkve, samostane in cerkvene župnije, ki so jih nato imeli za družinsko lastnino in od njih prejemali dohodke, menihe pa so pustili živeti v revščini. Duckett, Eleanor Shipley. Death and Life in the Tenth Century, University of Michigan Press, 1967
Nekatere samostane so ustanovili fevdalni gospodje z namenom, da se tja nekoč umaknejo. Benediktinsko pravilo je bilo v teh samostanih spremenjeno tako, da so jutranje maše načrtovali v času, ko ne bi motile spanca, in da bi se razširila vegetarijanska prehrana. Menihi v teh hišah so nosili bogatejša, toplejša oblačila in so lahko prezrli pravila o postu.Smith, Lucy Margaret. The early history of the monastery of Cluny, Oxford University Press，1920
Clunyjska reforma je bila poskus odprave teh praks v upanju, da bo bolj neodvisen opat bolje uveljavljal pravilo svetega Benedikta.
Clunyjska opatija
Vilijem I., vojvoda Akvitanije (875–918), je pridobil kos zemlje v Burgundiji in leta 910 s posredovanjem opata Berna iz opatije Baume ustanovil opatijo Cluny. Opat Clunyja je ohranil oblast nad hčerinskimi hišami, ki jih je ustanovil. Do 12. stoletja je kongregacija Cluny vključevala več kot tisoč samostanov.
Berno je ustanovil samostan sv. Petra v Gignyju in opatijo Baume na podlagi pravila, kot ga je razlagal Benedikt Anianski, ki si je prizadeval obnoviti primitivno strogost meniškega obreda povsod tam, kjer se je omilila. Pravilo se je osredotočalo na molitev, tišino in samoto.
Med najvidnejšimi podporniki clunyjskih reform so bili papež Urban II., Lambert iz Hersfelda in Rihard Verdunski. Reforme so spodbudile Cerkev na Zahodu, da je postala bolj pozorna na poslovanje, in papeštvo pripeljale do poskusa vzpostavitve nadzora nad Vzhodno pravoslavno cerkvijo.
Rezultat Na svojem vrhuncu (ok. 950–ok. 1130) je bilo clunyjsko gibanje ena največjih verskih sil v Evropi.The Columbia Encyclopedia Reforme so zahtevale večjo versko predanost, podpirale gibanje za božji mir in spodbujale romanja v svete kraje. Vse bolj bogata liturgija je spodbudila povpraševanje po zlatih oltarnih posodah, finih tapiserijah in tkaninah, vitražih in polifonični zborovski glasbi, ki je napolnila romanske cerkve.
Cistercijanski red
Leta 1075 je Robert de Molesme, benediktinski menih iz opatije Cluny, dobil dovoljenje papeža Gregorja VII. za ustanovitev samostana v Molesmeju v Burgundiji. V Molesmeju je Robert poskušal obnoviti samostansko prakso v skladu s preprostim in strogim značajem prvotnega pravila svetega Benedikta, imenovanega "Strogo spoštovanje". Ker je bil Robert pri tem le delno uspešen, je leta 1098 povedel skupino 21 menihov iz svoje opatije v Molesmeju, da bi ustanovili nov samostan. Menihi so pridobili zamočvirjeno parcelo južno od Dijona, imenovano Cîteaux (latinsko Cistercium), in tam začeli graditi nov samostan, ki je postal opatija Cîteaux, matična opatija novo ustanovljenega cistercijanskega reda.Tobin, str. 29, 33, 36
Sklici
Dodatno branje
R.W. Southern, Western Society and the Church in the Middle Ages, London: Penguin Books, 1970. Damerow, Harold. "Papal Monarchy", Union County College, Cranford, New Jersey Geoffrey Barraclough, The Origins of Modern Germany, W. W. Norton Company, 1947.
Kategorija:Benediktinci Kategorija:11. stoletje Kategorija:Clunyjska reforma